Naša mačja princeska KokAkola je skozi okno strmela vanje in jih s tačkami želela ujeti, Boris pa je lovil tipke po računalniku. Tišina, kava, čaj in mamin štrudelj na mizici, vse mirno, natanko tako kot bi bilo mirno počasno nedeljsko jutro po živahnem delovnem tednu. A bila je sreda. In spokoj ni bil resničen. Bil je podoben tistim, ki ga ustvarijo v filmu pred dramatičnimi vrtinci. 

Vojnim dobičkarjem, ki prodajate nujno zaščitno opremo tudi po stokrat dražjih maržah, pa: naj vas bo prekleto sram!!! Upam, da bodo države našle mehanizme, kako vojni dobiček 100-odstotno obdavčiti. 

Včeraj sem se odpravila na moj tedenski izhod v trgovino z živili (spletne so žal kolapsirale) in dostavo hrane mami. Z masko, rokavicami in očali. V zaščitni opremi so bile v trgovini poleg mene še prodajalke, a prav noben kupec. Ne poznam razlogov, morda jim mask ni uspelo nikjer dobiti. Morda so tiste, ki so dosegljive na spletu, nesramno predrage. Morda pa so brez, ker verjamejo teorijam, da so virus in strah pred njim namenoma ustvarili in razpršili nad nas zaradi enormnih zaslužkov farmacevtov, ki sledijo po registraciji zdravila in cepiva. Ali zaradi hromitve demokracij. Ali so brez zaradi razmišljanj, da je to itak malo hujša gripa in da zaradi navadne gripe vsako leto umre več ljudi, pa ni take drame. Ali zaradi razmišljanj, da so vsi ti ukrepi s karanteno brez zveze, življenje bi lahko normalno teklo dalje, nekateri bi pač umrli, saj so to predvsem starejši in že drugače bolni, ki jim je že tako štet čas. 




Kako prosim??? Se slišite? Imate starše? Nonote, babice? In če vam sočutje zaradi bolnega ega ne gre najbolje od rok – ste videli posnetek tridesetletnika, Italijana, športnika, brez drugih spremljajočih bolezni, ki se je komaj izvlekel? Poglejte si nekaj apokaliptičnih prizorov in nekaj srce parajočih pričevanj zdravnikov iz Bergama in Brescie. Ta virusna, na daleč abstraktna in neulovljiva pošast, je tu. Tudi če kakšna od teorij zarot MORDA drži, smo zdaj v trenutku, ko to NI najbolj pomembno. Najbolj pomembno je (in res upam, da je to danes že vsem jasno), da naš zdravstveni in solidarnostni sistem zdrži. Da zdravniki ne bodo pred moralnimi dilemami koga oskrbeti in koga pustiti umreti. Kar tako BO, če sami sebe ne bomo omejili. In najbolj pomembno je tudi, da država pomaga vsem, ki pomoč potrebujejo. Če smo naš denar z bagrom dali za težave v bankah, naj gre vsaj toliko radodarnih bagrov tudi za ljudi in gospodarstvo v težavah. 

In še nekaj me res jezi. Prepiri, politični in drugi. Družbena omrežja, predvsem Twitter, so nabasana s sovraštvom, zdi se, da ga je še več kot običajno, ker je veliko ljudi doma in imajo z več prostega časa tudi več kvasovk za vzhajanje sovraštva. »Komunajzar debeli, levičarska kuzla, desnjaki nesposobni, domobranska golazen, vzeli nam bodo svobodo …« Eeeeeej!!!!!!!!! Umirite te svoje obsesivne motnje in slepa verovanja! Vsake izgube energije v prepirih je te dni škoda, usmerite jo v to, kaj lahko dobrega v teh dneh naredite! Nehajte se obmetavati, kdo je kaj naredil in kdo ni, zdaj smo, kjer smo, vladni ukrepi so dobri, gotovo jih bodo še dopolnili z novimi predlogi. Opozicija – predlagajte, koalicija – sprejmite, kar je pametno sprejeti! Zdaj nič ni naše/vaše, zdaj je vse skupno.

V teh nemirnih časih imam šest prošenj:

  1. Vsem nam. Ohranimo mirno kri, potujmo vase, pomagajmo sosedom, ki jih morda še nikoli nismo utegnili pogledati v oči, bodimo blizu svoji družini, četudi virtualno (video klici so super!). Ne bruhajmo po levih, desnih, ne pametujmo. Naučimo se kaj novega. Če hodimo v službo, se zavarujmo. Ko hodimo v trgovino, se zavarujmo, upoštevajmo priporočila. Tisti, ki lahko, dajmo tistim, ki nimajo. Stiske bodo velike kljub pomoči države. Bodimo si blizu od daleč, kot je veliko slišati v teh dneh.
  2. Politiki. Podpirajte drug drugega pri reševanju krize in iskanju rešitev, ne glede ali ste v vladi ali v opoziciji. Ne iščite sporov, ne nabirajte si poceni političnih točk na plečih težav, ne fotografirajte se samo zaradi lastne promocije in promocije stranke (to so res piarovski in moralni faili), ne ovirajte sprejetja ukrepov, ki so nujni že včeraj. Za medalje in obračunavanja bo čas po umiritvi.
  3. Gospodarstvenikom. Če kdaj, je zdaj potrebno usmeriti pogled v vaše sodelavke in sodelavce in jim nuditi vso podporo in zaščito, ki jo potrebujejo. Tiste, ki so v prvi liniji, nagradite z maksimalnim povišanjem. Za trenutek pozabite na dobičke. Kakor je videti, vam bo država pomagala prebroditi gospodarske in ekonomske stiske. Vojnim dobičkarjem, ki prodajate nujno zaščitno opremo tudi po stokrat dražjih maržah, pa: naj vas bo prekleto sram!!! Upam, da bodo države našle mehanizme, kako vojni dobiček 100-odstotno obdavčiti.
  4. Vsem zaposlenim v zdravstvu in oskrbi starejših in bolnih. In prostovoljcem. Prosim, zdržite za vse nas. Hvaležni smo za vse, kar delate za naše zdravje. Po bitki pa pokažite s prstom povsod tja, kjer nemudoma potrebujete izboljšave. Denar bi se moral najti. Kolikor ga bo treba. A brez packarij pri javnih naročilih in odtekanja v zasebne žepe nekaterih brezsramnih posameznikov, ki so pri prodaji medicinskih pripomočkov in sanitetnega materiala, gradnji zdravstvenih objektov in še kje ogabno tiho služili mastne denarje.
  5. Znanstvenikom. Najdite poti do zdravila, cepiva. Sestavite provizorične respiratorje, ki delujejo. Vem, da vsi intenzivno že delate na tem in upam, da vam kmalu uspe.
  6. Kulturnim ustvarjalcem. Ustvarjajte na nove načine, če po starih te čase ne gre. Delite svojo ustvarjalnost v vzporednih svetovih, z virtualnimi kulturniškimi dotiki. Gledališče Koper, Val 202, Perpetuum Jazzile, Lutkovno gledališče Ljubljana, Vlado Kreslin, Pižama in mnogi drugi kažejo zanimive poti, na nov način hranijo lačne kulture in povezujejo ljudi.




In potem … Potem … Ko bo vse mimo … Iz virusa iztisnimo dobro. Zdrava semena so gotovo v solidarnosti, povezanosti, poglabljanju vase in v svoje vrednote, uporabi različnih elektronskih pripomočkov za delo in druženje na daljavo, hitremu skupnemu iskanju rešitev, lastni samooskrbi, samooskrbi države, hvaležnosti, vračanju k naravi, razmišljanju o prioritetah ter zavedanju lastne krhkosti in krhkosti sveta. In to velja za vse nas. Morda sem naivna, a upam, da se bo mikro in makro svet tudi zaradi te izkušnje spremenil na bolje.