Boris Cavazza se je rodil Italijanskemu očetu in Slovenski materi 2. februarja 1939 v Milanu. V Slovenijo se je preselil preden je dopolnil deset let, kar 16 let pa je nato preteklo, preden je zašel v igralske vode. Šolal se je namreč za strojnika na Pomorski šoli v Piranu in sprva delal kot častnik stroja na ladjah trgovske mornarice, leta 1964 pa našel pot na ljubljanski AGRFT, kjer ga je vzelo gledališče, saj so, kot pravi sam, drugi ugotovili, da je dober v tem.
Kaj kmalu je seveda postalo kristalno jasno, da je bil Cavazza rojen za igralca, z neponovljivimi vlogami se je zapisal v zgodovino slovenskega gledališča, televizije in filma. Za svoje upodobitve je bil tudi mnogokrat najvišje nagrajen, od Severjeve, Badjurove in Prešernove nagrade, do Vesne, Borštnikovega prstana, viktorja in nagrade bert za življenjsko delo ter zlatega reda za zasluge Republike Slovenije.
Njegovo življenje je bilo prepojeno z dosežki, a tudi izgubami. Za eno človeško življenje se zdi skoraj preveč, vse kar ga je doletelo. Smrtno se mu je še zelo mlad ponesrečil prvorojenec Kristijan, v istem letu 1991 za rakom odšla prva žena Mojca Sitar, nato pa skoraj dvajset let pozneje za vedno zaspal še drugi sin Damijan, dvojček Sebastijana Cavazze. Boris se je leta po smrti Mojce poročil s 34 let mlajšo Oriano Girotto, ki mu je povila še enega sina, danes 16-letnega Aleksandra Borisa, čeprav sta se pred leti z Oriano ločila, pa sta ostala prijatelja.
A ljubezen še ni rekla zadnje v igralčevem življenju. Pred šestimi leti je spoznal Ksenijo Benedetti, tedaj šefinjo protokola Republike Slovenije, in sestavili so se vsi koščki sestavljanke. Ksenija, s katero sta se poročila leta 2016, leto pozneje pa nam namenila skupni intervju, je »spremenila moj način življenja, za kar sem ji zelo hvaležen,« nam je Boris zaupal v pogovoru tik ob častitljivem jubileju, ki ga praznuje danes.
Kako bo preživel dan je jasno, v družbi svojih najbližjih, prav njim na veselje lastne rojstne dneve sploh praznuje. »Vedno sem nasprotoval praznovanju svojih rojstnih dnevov. Da ne bo pomote, pustim svojim najbližjim, da praznujejo z mano, ker vem, da njim to veliko pomeni. Zato se potrudim in "pokorim",« nam je povedal v intervjuju, spregovoril pa tudi o bolezni, strahu, ki ga je občutil, ko so mu zdravniki povedali diagnozo, smislu bivanja, načrtih in željah, ki jih še želi izpolniti v osmem desetletju svojega življenja ter še marsičem. Intervju z velikanom slovenske gledališke in filmske umetnosti lahko preberete v novi številki mesečne revije Onaplus, ki izide v torek, 5. februarja 2019, tam pa najdete tudi pogovore z igralčevo sopotnico Ksenijo Benedetti, ki je o Borisu dejala: »Za zgled je lahko moj mož, ki je premagal tisočere zmaje in ostal pokončen, srčen, radoveden in ustvarjalen.«
| DR. MANCA KOŠIR O PRIJATELJU BORISU | |
|---|---|
 | »Boris je eden mojih redkih starih starih prijateljev. Hkrati sva se poročila, hkrati sva imela prvega otroka; in še marsikaj se je dogajalo sočasno. Borisa imam rada na zelo globok način. Vem, kako veliko hudega je doživel in tudi povzročil, ampak njegova duša je resnično zelo globoka, zato je bil zame vedno navdihujoč.« Foto: Mavric Pivk |
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: