Ksenija Benedetti: Dober dan. Jutro. Večer.

Vsi moji ljubi so okej. Moji mački so okej. Jaz sem okej. In hvaležna sem za ta okej. Spogledujem se s praznim ekranom, rada bi ga zapeljala, a ne gre le z enim pomežikom. Napisati kolumno, ki šteje, ni preprosto. Veliko sem jih brala, takih prodornih, izpod pisal Dušana Jovanoviča, Mihe Mazzinija, Branka Sobana, Mihe Šaleharja, Tereze Vuk, Marka Crnkoviča, Vesne Vuk Godina, Svetlane Slapšak, Roka Zavrtanika in drugih. Bogate kolumne. Bogati ljudje, ki jih pišejo. Tudi če se ne strinjam vedno z njimi, mi veliko dajejo. Odpirajo dušo, prekladajo opeke mojih vrednot, postavljajo klicaje tja, kjer bi jih bilo treba včasih postaviti še več, nekatere so zraščene tudi s humorjem. Humor imam najraje. Ne tistega iz razprodaj in ne preveč ciničnega, čeprav je slednji pogosto najbolj poveden in useka žebljice na glavice. 

Sistemi, ki omogočajo, da mora v Sloveniji (!) človek, ki je 35 let garal in zgaran prišepal v starost, jesti mačjo hrano, ker si drugačne ne more privoščiti. Ne more niti v oskrbovan dom, ker mesta ni in ker nismo novega zgradili že 15 let.  

Onaplus me je povabila medse in mi ponudila prostor tu, v svojem kibernetskem svetu. Stikali se bomo vsakih 14 dni, tudi jaz bom postavljala klicaje, uperjala prst v (po)gube življenj in sveta in v zmage življenj in sveta, izpostavljala neizpostavljene in neizpostavljeno, trgala površine izpostavljenega, podarjala svoje dogodivščine, ki se mi bodo zdele vredne besed in poskušala tu in tam tudi koga nasmejati. 

Preberite še: Ksenija Benedetti: Nič več se nisem pripravljena pogoditi za nekoč 

Nekaj kolumn, drugje, imam že za sabo. Pisala sem jih dve leti, v Primorskih novicah, nabralo se jih je za knjigo Kažipoti. Tiste so bile namočene s pravili lepega vedenja in protokola, ne na klasičen način, ampak skozi zgodbe in prigode. Službene in zasebne. Tukaj protokola in pravil ne bo. Morda le tu pa tam, ko jih bom kje srečala in bom z njimi želela kaj zgovornega povedati. Če jih boste pogrešali in se jih želite naučiti, pridite na moja predavanja ali k meni v šolo, ta prostor bo namenjen drugim rečem. Rečem, ki zame z leti, pretočenim in pretečenim življenjem, postajajo bolj pomembne od vsakršnega, tudi najbolj briljantnega altruističnega pravila. Rečem, kot so recimo odnos družbe do človeka, odnos človeka do človeka, človeka do živali, narave, sebe do sebe. Čustvom, predvsem empatiji, pa tudi ljubezni vseh vrst. Veselju in vedrini v stvareh, ki niso stvari.

Rečem, kot so sistemi, ki so zašli v globine praznih nesmislov, ker že res dolgo sploh ne služijo več ljudem, ampak se kot viba zavijajo sami vase. Sistemi, ki omogočajo, da mora v Sloveniji (!) človek, ki je 35 let garal in zgaran prišepal v starost, jesti mačjo hrano, ker si drugačne ne more privoščiti. Ne more niti v oskrbovan dom, ker mesta ni in ker nismo novega zgradili že 15 let, stare pa pustimo hirati, kot hirajo ljudje v njih. In za dom itak nima dovolj denarja.

In družine, kjer oba starša delata, pa njuni otroci kljub temu nimajo za malico, kaj šele za šolski izlet ali šolo v naravi in sošolcem zaradi sramu lažno pojasnjujejo, da ne jedo malice, ker niso lačni in ne gredo na izlet, ker se jim ne ljubi. In to, da človek lahko prej odide iz tega življenja, preden pride na vrsto za operacijo. Razen če ima denar, ki prehiti čakanje nanjo. In to kljub predanim zdravnikom in zdravnicam, sestram in zdravstvenikom. Pa o tem, da si mladi nikakor ne morejo privoščiti lastnega doma, razen če imajo bogate starše ali se zadolžijo za 157 let.

O tem, kako kot češ »žal« ni denarja, pa hkrati nazorno vidimo milijone in milijarde, ki so zelo uspešno našli poti preko preplačanih asfaltov raznih cest, preplačanih tunelov, termoelektrarn, žilnih opornic in finančnih malverzacij v žepe posameznikov, ki jim sodstvo in pravica ne pride do živega. 

O tem, kako premalo beremo, kako premalo na glas povemo, da nekaj ni prav. O tem, kako virtualni svet požira realnega. O tem, da znamo stopiti skupaj, ko je to treba, a tudi o obračanju hrbta glasnim problemom, ki (za zdaj) še ne rastejo na naših dvoriščih. O tem, kako kot češ »žal« ni denarja, pa hkrati nazorno vidimo milijone in milijarde, ki niso našli poti v gradnje novega NUKa, šol, kulturnih in znanstvenih institucij, zdravstvenih domov in bolnišnic, domov za ostarele, parkov, neprofitnih stanovanj, helikopterjev za reševalce … so pa zelo uspešno našli poti preko preplačanih asfaltov raznih cest, preplačanih tunelov, termoelektrarn, žilnih opornic in finančnih malverzacij v žepe posameznikov, ki jim sodstvo in pravica ne pride do živega.

O obsojanju tatov koščka kruha in ne obsojanju tatov človeških življenj in gromozanskih kupov denarja. In o tem, da se sreča kljub vsemu naštetemu še vedno najde, navadno v malih velikih rečeh kot so objem, nasmeh, pogled na morje, gore, gozdove, cvetlico, ptička, psička, svoje drage ali v kraljestvu dobre glasbe, knjig, predstav, filmov, slik, fotografij.

Vse to in podobne reči zapolnjujejo moje misli in čustva zadnja leta. In v ta morja bodo plule te kolumne.

Na svidenje čez 14 dni.