No, potem se je oglasil Vinko Gorenak, ki je zelo aktiven na družbenih omrežjih, z zapisom: »Sanjal sem: Pridem na Trstenjakovo 8 v LJ, kjer domuje SDS. V predprostoru vidim Erjavca, Jelinčiča in Bratuškovo, ki klečijo na koruznih zrnih. Ja, kaj pa je to, vprašam tajnico. Čakajo na sprejem pri Janši, mi je odgovorila. Ok, naj počakajo, imam prednost, sem ji rekel.« Vidite, človek niti za en sam dan, kaj, niti za sekundo svojega življenja ni razumel priporočil, navodil svojega nadrejenega o strpnosti in sodelovanju, jasno, to mu ne gre in mu tudi nikoli ne bo šlo. In žal, ni osamljen pri razumevanju sočloveka. Kakor koli, Gorenak je svoje sanje izbrisal – fizično, nekdo mu je pač ukazal, da ta tvit v tistem trenutku ni najboljši, zato ga je odstranil. A kaj ko smo ga videli že prej, res nerodnost spletnih orodij.

S kakšno naivnostjo, celo navdušenjem, veliko in preveč ljudi podpira in razpihuje sovraštvo do sočloveka. Brez posledic. In s kakšno drznostjo verjamejo, da so središče sveta. V svojem absolutnem pohlepu. Po prevladi. Podjarmljanju drugega. Šibkejšega. 

V Oni smo tokrat gostili štiriindevetdesetletno Sonjo Vrščaj, kleno Kraševko, taboriščnico, ki je preživela Auschwitz. Mislimo, da smo od pričevalk in pričevalcev slišali že vse? Morda smo res veliko, a kaj ko naš spomin tako zlahka potlači najbolj krute zgodbe, ki jih ustvarja človek. Sonja Vrščaj pri častitljivih letih še vedno hodi po Sloveniji in predvsem mladim pripoveduje zgodbo svojega življenja, da se grozote druge svetovne vojne ne bi nikoli ponovile: »Mladi morajo biti občutljivi za vsak sovražni govor, za vsako sovraštvo in tudi za druge krivice. Pravim jim, naj ne bodo pohlepni, saj nas to pokvari. Če bi danes tisti en odstotek prebivalcev, ki so najbogatejši, samo delček svojega bogastva razdelil najbolj revnim, bi bilo življenje na svetu veliko lepše.«

Njene besede so presunljive in ne bi smele biti preveč oddaljene, ne smemo zamahniti z roko, češ, to je preteklost (ki se ne more ponoviti), zdaj smo tukaj in imamo prihodnost. Ja, jo imamo, tudi zaradi nje ter njenih sobork in soborcev. O njeni preteklosti (ne o kateri koli) se moramo pogovarjati tukaj in zdaj. Kajti danes in v tem času je nevzdržno brati tvite Gorenaka in njemu podobnih, s kakšnim prezirom mlatijo po ljudeh. Brez posledic. S kakšno naivnostjo, celo navdušenjem, veliko in preveč ljudi podpira in razpihuje sovraštvo do sočloveka. Brez posledic. In s kakšno drznostjo verjamejo, da so središče sveta. V svojem absolutnem pohlepu. Po prevladi. Podjarmljanju drugega. Šibkejšega.

Preberite še: Tatjana Tolstoj: Ljudje bomo vedno za zlorabo 

Vrnimo se k Sonji Vrščaj. Pripoveduje, kako izjemna je bila solidarnost med Slovenkami v taboriščih, da so bile zgled vsem drugim. Kako zelo jih je pri neobupavanju spodbujala ljubezen do domovine, njihova pravica, ki edina lahko zmaga. Ko so jih selili iz enega taborišča v drugo, spomni se, da so enkrat hodili v hudem mrazu, 65 kilometrov je bilo do železniške postaje, kjer so jih potem strpali v vagone, in so petim ljudem dali za sabo štruco kruha, nekaj konzerv, malo vode: »Bila sem tako strašno lačna. Na tej poti smo res jedli samo travo, ki je že rasla, pa liste na drevju, ki je poganjalo.« In smrt. Smrt, ki je bila doma v taborišču. »Smrti se navadiš. Še danes imam drugačen odnos ne do smrti, ampak do števila mrtvih in do mrtvega človeka. Mi je grozno, da to povem, a meni se zdi deset mrtvih malo. Ker tam jih je bilo na stotine, vsak dan.«

Sonja Vrščaj je preživela. Na srečo. Ona je opomnik naše preteklosti. In zato nas še vedno nagovarja k strpnosti, spoštljivosti, solidarnosti. V besedah in dejanjih. Sovraštvo je pogubno. Mar se iz krute zgodovine res nismo prav nič naučili?