Samopodoba je primarni gradnik pravzaprav vsega, kar ustvarjamo; kdo smo, kam gremo in zakaj obstajamo, so tista ključna vprašanja, na katera moramo znati odgovoriti na posamičnih počivališčih maratona življenja. Seveda, navada avtorefleksije ni rojena čez noč. Torej sposobnosti, da pogledamo vase brez iluzij in samoprevar. Treba jo je negovati, tako kot vsako drugo navado, dobro in slabo. Nekateri ljudje so bolj nagnjeni k potapljanju v globine lastne biti, iščoč dušo in tisto nekaj, čemur rečemo izvor. Soočeni s situacijami, ki ne nudijo enostavnih rešitev, so se prisiljeni poglobiti in poiskati rešitve. Spet drugi v prostranstvih duha in uma najdejo svoj pristan. Nekdo tretji prav rad popotuje po vrhovih, dolinah in rekah sveta, zavedajoč se vsake kulture, ki jo sreča na poti, kjer vsaka na svojstven način slika prvine življenja, ki so vselej pisane kot bazar. Vsi smo popotniki, raziskujemo svet znotraj sebe in prek zunanjih dražljajev, ki jih je v izobilju, preverjamo svoje teze. Od črno belih slik in interpretacij se vse bolj nagibamo v nianse raznorodnih odtenkov. In ko spregledamo, da so barve prav le odmev, se usmerjamo k izvoru vsega, kar je. Pojavnost kot taka nas ne presune več. Zahtevamo tisto, kar zares šteje. Onkraj razkritja bistva prepoznamo pomen smeha in humorja, tiste navihane igrivosti besede in preprostosti, ki zažarijo v očeh nekoga, ki nas zares zna spraviti v smeh.

Preplet niti življenja vedno znova opozarja, zakaj je vedrina potrebna. Pa tukaj res nimamo v mislih vsega tistega, kar je namenjeno samemu sebi, kar je prenapolnjeno in nenaravno. Temveč ljudi, ki v sebi nosijo vedrino. Ki jo zlahka delijo in ko jo delijo, je zanje ostane vse več. Vedrina je pomembna, saj zažari svobodo.

Res je, vedrina je pomembna. Saj je svet za vsako generacijo lep in zahteven obenem, in vsak od nas se sooča s svojimi zmaji in bitkami, ki nas vselej pustijo bogatejše za nov uvid ali sočutje, ki ga radi razdamo. Res je tudi, da se mnogo ljudi rado zapleta: v pike in vejice, v sence na soncu in barve odtenkov roza, ki niso sila različni. Um človeka, ki je ujet v lastno ječo, ne zmore nikogar osvoboditi, saj odzvanjata le zvok rešetk in hlad uma, ki ne zmore ugledati lepote drugega. In vedrina se rodi v umu, ki razume vse naše ujetosti, ki jih osvobodi v mislih, ki pričarajo nasmeh na obraz. Mnogo je ječ, v katere se lahko ujamemo. In zgodi se, da srečamo nekoga, ki nam podari ključ, ki odklene vse ključavnice, ki smo jih tako skrbno in vestno zaklepali.



Morda je za spore na tem svetu kriva lažna morala. Jih res lahko reši vedrina ljudi?

Leto, ki je za nami, se počasi poslavlja. Koliko vedrine smo ujeli v čas in spomine? Koliko umov in src smo odprli, prebudili in razveselili? Koliko neiskrenih oseb je pustošilo po čistih svetovih? Koliko nesmiselnih bojev ste bojevali? Ste se komu opravičili? Se je vam kdo? Vedrina je važna, saj je temelj vsake poštene namere.

Leto, ki je pred nami, bo podobno letom, ki smo jih prehodili. Da je samopodoba zbir vsega, kar smo, vsega, kar mislimo in smo mislili, onega, kar čutimo in smo čutili in tistega, kar smo želeli in prejeli, postane jasno takrat, ko se želimo spremeniti ali ko želimo opustiti kakšno slabo navado. Zato je delo na sebi res nekaj zahtevnega in v poplavi knjig za osebno rast in napredek težko ločimo zrnje od plev. Kako pomembno je, da znamo tako misliti, čutiti, delovati in biti, opozarjam sama že vrsto let. Prek lastnih uvidov in izkušenj sem razvila model Budnjani 4Q, s katerim pomagam podjetjem in posameznikom. In ko se uravnovesimo v čustvih, mislih, duhu in telesu, izzovemo vedrino v sebi in drugih.

In vedrina, smeh in smisel se rodijo takrat, ko opustimo nadzor in ga zamenjamo za konstruktivno disciplino. Ko presežemo ljubosumje in se radostimo uspehov drugega. Ko damo priznanje in ga zasluženo prejmemo. Ko prenehamo z manipulacijo sebe in se sprejmemo v lastni nepopolnosti. Ko ne kopiramo drugih, ne da bi jih citirali. Ko znamo postaviti zdrave meje takrat, kadar nas skušajo izigrati. Ko ne izvajamo nasilne cenzure, ker imamo trenutno neko prednost ali moč. Ko spregovorimo, četudi ogrozimo lasten interes.



Res je, okoliščine določajo naš pogled in poti do vedrine so številne. In tako postane jasno, zakaj povezovati um s srcem, srce z vizijo in vizijo z lastno dušo, ki prek telesa izkuša pojavnosti. Bolečino, ugodje, smisel, utopijo, žalost in obup, solze in veselje, srečo in radost … In kmalu zaznamo, da prek mostu vedrine zaznamo nov svet, ki je pisan in lep. Rastoč in pojoč. Prepoznamo. Ugledamo vedrino v sebi.

Naenkrat smo se sposobni ukvarjati z nevidnim: z občutki, čustvi, senzualnostjo, senzitivnostjo, mnenji, stališči, pogledi, percepcijami in koncepti. S komunikacijskimi vzorci, pravili vedenja, dojemanjem časa, prostora, dobrega in slabega. Z metajezikovno govorico, humorjem, ciničnostjo, z idejami lepega, pravilnega in primernega. Z individualnim, subjektivnim, družinskim, državnim in historičnim. Introvertiranimi, ekstrovertiranimi vzorci.

In da, okoliščine določajo naš pogled z razlogom, in ko naš uvid presvetli veder um, se nam končno posveti. Pričnemo slišati sebe in kar naenkrat razumemo in slišimo vse tisto, za kar smo bili doslej zares gluhi. Zaslišimo pesem src in melodije vedrih značajev, ki so bili za nas tako dolgo skriti.

Res je, vedrina je pomembnejša od imeti prav, znati in posedovati. Želim si, da bi ustanovili »Šolo za učenje vedrine«, katero bi vsak od nas moral obiskati vsaj enkrat. Verjemite mi, tudi sama bi v vsakem primeru začela od začetka. Ker je začeti na začetku vselej pošteno in prav.