Pred kratkim smo na instagramu videli vaš šaljiv video, v katerem ste govorili, kako zdaj uživate s svojim partnerjem, ki je sedel za vami, v roki pa ste držali napis "Rešite me". Torej menite, da se je tem času treba tudi pošaliti? 

Drugega nam pravzaprav ne preostane. Ta šala sicer ni zrasla na mojem zeljniku, videla sem jo na neki hrvaški, morda bosanski strani in me je do solz nasmejala. Tam je to počel moški, jaz pa sem želela samo posneti žensko različico, saj občutki, ki nas napadajo v času samoizolacije, ne poznajo delitve na spol. Seveda bi kdo utegnil pomisliti, da pri nas pošteno škripa, če javno objavim, naj me rešijo, v resnici pa se tako lahko šališ le v tistih partnerstvih, kjer je dovolj sproščenosti in odprtosti, da oba vesta, da je to le hec. No, a ne pozabimo, v vsaki šali je nekaj resnice. (smeh)

Pravi junaki so pravzaprav ljudje, ujeti v stolpnicah in blokih mestnih središč. Nekateri živijo celo brez balkona, na nekaj kvadratnih metrih. Njih je koronavirus najbolj prizadel in zdi se mi, da se o tem premalo govori.  



Kako je torej zdaj videti vaše družinsko življenje? Hčerka gotovo občuti, da je vse drugače?

Njej je lepo, saj je pri petih letih še v tistem obdobju, ko je najbolj vesela, če nas ima vse na kupu. Verjamem, da če bi bila samo nekaj let starejša, osem ali deset, ko postaneš bolj navezan na prijateljice, bi lahko bila slika čisto drugačna in bi morda že bolj trpela. Da ne omenim pubertetnikov, ki morajo cele dneve čepeti s starši. Ne predstavljam si, da bi se meni kaj takega pripetilo v letih, ko me je najbolj razganjalo.

Vidimo tudi, da ste veliko v naravi? Ste iz Ljubljane odšli na Dolenjsko ali se vozite tja? Ste že prej poznali te neobljudene kotičke?
Nikakor se ne vozim sem ter tja. S tem bi ogrožala starše, saj nikoli ne veš, ali jim boš kaj prinesel. Na Dolenjskem živim že več kot en mesec, samo enkrat sem zaradi snemanja napovedi za oddajo Pri Črnem Petru skočila v Ljubljano in potem takoj nazaj. 



Kako skrbite, da ostanete mirni in pozitivni? 

Meni najbolj pomaga narava. Če ne bi imela tako preprostega dostopa do nje, ne vem, kako bi bilo z menoj. Zato se mi zdi, da so pravi junaki pravzaprav ljudje, ujeti v stolpnicah in blokih mestnih središč. Nekateri živijo celo brez balkona, na nekaj kvadratnih metrih. Njih je koronavirus najbolj prizadel in zdi se mi, da se o tem premalo govori. Na podeželju se živi dokaj podobno kot prej. Glede na to, da dobro poznam oba vidika, si to res upam trditi. 

Kaj se dogaja z oddajo Pri črnem Petru, nekaj oddaj smo še videli tudi po začetku karantene?

Nekaj oddaj smo imeli k sreči posnetih vnaprej. Nato pa smo v primerno varnih razmerah glavni akterji posneli zadeve individualno. Se pa stvari iz tedna v teden spreminjajo, tako da se tudi mi odločamo sproti. Treba se je prilagajati zelo hitro, a k sreči je moje življenje že od nekdaj eno samo prilagajanje na nove razmere. Takšno pač je življenje samostojnih podjetnikov, tako da so zame ti negotovi časi pravzaprav naravno stanje in to me drži pokonci.