Jelka je komaj čakala, da se v prijazni kavarnici tako kot že toliko let pridruži Brigiti, ki ji bo postregla z zadnjimi novicami o Anitini ločitvi. V sebi je do Anite vselej gojila močan odpor, saj je bila zelo všečna moškim, pa ni bila prav nič posebnega. Šušljalo se je, da je moža prevarala z mlajšim fitnes trenerjem, ki je bil res najbolj seksi tip, kar jih je Jelka videla. Privoščljivo v sebi je držala pesti, da Aniti ne bo uspelo s pridobitvijo polovice premoženja. 

Seveda sta z Brigito te resnične občutke zatirali druga pred drugo, a starejši moški, ki je redno obiskoval kavarnico, pogosto ni mogel preslišati njunih vročih razprav, saj sta ob tuji nesreči puhteli od sreče in prav užival je ob cirkusu, ki sta ga zganjali. Zdeli sta se mu prav zabavni in obenem nagajivo žleht. Spomnil se je kolega Borisa, ki je bil kot stara opravljivka. Zelo veliko je vedel o drugih in vselej bremenil družbo z lastnimi avanturami in skoki čez plot, ki so se vsakič bolj zdeli privlečeni za lase. 

Ja, Jelka in Brigita sta tokrat že vedeli, da ima Anita težave s prodajo skupnega počitniškega doma na Krku, saj ga on ne želi prodati. »Kaj pa otroci«, sta modrovali? Mar ima res smisel vztrajati zavoljo ugleda, ki je v bistvu zlagan? Seveda ima, saj je bil Anitin mož ugleden predstavnik svojega poklica in prav rad se je šopiril s svojo družino in predvsem moškim všečno Anito. Hm, le kako se bo zgodba razpletla? 

Namesto izdelave voščenih lutk, ki jih nekdo prebada v zatohli votlini ob čebru lepljive tekočine, smo danes iznašli magijo jemanja stvari iz konteksta. Ko nekomu želimo nekaj slabega, ustvarimo umetno zgodbo in na zelo preprost način izberemo le dele, ki podkrepijo delno izmišljen scenarij. 

Kakšna je moč besede in mnenj, ki jih vsakodnevno izrekamo o ljudeh, stvareh, situacijah in procesih, ni zanemarljivo. S tem, kakšna je naša besedna kultura, vplivamo na svojo in večkrat tudi tujo realnost in usodo. O tem je veliko vedel britanski antropolog Evans-Pritchard, ki je napisal slovito knjigo Čarovništvo, oraklji in magija med Azandi. Azandi so ljudstva južnega Sudana, ki veliko vedo o magiji misli in prenosih zlasti zlih misli, ki jim rečemo »črna magija«. Evans Pritchard je raziskoval kavzalnost in sicer je skušal pojasniti, zakaj se ljudem zgodijo slabe stvari. Azandi so torej verjeli, da slabe kot dobre stvari lahko povzročajo s čarovništvom in specifično magijo misli in mnenj. 

Preberite še: Dr. Lucija Mulej Mlakar: Smo Slovenci res zavistni?

Prav tako je škotski socialni antropolog George Frazer v knjigi Zlata veja opisoval, da je magija zasnovana na dveh miselnih tokovih. Po prvem »podobno povzroča podobno«, kar poimenuje zakon podobnosti ali homeopatska oz. imitativna magija. Tu človek, ki želi škodovati sočloveku, vzame njegove odpadke, na primer nohtov, las, obrvi…. In uporabi lutko, nad katero izvaja uroke. Seveda obstaja tudi drug miselni tok, ki ga Frazer poimenuje »zakon dotika ali prenosa«, ki se mu reče prenosna magija. Ta pravi, da so stvari, ki so bile v dotiku z drugo stvarjo ali osebo, stalno v dotiku z njo. 

Interesantna so tudi dognanja novozelandskega etnologa Sir Raymond Firtha, ki magične praktike pri primitivnih plemenih deli v skupine: zanimivi so tabuji  za zavarovanje premoženja in preprečevanja bolezni, magija za uničevanje sovražne magije in čarovniška magija za uničevanje premoženja. Torej, dobra in slaba magija oz. bela in črna, če poenostavimo zaključek. Morda je slabo govorjenje o drugih, ki ni osnovano na jasnih stališčih in konstruktivni kritiki, le ena od opisanih magij?

Skladno z napisanim lahko postavimo izzivalno trditev, da je besedna magija del življenja. Namesto izdelave voščenih lutk, ki jih nekdo prebada v zatohli votlini ob čebru lepljive tekočine, smo danes iznašli magijo jemanja stvari iz konteksta. Ko nekomu želimo nekaj slabega, ustvarimo umetno zgodbo in na zelo preprost način izberemo le dele, ki podkrepijo delno izmišljen scenarij. In ko jih lepimo, kot se nam zazdi, seveda prikrojimo resnico glede na poslušalce ali kupce zgodb in ustvarjamo vedo nove scenarije, o katerih izvoru se s časoma ne vpraša nihče več. 

Danes se zdi, da cvetijo vsi tipi magije; dotikalne in prenosne. Socialna omrežja nudijo iluzorno realnost, mediji izgubljajo svojo moč vpliva razuma in čistost uma pada v mračnost številnih strupov, ki jih ljudje medsebojno izmenjavajo. Zato je prav, da pazimo, kaj o kom izrekamo. 

Namesto obredov magije oškodovanja premoženja drugemu, smo iznašli magijo obrekovanja in opravljanja: o ljudeh, ki se nam izmikajo iz prijema, se rado izmišljuje vse mogoče. Natolcuje in ustvarja se stališča, ki so, če jih potrdi vsaj par ljudi, precej bolj verodostojna. Ta vidik čarovništva, ko se drugače misleče kuri na grmadi, je močno prisoten med vsemi skupinami ljudi: med visoko razvitimi in tistimi, ki so bolj preproste nravi.

Preberite še: Dr. Lucija Mulej Mlakar o sposobnih in lenuhih 

Tako je Sanja po naključju razkrila nek intimni podatek, ki je bil strogo skrit. Nanjo se je vsul kup kritik: da je nesposobna, da ne sodeluje, da ne podpira filozofije podjetja, zaradi česar je seveda bila razrešena in po nasvetu dobre odvetnice podpisala sporazumno prekinitev delovnega razmerja. Saša pa, ker je brez otrok, a čudovitih vabljivih oblin in visokih umskih in estetskih sposobnosti, bije bitko z demoni dobrih mam in poštenih soprog, ki seveda počnejo vse mogoče grehe, a jih znajo zaviti v priliznjen nasmeh in v toplino zaigranega pogleda. In kakšne bitke bije ta svobodna in greha vredna ženska? Bitke predsodkov, podlih želja in ljubosumja, ki so slične tako homeopatski kot črni magiji.

Zdi se, da je dandanes več vraževerja, praznoverja, nelogičnih sklepov, izmišljotin, varljivih izpovedi, laganja in spletkarjenja kot v srednjem veku, ko um še ni bil ločen od cerkve in moč jasnega mišljenja kot taka ni bila eksistencialno možna. Ker vedeti moramo, da je precej težje poiskati ustrezen argument kot lagati. Prav tako se zdi, da cvetijo vsi tipi magije; dotikalne in prenosne. Socialna omrežja nudijo iluzorno realnost, mediji izgubljajo svojo moč vpliva razuma in čistost uma pada v mračnost številnih strupov, ki jih ljudje medsebojno izmenjavajo. Zato je prav, da pazimo, kaj o kom izrekamo. 

Ali lastno slabo voljo kdaj pretočimo v psihične, čustvene in besedne strupe, ki jih, nič hudega sluteč prejemajo naši sodelavci ali družina? Kako skrbimo za čistost svoje notranjosti? Kot posamezniki? Kot narod? Mar ni res, da je naš narod tako lep, a včasih tako zelo slep? Da dovoli, da ga strupi, ki niso njegovi, šibijo?