Zasipala ga je s pozornostjo, idejami, dobro hrano, oblačili, priložnostmi in možnosti in ga naučila, kako prejemati darove v obilju časa, energije in sporočenih besed. Naučil se je varčevati s svojo energijo, saj mu je nikdar ni bilo treba vračati. Mati ga je z dajanjem želela le prikleniti nase, saj je vedela, da zrela odrasla ženska tega ne bo počela. Tako je bil vzgojen v vzorec stremuštva in skopuštva.

Rad je imel svoje delo in hobije. Rad je bil v družbi takšnih ljudi, ki so njegove dosežke opazili in o njih razpravljali. Rad se je sončil v občutku pomena in smisla, ko se sebi zazdiš sila ključen in nepogrešljiv. Ko mu je ostarela mati pisala in ga vabila na kave in kosila, jo je hitro in prijazno odslovil in ji vselej poslal rože, ki so ji pomenile vse na svetu. Na stara leta so skrb za mater prevzele hčere, a status sina je v njenem srcu ostajal nespremenjen.

Nikdar se ni razdajal, bil je pravzaprav največji skopuh, kar jih je. Vselej nasmejan, prijazen in uglajen, a nikdar iskren, pristen in pošten. Strast drugih je vselej mojstrsko ulovil v svoja jadra. 

Nikdar se ni razdajal, bil je pravzaprav največji skopuh, kar jih je. Vselej nasmejan, prijazen in uglajen, a nikdar iskren, pristen in pošten. Strast drugih je vselej mojstrsko ulovil v svoja jadra. Menjalna valuta odnosov je bil on sam; po sebi je krojil lastno intimo, poslovni in družabni svet. In ko je njegova tajnica tekala za njim in mu sporočala sporočila, domača, poslovna in čisto zasebnega, se ni ustavil in prilagodil ritma hoje njenim korakom. Ko ga je direktorica kadrov klicala, kako naj uredi neki zaplet, kjer je reševala njegovo kožo, ji je odgovoril šele čez nekaj ur, da je uboga reva že desetič v mesecu prisegla, da bo dala odpoved. Ko ga je hčerkica doma, potem ko se je zleknil na kavč in mu je pridna in vdana žena postregla z dobrotami, vprašala, ali se bo igral, je le medlo odkimal, jo pobožal po glavici in zamrmral, da je utrujen. Res je bil mojster ohranjanja lastnega ravnovesja in pot življenja mu je pričela kazati, da to počne na račun drugih. Lastno ravnovesje je dosegal tako, da je vse okrog sebe spravljal v neravnotežje: pozabil je, zamudil, trmaril in ignoriral. Resnično je znal mobilizirati sile drugih za lastne cilje in, da, njegova družina, posel in vsi družabni krogi so bili oder njegovega nenasitnega ega, ki je hrepenel le po občudovanju, priznanjih in tistem energičnem občutku živosti ... Fokus doseganja enega cilja je bil zanj čista erotika. A vendarle, erotika s seboj, z lastnimi željami in apetiti. Drugi so bili le kulisa, le pripomoček, le odrivna deska k naslednjemu dosežku.  



Res, nikdar ni pomislil, kako zelo egoističen je. In ko se mu je ljubica, ki je je bil že malo sit, saj je nekako dojel, zakaj moški bežijo pred inteligentnimi ženskami, ponovno zoperstavila in ga opominjala na vse tisto, kar je obljubil, pa ni naredil, na ono, kar je zagotovil, pa pozabil in na vse tisto, kar je želel, a za kar mu je pač, ubogemu revežu, zmanjkalo časa, je le vzdihnil in izdihnil. Da, praksa iskanja manevrskega prostora izgovorov ga je pričela utrujati. Molk, njegov zavetnik, ga ni več reševal. Inteligentna ženska je res luksuz, je razmišljal v avtomobilu, ko se je vračal s poslovne poti. Pravi prestiž, ki je včasih zares breme! In prav vesel je bil misli na svojo ljubečo ženo, ki svoj jaz, svoje želje in stremljenja vselej podredi njemu … »Da, to bo to, to je prava ljubezen«, je razmišljal.

Zgodbe skopuhov in mečkačev so si sila podobne. Prav tako pa zgodbe ljudi poguma in ljudi dajanja.

In tako na drugem koncu sveta v avtomobilu sedi mlad moški, ki je svoji simpatiji že pred meseci izpovedal čustva, ki so oba totalno presunila. A ona ni prosta, tako kot ni on. Oba, ujeta v mrtvo razmerje udobja s trenutnima parterjema, čakata drug na drugega že mesece. Kdo bo naredil odločilni korak? Kdo bo ukrepal? Zakaj on ni njen vitez, zakaj je ne ugrabi in odpelje v deželo Rož in veselja? Zakaj je tak mečkač? Ljubila se še nista, tako da res ne vesta, ali ni njuna platonska ljubezen le izgovor? A ne preverita teze, raje sanjarita, saj je virtualni svet vselej varen in udoben, in nikoli ne vemo, kdo bo razblinil naše sanje: morda je bolje imeti vsaj sanje? A oba mečkača ne upata narediti usodnega koraka, s katerim bi tvegala. In čakata. Verjetno bosta čakajoč drug na drugega ostarela.

Smo dajalci, ki se razdajamo s časom in pozornostjo? Smo srčni in topli? Ali le vselej suhoparno prikrijemo svoj sram, strahopetnost in lenobo v večni fluidni besedni tok »se slišiva«. 

In tako drugje, nekje sredi Ljubljane v prijetnem ambientu večera sedi par, ločen in vesel, da sta se našla. Za njima je pretočenih solza rek in morij, ki so rodile zavedanje, da je ljubezen plaha ptica, ki ne mara mečkačev in skopuhov. In da se je za resnico, srečo in ljubezen treba boriti do groba. Zato ukrepata takoj. Spoznala sta se pred letom, takoj prepoznala in bila odločena, da tvegata. Hitro sta najela skupno stanovanje; nenehno se podpirata pri vzgoji otrok in ostalih nevšečnostih, ki ju doletijo. Res je, veliko je ovir. A oba sta dajalca in človeka besed in poguma, da jih izpolnita. V poznih štiridesetih sta zares srečna, da sta se našla. V dajanju sebe sta našla smisel in pot, saj imata zares le drug drugega.



Vsaka zgodba gradi in kaže smeri potekov in dejanj. In tako se gradi naš notranji občutek jaza in zavedanja, kdo smo. Tako dojemamo, da se samopodoba gradi z vsakim dnem. Vsaka izkušnja, ki nam prikaže globlji uvid v mozaike življenja, priča o doživetjih, ki jih pišemo skladno z energijo notranjega ognja, ki je v nas. Smo dajalci, ki se radi razdajamo? Z mislimi, ki jim mislimo skupaj z našimi prijatelji, ki potrebujejo le nekoga, da jih posluša. Se razdajamo s časom in pozornostjo? Smo srčni in topli? Ali le vselej suhoparno prikrijemo svoj sram, strahopetnost in lenobo v večni fluidni besedni tok »se slišiva«. In tako se srečujete s podobnimi besednimi vložki soljudi, ko vam z izborom takšnih besed vselej ukradejo minuto ali dve, saj vas pustijo v nejasnosti in čakanju. Ste mečkači? Ste pogumni? Ali druge raje puščate v negotovosti in si kupujete čas tako, da ga kradete njim?

Skopuhi govorijo le en jezik, in to je jezik izmikanja, izgovorov, lepih besed in praznih obljub. Je jezik samoljubja in samopašne zaverovanosti vase. Pogosto tudi tišine in ignorance. 

Gradnik dobre samopodobe je ujet v času. Če drugim le jemljemo, ne da bi se naučili dajati, le obljubljamo, ne da bi obljube uresničili, smo stereotipni skopuhi. Skopuhi, ki govorijo le en jezik, in to je jezik izmikanja, izgovorov, lepih besed in praznih obljub. Je jezik samoljubja in samopašne zaverovanosti vase. Pogosto tudi tišine in ignorance. In čas kot enota, ki šteje naše vdihe in izdihe, ni nema priča. Vidi in ve, kaj počnemo s svojim časom in kako globoko se dotaknemo spoštovanja časa drugih.