Ne zamerite mi!

Skromna hiška v Pečovniku je danes prenovljena in nikakor ne izraža žalostne revščine Alminih zadnjih let. 

V njej najdete manjšo razstavo, posvečeno življenju te posebne raziskovalke, ki jo je po letih proučevanja zasnovala kustosinja, etnologinja, kulturna antropologinja, avtorica knjige Kolumbova hči, ki je izšla ob osrednji razstavi o Alminem življenju v Pokrajinskem muzeju Celje, in njena najboljša poznavalka, Barbara Trnovec. Ob 90-letnici Almine vrnitve s poti okrog sveta pa se zgodba o Celjanki, eni izmed najbolj naprednih Slovenk tistega časa in samozadostni popotnici svetovnega kova, seli tudi v prestolnico.  V Cankarjevem domu namreč prav zdaj gostuje kulturnozgodovinska in antropološka razstava Kolumbova hči: Alma M. Karlin.  

Alma Karlin je vse življenje, čeprav je bila rojena v Celju in se je po vsakem potovanju vedno znova vrnila tja, pisala in ustvarjala v nemščini. Zakaj?

Za razumevanje Alme je zelo pomembno dobro poznati kraj in čas, v katerem je odraščala. Rodila se je v obdobju hudih nacionalnih trenj med Slovenci in celjskimi Nemci. Njena razširjena družina Miheljakov Karlinov Bašev je bila v večini izrazito proslovensko usmerjena. Čeprav so bili Slovenci takrat zelo dejavni na gospodarskem, ekonomskem, političnem in kulturnem področju, so bili Nemci vseeno dominantna skupina. Prav zato in predvsem tudi zato, ker je bila zaposlena v nemški dekliški šoli, se Vilibalda, Almina mati, odloči svojo hčer vzgojiti kot Nemko. Almin materni jezik je tako že vse od začetka nemščina. Kot otrok posluša otroške pesmice v nemščini in tudi doma se pogovarjajo nemško. Večino življenja se počuti Nemko, zato ji ne bi smeli prav nič zameriti, da je vsa dela napisala v nemščini.

Pa vendar to številnim Celjanom ni bilo po godu?

Prav zato so jo še živo označevali za nemškutarko. A to ne bi moglo biti dlje od resnice. Alma namreč že po koncu prve svetovne vojne, ko se vrne s poučevanja v Londonu, v Celju odpre jezikovno šolo, kjer želi združiti Slovence in Nemce, da bi skupaj presegli trenja, ki so v tistem času vladala med njimi. Prav tako v drugi polovici 30. let prejšnjega stoletja javno nasprotuje Hitlerju in nacionalsocializmu, s tem ko ponudi zatočišče dunajskemu judu in nemškemu političnemu beguncu ter se ne pridruži kulturbundu. Nemškutar vsega tega seveda nikoli ne bi počel.

Za tiste čase je bilo to nepredstavljivo tveganje. Zakaj je vse to počela?

Če bi želela, bi lahko drugo svetovno vojno preživela povsem »elegantno«, vendar pa je ostala zvesta sami sebi in svojim prepričanjem, zaradi česar si je nakopala težave takratnega režima. Ko Nemci vkorakajo v Celje, je Alma ena izmed prvih ljudi, ki jih zaprejo. Takrat se v njej začne resno in boleče porajati vprašanje, kdo sploh je, in kasneje med vojno pride do grenkega spoznanja: »Nemci so me zavrnili, Slovenci me ne bodo nikdar sprejeli, sem človek brez domovine.«

Po očetovi smrti, Alma je bila stara osem let, je mami uspelo vbiti vanjo misel, da je grda. Ko ti sebe vidiš grdega, pa te bodo tako videli tudi drugi. 

Se morda v mladosti, med potovanjem ne sprašuje o nacionalni identiteti?

Menim, da se je to zgodilo kasneje, verjetno z ekonomskega vidika. Ko Alma med drugo svetovno vojno ostane brez posesti in potnega lista, ji je onemogočeno, da bi se odpravila v tujino, kjer so bili njeni založniki. Tako ne more poskrbeti za svoja literarna dela in to jo resnično potre. Prav tako pa doživi razočaranje nad Nemci. Gestapo jo med drugo svetovno vojno namreč označi za nacizmu nenaklonjeno Slovenko, medtem ko so jo Nemci komaj deset let prej s fotografijo predstavili na odmevnem koledarju kot eno izmed velikih Nemk in raziskovalk. Lahko si predstavljate, kakšen šok je bil to. In gotovo si je bila prisiljena postaviti vprašanje, kdo pravzaprav sploh je.

V knjigi Kolumbova hči ste zapisali, da je Almo zelo zaznamoval tudi mamin strogi in neizprosni odnos. Že kot punčko naj bi jo skrivala pred ljudmi zaradi njenega videza.

Mati Vilibalda je ogromno dala na videz in družbeno mnenje. Nikakor se ni mogla sprijazniti s hčerinim nepopolnim videzom. Vendar pa Alma ni bila pohabljena, kot govorijo nekateri. Ni bila slepa in ni šepala. Rodila se je bolehna in zelo drobcena ter je tudi kot odrasla ženska ostala drobna. Večina njenih zdravstvenih težav pa je med odraščanjem izzvenela. Na videz je bilo drugačno le njeno levo oko, na katero je sicer dobro videla, vendar je bila veka nekoliko povešena. Njena mati se s tem ni mogla sprijazniti. Povsem drugačen je bil Almin oče Jakob, ki se s takšnimi malenkostmi sploh ni ubadal in jo je vzgajal v samostojno, samozavestno deklico z nenavadno širokim obzorjem za tisti čas. Če pogledamo otroške slike, je bila prav čedna. A vendar je po očetovi smrti, Alma je bila stara osem let, mami uspelo vbiti vanjo misel, da je grda. Ko ti sebe vidiš grdega, pa te bodo tako videli tudi drugi. Alma se dobro zaveda, da njeni materi največ pomeni le videz in da etika ne šteje nič, vendar jo močna vez z odprtomislečim očetom spodbudi, da misli s svojo glavo.

Alma gotovo sodi med deset največjih popotnikov vseh časov. Potuje namreč sama, nepretrgano osem let in se po poti preživlja z lastnim delom. 

Mati Vilibalda deluje izredno nečimrna ženska, pa vendar je bila verjetno zgolj konstrukt tistega časa?

Nedvomno. Mama tega ne počne iz zlobe. Dekletov cilj v tistem času je bil, da bo dobra žena in gospodinja, da se bo čim bolje poročila. Mama se hčerine nepopolnosti sramuje in tega se Alma zaveda ter jo to globoko potre. Še večji prepad se med njima zgodi, ko Vilibalda pri Alminih 13 letih ugotovi, da je »pohabljena«, saj naj bi imela eno ramo višjo od druge. To je seveda neumnost in večina ortopedov, ki jih obiščeta, pove, da ni z njo prav nič narobe. Na koncu pa najdeta zdravnika v Gradcu, ki meni, da je nujno potrebno zdravljenje, in jo obesi v posebno napravo, da visi nad tlemi vpeta samo z glavo. Alma v svojih delih incident kasneje opiše z besedami: »V zrak je dvignil otroka, na tla je spustil človeka, ki se je naučil sovražiti.« Jasno lahko razberemo, da je bila to zanjo zelo boleča izkušnja. Predvsem zato, ker je mati dopustila, da z njo tako ravnajo. Od 15. leta le še išče načine, kako bi se znebila mame, in rešitev najde v znanju. Ker ima Vilibalda pred očmi samo to, kako jo bo naredila čim lepšo in privlačno za nasprotni spol, jo stiska v steznike in jo sili telovaditi. Alma vse to sprejme pod pogojem, da ji mati plača učne ure tujih jezikov. To kaže na Almino neverjetno zrelost, iznajdljivost in daljnovidnost, ki se pokaže tudi kasneje v življenju.

Potuje namreč precej iznajdljivo in pogumno za tedaj. Kruh za nadaljevanje poti sproti služi s poučevanjem tujih jezikov.

To je eden izmed argumentov, zaradi katerih si v muzeju prizadevamo, da bi Almo uvrstili med največje popotnice in popotnike vseh časov. Doslej je namreč veljalo, da je sicer šla po svetu, a to ni bilo nič posebnega, saj so v tistih časih tudi ženske drugih narodnosti potovale. Vendar pa je njena narava potovanja povsem drugačna. Gotovo sodi med deset največjih popotnikov vseh časov. Potuje namreč sama, nepretrgano osem let in se po poti preživlja z lastnim delom. Ko je kupila prvo ladijsko vozovnico za Peru, je bila skoraj povsem brez denarja. Pa ne da bi bila tako neumna, da ne bi vedela, kakšni so stroški, saj se je že prej leta pripravljala na pot. Ne, tako močno je zaupala v svoje sposobnosti in znanje. Zaupala je, da bo, ko bo prišla v nov kraj, tam dala oglas v lokalnem časopisu, da poučuje jezike, in si tako prislužila denar za življenje in potovanje. Večinoma ji je uspevalo. Ne pa vedno. Na tihomorskih otokih recimo, leta 1925, doživi najtežje obdobje svojega potovanja, saj ne najde dela, poleg tega hudo zboli za malarijo. Povsem brez denarja je, saj je ne dosežejo niti honorarji za novinarske prispevke, ki jih je ves čas pisala in pošiljala časopisom. Na koncu preživi v zahvalo misijonom, kjer najde zatočišče, a se zaveda lastne umrljivosti, saj se s sopotnico na ladji dogovori, da jo, če umre, zavijejo v mamin šal in vržejo v morje.

K Almini samozavesti zelo veliko prispeva londonska snubitev Kitajca Xuja Jongluna. Pred sto leti in pol ga pripelje v Celje, da bi se dogovorili za poroko. Po dolgem raziskovanju se je izkazalo, da je bil prav Almin Xu dejansko prvi Kitajec na Slovenskem. 

Smrt zanjo ni bila tabu. Med vrsticami vaše knjige sem razbrala, da je imela morda samomorilske težnje.

Alma eksplicitno o smrti ne govori dosti. Imela pa je odnos do nje, ker večkrat odkrito govori o tem, da je že pri 13 letih prvič razmišljala o samomoru. Zaradi maminega odnosa je zelo osamljena in nesrečna deklica. To opažajo tudi vrstniki, saj ji revna sošolka nekoč na ulici celo reče, da nikoli ne bi zamenjala z njo, ki ima tako nesrečno življenje. Takrat Alma prvič razmišlja, da bi se vrgla skozi okno. Na samomor pa večkrat pomisli tudi kasneje.

Vendar je bila vzgojena v krščanskem duhu?

Da, in temu ostane zvesta do konca, saj je tudi cerkveno pokopana. Kasneje jo začne zanimati teozofija, eklektičen nabor religioznih in filozofskih naukov, od krščanstva do budizma. Svojo versko vzgojo lahko vključi v novo teozofsko opredelitev. Stroga krščanska vzgoja zaznamuje tudi njen sramežljivi odnos do moških. K temu pa pripomore tudi mama, ki jo s prevelikimi klobuki že kot otroka skriva pred pogledi ljudi. Alma kot ženska ne zaupa vase.

Alma je ambivalentna do žensk, ki jih hkrati spoštuje in jim posveti avtobiografijo, po drugi strani pa jih prezira in meni, da bi bil svet lepši brez žensk, ter si želi, da bi bila moški. Enako nasprotje pa v njej vlada glede moških. 

Pa se je kljub temu zelo rada fotografirala in oblačila v različne kostume. O tem vendar priča ogromno njenih slik.

Uživala je v tem, da je pripravila sceno in ustvarila umetniške ambiente. Vedno pa je pazila na to, da je na fotografijah njen desni profil, kjer se povešene veke ne opazi. K Almini samozavesti zelo veliko prispeva londonska snubitev Kitajca Xuja Jongluna. Pred sto leti in pol ga pripelje v Celje, da bi se dogovorili za poroko. Po dolgem raziskovanju se je izkazalo, da je bil prav Almin Xu dejansko prvi Kitajec na Slovenskem. Si predstavljate takrat Celjane. To je bil verjetno pravi šok. Kasneje ga sicer zapusti, ker preživita skupaj več časa in ugotovi, da so razlike med kulturama prevelike, a prizna, da je s Xujevo snubitvijo kot ženska pridobila veliko samozavesti. »Moji potrebi po romantiki je bilo zadoščeno,« je zapisala v avtobiografiji. Alma je zares potrebovala samo to, potrditev in zaželenost.

Na koncu knjige tudi opisujete, da je imela določene predsodke do različnih ras. Je bila morda rasistka?

Če bi jo morala opisati s tremi oznakami, bi rekla, da so jo zaznamovali neverjeten pogum in pokončnost, ljubezen do učenja in ambivalentnost. Ona je ambivalentna v odnosu do vsega. Tudi do ras. Izredno spoštuje belo raso, v njenih tekstih zasledimo celo rasistične izjave, obenem pa se zaroči s Kitajcem, se neizmerno zaljubi v Japonca, na otočju Fidži pa je edina belka, ki se druži s staroselci. Popolna ambivalentnost. To je imela tudi v odnosu do mame. Ne mara je in ji zameri ter komaj čaka, da gre stran od nje, vendar se k njej vedno znova vrača in si prizadeva za njeno spoštovanje. Ko opravi izpite v Londonu, ji celo piše: »Ljuba mamica, svoj uspeh ti podarjam kot darilo za rojstni dan.« Tudi ko gre okoli sveta, avtobiografijo sklene z besedami, da bo mama končno imela razlog, da bo ponosna nanjo. Alma je ambivalentna do žensk, ki jih hkrati spoštuje in jim posveti avtobiografijo, po drugi strani pa jih prezira in meni, da bi bil svet lepši brez žensk, ter si želi, da bi bila moški. Enako nasprotje pa v njej vlada glede moških. Prezira čutnost, obenem pa občuduje lepe moške, ki so inteligentni in dobri sogovorniki. Nenehno se zaljublja in hrepeni po partnerju, po kom, ki bi jo zaščitil in neizmerno ljubil.

Globoko me je ganilo, ko sem zasledila, da kasneje, ko jo Nemci v Celju zaprejo, s seboj v zapor vzame kimono. Menim, da ji ta predmet daje notranjo moč in kaže njeno ljubezen do Japonske. 

A se hkrati zaveda, da bi bila v zvezi z moškim njena svoboda okrnjena?

Prav zato niha. Sreča kar nekaj njej zanimivih moških. Recimo na Tajvanu gospoda I, ki jo povsem prevzame. V avtobiografiji kasneje zapiše, da je žal le redko imela ljubimca, pa veliko dobrih prijateljev.

Njen enakovredni odnos do moških pa verjetno izhaja tudi iz odnosa z očetom?

Japonec, gospod I, je gotovo najbliže njenemu idealu, saj je zelo nenavaden človek, ki osvobaja gejše in se zavzema za pravice revnih formoških otrok, skrbi za njihovo izobraževanje ter je v konfliktih z lokalnimi oblastmi. Almo s svojim poslanstvom očara, gotovo pa tudi vizualno, ker ji je japonska kultura tako zelo všeč.

Bilo je, kot bi šla na Luno po kamen, ki ga lahko najdeš ob vsaki reki. 

Morda se je s svojo drobno postavo in temnimi lasmi tudi sama vizualno našla v japonski kulturi?

Nekje celo pravi, da jo ljudje sprašujejo, ali ima v sebi kaj azijske krvi. Popolnoma pa se zaljubi v Japonsko in v vse, kar ima tak videz. Všeč ji je tudi njihov način komunikacije. Ljudje so namreč zadržani, vljudni in spoštljivi. Poleg tega se ji na potovanjih najbolje godi prav na Japonskem. Tam ima dobro plačano delo, dostop do najvišjih družbenih krogov, v Tokiu spozna vplivne umetnike tistega časa. Tako dobro ji gre, da si lahko privošči nakup grafik priznanih umetnikov, kupi si celo fotoaparat. Japonska pusti na njej pečat. Globoko me je ganilo, ko sem zasledila, da kasneje, ko jo Nemci v Celju zaprejo, s seboj v zapor vzame kimono. Prav tako, ko neuspešno beži pred gestapom v Švico, omeni, da ima pri sebi kimono. Tudi potem pri partizanih, ko je zima, nima ustrezne obutve in obleke, a vendar ima kimono. Menim, da ji ta predmet daje notranjo moč in kaže njeno ljubezen do Japonske.

Rekli ste, da je hrepenela po maminem spoštovanju. Je mar zato krenila na tako dolgo pot?

To je gotovo eden ključnih razlogov, ki jo ženejo na to ekstremno potovanje. Ni pa edini. Alma se hoče učiti, spoznati svet. O tem želi pripovedovati ljudem in popolnoma odkritosrčno govori, da si želi, da bi jo svet poznal kot eno največjih popotnic. Želi si spoštovanja in občudovanja. V osmih letih potovanja okrog sveta v Cillier Zeitungu objavi kar 136 novinarskih prispevkov s poti in v zadnjem tudi napove vrnitev v Celje.

Alma se nikoli ne opredeli kot lezbijka, o njeni ljubezni do lepih moških pričajo tudi njena dela. Pa vendar so si Celjani od nekdaj napačno razlagali njuno prijateljstvo. Bili so prav zlobni do njiju, na cesti naj bi se celo otroci drli za njima grde in zmerljive besede. 

Vendar je ni na dan vrnitve nihče pričakal?

Žal res ne. Na železniški postaji doživi grenko razočaranje. Tudi kasneje, ko v Nemčiji razprodajo njeno potopisno trilogijo v 80.000 izvodih in jo ponatisnejo, Alma v sebi še vedno nosi bridek spomin, da so jo Celjani pustili samo. To odlično ubesedi: »Bilo je, kot bi šla na Luno po kamen, ki ga lahko najdeš ob vsaki reki.«

Ko se Alma vrne s potovanja, se v njenem življenju pojavi Thea. Že od nekdaj se šušlja, da naj bi bil njun odnos več kot prijateljski.

To je spet eden izmed konstruktov, povezanih z Almo, da naj bi bila lezbijka. Lani sem se prav posebej posvetila tej temi, da enkrat dokončno razčistimo, kaj je res in kaj ne. Sicer mi je osebno čisto vseeno, kakšna je bila njena usmeritev, saj me ne zanima, kdo koga ljubi in kdo s kom živi, vendar je konstrukt Alme lezbijke doslej v družbi namenjen predvsem omalovaževanju nje same in njenega dela in je še pripomogel k označevanju za čudakinjo. V raziskavi sem tako zbrala pričevanja Alminih prijateljev, ki pa so že preminili. To so ljudje, ki so ji bili blizu in tako kot ona odprtih misli. Vsi po vrsti so zanikali, da bi bila lezbijka. Povedali pa so, da ljudje v Celju niso razumeli narave prijateljstva med Almo in Theo. Thea je bila namreč 16 let mlajša in je Almo občudovala. Kmalu se ponudi, da pride živet v Celje, in se kasneje pri njej tudi zaposli, danes bi takšnemu položaju rekli piarovka. Ohranjena so Thejina pisma, v katerih lobira celo pri Selmi Lagerlöf, da bi prebrala Almina dela in jo predlagala tajniku Nobelove ustanove za nagrado. Thea torej Almi pomaga profesionalno, obenem pa ju tudi osebno druži veliko stvari. Obe sta teozofinji, obe sta potovali, obe sta umetnici, Thea slikarka, Alma pisateljica. Prav na podlagi teozofije druga drugo označita za duši sestrici. Alma se nikoli ne opredeli kot lezbijka, o njeni ljubezni do lepih moških pričajo tudi njena dela. Pa vendar so si Celjani od nekdaj napačno razlagali njuno prijateljstvo. Bili so prav zlobni do njiju, na cesti naj bi se celo otroci drli za njima grde in zmerljive besede.

Alma je bila »prevelika« za Celje.

Absolutno, prevelika celo za Slovenijo. Šele zdaj, ko je preteklo toliko vode, smo sposobni o njej govoriti spoštljivo in osvetliti, kaj je dejansko dosegla. Za ta novi pogled pa je bilo potrebno znanstvenoraziskovalno delo. Z Alminim življenjem se namreč ljudje ukvarjajo že dolgo, vendar je marsikdo desetletja zgolj reproduciral razne govorice. Šele ko imamo pred seboj dejstva, argumente in vire, se lahko o Almi drugače pogovarjamo.

Če obstaja življenje po smrti, menim, da bi bila Alma z novim pogledom nanjo zagotovo zadovoljna. Po tem je namreč hrepenela. Da spoštujemo in razumemo njeno delo. 

Tudi v svoji knjigi jo predstavite z vseh mogočih vidikov in se ne postavljate ne na njeno stran ne na stran govoric.

Želim, da Almi odmerimo prostor, ki ji gre. Nekatere stvari so mi pri njej všeč, spet druge tudi ne, a jo vendarle spoštujem zaradi poguma in ljubezni do znanja. Sem tako proti zaničevanju kot tudi proti pretiranemu poveličevanju. Še vedno je veliko ljudi, ki razširjajo napihnjene zgodbe o Almi. Že dolgo recimo vemo, da ni bila nominirana za Nobelovo nagrado, kot se je nekoč govorilo. Še pred dvema letoma pa se je zgodilo, da je izšla knjiga, kjer je celo v opisu na zadnji platnici pisalo o nominaciji. Mislim, da to ni potrebno. Alma je že sama po sebi tako izjemna in fascinantna, da ne potrebuje dodatnega balasta. Vedno več zanimanja zanjo kaže tudi tujina. Čas je dozorel, da ji damo priložnost, naj se nam pokaže takšna, kot je bila. Marsikdo jo je vzel in jo tudi zdaj vzame za svojo, kar niti ni čudno. Njena zgodba nagovarja. Je tako večplastna in kompleksna, da privlači zelo različne ljudi. Prav gotovo pa sama ne bi želela, da jo popredalčkamo. Če obstaja življenje po smrti, menim, da bi bila Alma z novim pogledom nanjo zagotovo zadovoljna. Po tem je namreč hrepenela. Da spoštujemo in razumemo njeno delo.

Mogoče lahko nekoč pričakujemo tudi kakšen film velike hollywoodske produkcije o njej in njenih dogodivščinah okoli sveta?

Jaz si ga povsem lahko predstavljam. O Almi, Xuju pa gospodu I. Kar vidim jih pred seboj. (smeh)