Bernarda Marovt: Časi pred koronavirusom se ne bodo nikoli vrnili

Bernarda Marovt svoje neprecenljive izkušnje in profesionalno znanje podaja mladim, ki se podajajo v svet mode, na manekenski šoli Bernie Models, ustanovila je tudi akademijo za ženske DonnAkademy. Tako kot drugim se je njeno življenje v modnem in finančnem središču Lombardije, žarišču epidemije novega koronavirusa, popolnoma spremenilo. »Vsak se organizira po svoje doma, skuša nekako sprejeti stanje in se prilagoditi. Upam, da čim prej ustavimo širjenje bolezni. Boj še ni končan, mislim, da se je šele začel.«

V času, ko smo vsi na preizkušnji, je toliko teže kot doslej v vsakdanjiku ohraniti optimističen pogled na svet. Kako doživljate dramatične razmere in drastične ukrepe za zajezitev epidemije novega koronavirusa?

V teh dneh se je moje življenje obrnilo na glavo. Spremenili so se navade, razmišljanje, delovanje, skratka akcija, potovanja, ustvarjanje – vsa dejanja so se naenkrat ustavila. Prevladuje tišina. Treba je veliko koncentracije in ogromno pozitivnosti, pesimistično mišljenje moraš dati na stran, da zdržiš. Tvoj prostor je omejen, hitro spoznaš, kaj se dogaja okrog tebe, čim bolje se organiziraš. Trenutno moj dan zajema izobraževanje, gibanje, če je le mogoče, urejanje stvari, prilagajanje, predvsem pa se trudim za svojo rast in delam, kar me veseli. Vsak se bo moral po svojih močeh truditi za preživetje, časi pred koronavirusom se ne bodo nikoli vrnili. Treba je verjeti v boljši jutri, se razvijati, samo tako lahko ostanemo mirni, ohranimo pogum, optimizem in voljo do življenja.

Zmeraj sem delovala dokaj premišljeno, zmerno in brez panike. Če si paničen, ogrožaš sebe in druge. Za ženske mi je posebej mar! V tem kriznem obdobju so zelo obremenjene z družino, obenem morajo spremljati in opravljati službo od doma.  

Kakšen duh vlada med ljudmi v vaši bližini?

Trenutno stanje je težka preizkušnja za vse nas in ves svet. Vsi v moji bližini so zaprti doma, kot sem že dejala, prevladuje tišina, od časa do časa slišiš kakšen glas – ljudje se pogovarjajo med sabo skozi okna in čez balkone, ne morejo na sprehod, njihov prostor je omejen. Opažam pa, da so že kar malo naveličani vsega, težko zdržijo pritisk, preprosto gredo ven in ne upoštevajo pravil za zajezitev epidemije. Virus se bo prej ali slej ustavil, za sabo pa bo pustil veliko škode na vseh področjih. Ljudje se tega dobro zavedajo, vsak se odziva po svoje.

Kako je vam, Bernarda? Vem, da ste sicer radi med ljudmi.

Res je! Rada komuniciram, spoznavam in pomagam, če je mogoče. Nekako se počasi uvajam v novo življenje, treba je zdržati do konca, od vseh nas je odvisno, kdaj bomo zatrli virus, delati moramo načrte, ohraniti notranjo energijo in ostati psihično močni.

Obupujete ne?

Zmeraj sem delovala dokaj premišljeno, zmerno in brez panike. Če si paničen, ogrožaš sebe in druge. Za ženske mi je posebej mar! V tem kriznem obdobju so zelo obremenjene z družino, obenem morajo spremljati in opravljati službo od doma. Tukaj so otroci, ki terjajo njihov čas, na vrsti so priprave za šolanje na daljavo, sočasno so negovalke, skrbeti morajo za prehrano in še bi lahko naštevala. Zato se je treba naučiti ceniti sebe, krepiti samozavest in se zavedati, da smo neprecenljive z vseh vidikov.

Marsikaj se lahko naučimo druga od druge.

Treba je iti naprej s pokončno glavo, ponosno, verjeti vase in v svoje sposobnosti, si okrepiti značaj, premagati lastne omejitve, si prizadevati za rast, se izboljševati. Ženske moramo ostati dovolj močne, da se odločimo za spremembe, in delati stvari, ki nas veselijo.

Vaša je že kar posvojena parola, da ženska mora ostati ženska. Kaj jo zares ohranja žensko?

Vsaka naj bo zvesta sama sebi. Ženske, ki so zadovoljne s sabo, bodo notranjo energijo izžarevale navzven. Ostati morajo psihično dovolj močne, da sledijo svojim ciljem na vseh področjih, biti trdne v sebi in samozavestne. Ko bodo prišle do točke, ko vsi predsodki izginejo, ali se ji vsaj približale, se sploh ne bodo spraševale, kakšne naj bodo, ali so po meri drugih. Takoj ko se bodo same sprejele takšne, kot so, jih bodo samodejno sprejeli tudi drugi.

Moja mama je imela veliko vlogo v mojem odraščanju, zmeraj mi je stala ob strani, mi svetovala in me podpirala. Isto velja za očeta, ki je bil vedno na tekočem, kje sem, in se veselil z mano mojih podvigov. 

Ali ste vi imeli med odraščanjem ob sebi žensko, ki vas je usmerjala, vam svetovala in ponudila objem za tolažbo? Domnevam, da je bila to mama.

Moja mama je imela veliko vlogo v mojem odraščanju, zmeraj mi je stala ob strani, mi svetovala in me podpirala. Isto velja za očeta, ki je bil vedno na tekočem, kje sem, in se veselil z mano mojih podvigov. Moje otroštvo je potekalo dokaj mirno, moja največja želja je bila potovati in spoznati ves svet. Po končanem študiju sem se odločila, da si jo izpolnim. Potovanja sem združila z manekenstvom, spoznavala ljudi, njihovo kulturo, se prilagajala, delala stvari, ki so me zmeraj veselile, in se ob delu zabavala. Delo te utrdi, naučiš se ceniti sebe in druge, oceniti ljudi, hitro sprejemati odločitve, biti profesionalen na vseh področjih, discipliniran, poznati tudi svoje omejitve in vedeti, do katere točke lahko prideš, včasih tvegati in iti do konca, predvsem pa verjeti v to, kar delaš.

Kako so starši sprejemali, ko ste razpirali krila in se podali v svet mode? Mladi ste bili.

Vsekakor so bili sprva malo zaskrbljeni, kako se bom znašla, in v mislih imeli predvsem nevarnosti, ki naj bi prežale na vsakem koraku. Po drugi strani pa sta mi mama in oče zaupala, me spremljala in podpirala na daleč. Prav je, da vsak starš opozarja, da paziš nase, ostaneš zdrav, slediš svojim ciljem in tisto, česar se lotiš, opraviš do konca – kot se le da.

Vas v teh negotovih časih pogosteje popade nostalgija?

Navadno nisem nostalgična, ker gledam in razmišljam naprej. Virus je po eni strani grozen, ljudje umirajo, dejavnosti propadajo. Če pa pogledamo na dogajanje z drugega vidika in se ozremo vase, ugotovimo, da imamo več časa za razmišljanje. Čas se je ustavil, opravljamo stvari, ki jih mogoče prej nismo, menda smo preveč hiteli, nismo se veliko pogovarjali, zdaj pa si lahko v miru pogledamo kakšen film … Ko gre za odločitve, ima vsak človek v življenju več možnosti. Nekatere stvari zahtevajo več časa za tehten premislek, včasih pa je treba takoj izbrati in se odločiti za smer. Če imaš srečo, se lahko v pravem trenutku znajdeš na pravem mestu in s pravimi ljudmi. Odvisno je od okoliščin in tega, kaj hočeš doseči. Osebno mislim, da mi je uspelo. Včasih dvomiš, a verjamem, da k pravi odločitvi pripomore zdrav razum.

Gotovo vam ni bilo zmeraj postlano z rožicami.

Vsaka pot je po svoje težka, še posebno začetki. Ko si mlad, razmišljaš, kako bi osvojil svet, in misliš, da bo vse teklo gladko. Sčasoma se lahko ovire stopnjujejo, vendar jih je treba rešiti ali pač preskočiti, si prizadevati, se učiti, marsičemu se je treba tudi odpovedati, se prilagajati ljudem in krajem, lahko se znajdeš v nevarnih okoliščinah, spoznavaš zahrbtne ljudi, ki govorijo eno in mislijo drugo. Vendar – grenke preizkušnje so zato, da se utrdimo.

Morda kaj obžalujete, da bi lahko bodisi storili bodisi povedali, vendar niste?

Ničesar ne obžalujem. Vse, kar sem delala, videla in doživela, bi ponovila. Spet bi se odločila za svet mode, ničesar ne bi spreminjala ali odstranila.

Kaj za vas pomeni biti milosten do življenja? Je to zavedanje, da nisi sam na svetu?

Krizno obdobje nam pomaga tudi pri tem, da se zavemo, kaj smo imeli prej in kaj nam zdaj manjka. Mogoče začnemo bolj ceniti življenje in sebe, ljudi okrog sebe, upamo na boljše čase in prihodnost: vsi se borimo za preživetje in gledamo na vse iz druge perspektive. In še: imamo možnost in priložnost, da se bolje spoznamo, se med sabo spoštujemo, odstranimo negativne misli in postanemo dovzetnejši do drugih. Med drugim ugotavljam, da ne potrebujemo dosti stvari za preživetje, treba je tisto malo za dobro počutje in srečo.

V intervjuju za Onoplus pred slabima dvema letoma ste bili iskreni, da vedno prikimate stvarem v življenju, ki osrečujejo. Kakšnemu moškemu pustite blizu? Kdo je vaša družina?

Imam dolgoletnega prijatelja, ki mi stoji ob strani, sočasno tudi družina, ki je neprecenljiva in nenadomestljiva.