Kako ste, v začetku leta, ki za veliko večino ljudi pomeni padec intenzivnosti, sivino po vseh decembrskih dražljajih?

Zdrava sem, hvala. In v redu. Januar zame ne pada in ni siv. Intenzivnosti in tudi barv je veliko več kot decembra. Odpiram Akademijo za poslovni protokol in veliko je živžava v pripravah nanjo. V leto 2019 sem skočila čustveno utrujena. Lanska jesen je bila moja najtežja. Odšel je moj oče in s tem velik del mene. In Boris je doživel tanko linijo med tu in tam, hvaležna sem, da je bolezen skoraj v celoti premagal in da se lahko spet smejiva. Hvaležna sem tudi zdravnikom, sestram in zdravstvenikom, to so mali bogovi med nami, ki jih žal pogosto opazimo in začnemo ceniti šele, ko smo v zdravstvenih stiskah.

Nekateri ljudje nimajo nobenega odnosa do sopotnikov na tem svetu. Ali je tako težko sporočiti? Tudi če ne gre za dobro novico? 

Kako sicer doživljate konce in začetke? Ali vam je bliže tisto vmes?

Vse v življenju doživljam zelo intenzivno. Včasih pogrešam dolgčas. Najraje imam gradnje oziroma vsakodnevne zanimivosti na poteh do zastavljenih ciljev, velikih in malih. Kdaj je treba zapreti kakšna vrata, da se odpre več novih. Na hodnikih vmes se pa lahko marsikaj zgodi.



Z Akademijo za poslovni protokol boste dvigovali kulturo zahtevnih oblik komuniciranja. Ste tudi predavateljica na pedagoški fakulteti v Kopru. Kaj opažate pri poslovnem sodelovanju, na kakšni ravni smo, kaj nam manjka, kje se še vedno poznajo sledovi že zastarane hlapčevske mentalitete?

Dajati splošne ocene nikoli ni pravično. Najbolj dvignem obrvi, ko gre za aroganco in vzvišenost, nasmejejo me tudi vsevedi, ki padejo na prvi preizkušnji, a zaradi zaverovanosti vase tega še opazijo ne. Opazijo in čutijo pa vsi drugi okrog njih. In kadar kdo ne drži besede. Ali – kar se mi je zgodilo ob prijavah na šolanje na Akademiji za poslovni protokol: tik pred zdajci sta dva udeleženca dobesedno poniknila. Ves čas sta mi zagotavljala, da se bosta šolanja udeležila in poravnala šolnino, sedaj pa ne odgovarjata na elektronsko pošto, niti na klic niti na sms. Pa bi zagotovo ta mesta v hipu lahko zapolnila z udeleženci, ki čakajo na jesen. A zdaj je seveda prepozno. Ali zgodba od včeraj: moja mama je bila ob 10. uri dogovorjena v Kopru za prodajo svojega avtomobila, šla je na dogovorjeni kraj in čakala, čakala, klicala, klicala, nihče se ji ni več oglasil na telefon. Dve uri njenega življenja sta šli mimo zaradi nespoštovanja. Lahko bi šla na tržnico ali sprehod ob morju.

Žal, v današnjih odnosih se res prepogosto lahko vprašaš, kje so meje.

Nekateri ljudje nimajo nobenega odnosa do sopotnikov na tem svetu. Ali je tako težko sporočiti? Tudi če ne gre za dobro novico? Na mojih predavanjih je zelo pogosta opazka: »Vas bi moral nujno poslušati moj šef, šefinja.«

Za zgled je lahko tudi moj mož, ki je premagal tisočere zmaje in ostal pokončen, srčen, radoveden in ustvarjalen. Ali moja mama, ki je s svojim delom kot pedagoginja in ravnateljica vse življenje nesebično odkrivala lepote in pasti življenja mladim. Za zgled je lahko veliko ljudi med prostovoljci, gasilci, policisti, medicinskimi sestrami, negovalkami … 

Ob kakšnem človeku v poslovnem svetu ali javnosti pa vam poskoči srce od užitka, ko se srečate z njim, sodelujete z njim? Kje, v kom vidite upanje, v mladih?

Bom kar konkretna z imeni ljudi, ki se jih vedno razveselim (poleg svoje družine in nekaj prijateljev, seveda). Publicistka in humanitarka Manca Košir. Igralki Ivanka Mežan in Milena Zupančič. Ginekolog Aleksander Merlo. Igralec Radko Polič. Vrhovni sodnik Erik Kerševan. Vseved Marcel Štefančič. Režiserka Katja Pegan in režiser Dušan Jovanovič. Prva prva dama Štefka Kučan. Psiholog dr. Aleksander Zadel. Galeristka Barbara Čeferin. Dekanja dr. Mara Cotič. Kipar Jakov Brdar. Bančnica Cvetka Selšek. Glasbenik Aldo Kumar. Novinarke in voditeljice Vesna Milek, Elen Batista Štader, Darja Zgonc, Ksenija Horvat in novinar in voditelj Slavko Bobovnik. Poslovnež Janez Škrabec. Vinar Aleš Kristančič z ženo Vesno. Oblikovalec Oskar Kogoj z ženo. In gotovo še kdo. In ja – upanje vidim v mladih, ko od blizu opazujem Borisovega mlajšega sina Aleksa in Borisova vnuka Marka in Luko ali mojega nečaka Tiborja – verjamem, da bodo ta svet vsaj poskušali spraviti spet v ravnovesje. Zdaj res visimo na robu. Predvsem pri ekologiji, pohlepu, potrošništvu in človeških odnosih.



Prav presenetili ste s konkretnostjo, potrebujemo zglede in res, zakaj jih ne bi poimenovali, konec koncev, kam pelje večno ovinkarjenje.

Vsi našteti so lahko za zgled. Prav tako moj mož, ki je premagal tisočere zmaje in ostal pokončen, srčen, radoveden in ustvarjalen. Ali moja mama, ki je s svojim delom kot pedagoginja in ravnateljica vse življenje nesebično odkrivala lepote in pasti življenja mladim. Za zgled je lahko veliko ljudi med prostovoljci, gasilci, policisti, medicinskimi sestrami, negovalkami …

Kaj za vas pomeni obvladati najrazličnejše poslovne okoliščine? Je dovolj profesionalnost, resen pristop, znanje? Ali je to premalo, ker sodobni človek teži k inovativnosti tudi v komuniciranju, duhovitosti, drznosti?

Osnova je seveda natančno poznavanje svojega posla in profesionalnost. Sledijo želje, volja in moč, sposobnost hitre prilagoditve različnim poslovnim okoliščinam. Pa spoštovanje do partnerjev in nujno (!) sodelavcev. Pika na i v komunikaciji je ustvarjalnost in inovativnost. V slogu pesmi Ferija Lainščka Ne bodi kot drugi. Ni nujno, da ste kot iz naftalina. In če se znate pošaliti tudi na svoj račun, je to gotovo eden od znakov vaše inteligence.

Včasih se mi zdi Boris celo mlajši od mene, ker ima tako zelo živega, radovednega in nemirnega duha. Pravil pri naju ni, prav nobenih, živiva zelo spontano, kar je bilo zame najprej svojevrsten izziv.  

Pa je kdaj spontanosti lahko preveč, kje je meja? In zakaj se v naši družbi tako bojimo sproščenosti, kaj se skriva za tem? Pa ne mislim na popolno razpuščenost, kaj šele na nespoštljivost.

Verjetno imamo zadržke zato, ker se sproščenost po krivici povezuje s pišmeuhovstvom in neprofesionalnostjo, kar pa nikakor ni nujno povezano. Odvisno sicer, v kateri stroki ste. Bančniki ali pravniki recimo ne komunicirajo enako kot IT- jevci ali gledališčniki. Sama sem zagovornica bolj sproščenega pristopa (moja primorska kri). Seveda obstaja meja, ki je ni varno prestopiti. Razlikuje se po kulturah, državah, strokah, podjetjih. Svoje meje bi moral spoznati vsak sam, zaželeno še pred nastopom na svojem delovnem mestu.

Se vi še učite ali ste že dosegli svojo raven in jo le še ohranjate? Kje trenutno iščete odgovore in kakšna vprašanja si zastavljate?

Ah, če se človek ustavi in misli, da vse zna, to zagotovo ne drži. Še vedno se učim. Od svojega moža, od mame, prijateljev, znancev. Iz knjig. Iz različnih življenjskih okoliščin. Na vsako predavanje se pripravim, tudi če sem ga že neštetokrat ponovila. Vprašanje, na katero včasih, priznam, nimam odgovora, je: zakaj je vse to treba? Zakaj je treba znati pravilno uporabljati pribor? Zakaj je treba znati primerno napisati elektronsko sporočilo? Zakaj se je treba znati primerno obleči, pravilno naslavljati ljudi? Ampak brez vsaj osnovnih pravil bi živeli v kaosu. Kaos za človeštvo gotovo ni najboljši. Morda le v umetnosti, pa še tam nisem prepričana. Pravila sicer ne smejo postati zapovedi, ampak orodje, ki se ga ne oklepamo kot pijanec plota. Takrat so lahko resno v pomoč, zato jih je dobro poznati.



Lahko obrnem temo, kar se tiče pravil, in vas vprašam, kaj prinaša generacijska razlika med vaju z možem, kako se spoprijemata z njo, če se je sploh treba? Takšna partnerstva namreč niso ravno »po pravilih«, sploh tista, v katerih prepoznamo resnično ljubezen.

Generacijske razlike sploh ne čutim, včasih se mi zdi Boris celo mlajši od mene, ker ima tako zelo živega, radovednega in nemirnega duha. Pravil pri naju ni, prav nobenih, živiva zelo spontano, kar je bilo zame najprej svojevrsten izziv, moji dnevi so bili namreč dokaj natančno organizirani, in kar se tiče poslovnega življenja, so še vedno. Zasebno pa si z Borisom dovolim biti ustvarjalno razmetana in v tem tudi uživam. Kadar pa je treba zasebno kaj »pospraviti« ali urediti ali organizirati, je to delo iz mojega nahrbtnika.

Ko sem naznanila, da odhajam, je marsikdo mislil, da je razlog za to vstop Borisa v moje življenje, kar ne drži. O odhodu sem razmišljala vse od leta 2008. In moj značaj me je v protokolu vedno sprehajal po meji med dovoljenim in ne tako zelo dovoljenim. 

Je pogled na protokol, odkar ste zares spoznali Borisa, drugačen?

Niti ne. Kot Boris večkrat reče: protokol je neke vrste zrežiran teater. In v tem smislu se najina poklica – ne boste verjeli – celo dotikata. Ko sem naznanila, da odhajam, je marsikdo mislil, da je razlog za to vstop Borisa v moje življenje, kar ne drži. O odhodu sem razmišljala vse od leta 2008. In moj značaj me je v protokolu vedno sprehajal po meji med dovoljenim in ne tako zelo dovoljenim.

Ob tem se mi je porodilo vprašanje, ker se mi zdi, da pravila in rutina marsikoga umirjajo. Kdaj ste nazadnje kaj naredili prvič?

Ne vem, ali bo ta odgovor na vaše vprašanje najbolj primeren, ampak kaj drugega mi ne pride na misel. Pred enim letom sem zbrala pogum in se odločila, da zamenjam službo in ustanovim svojo šolo. Prvič svojo šolo torej. Vesela sem, da mi vsak nov dan pove, da sem se odločila pravilno.