Biserka Marolt Meden: Mamina demenca me je spremenila

»Izvolite piškote, domači so. Prej sem pekla potice in sladice, odkar sem v pokoju, pa pečem tudi piškote,« pravi, ko me sprejme v svojem domu, kjer živi vse prej kot običajno življenje upokojenke. Ko je še delala, je bila njena pozornost usmerjena k otrokom, danes je k starejšim, z združenjem Srebrna nit se namreč zavzema za pravice starejših in njihovo dostojno življenje. Dela vsak dan, redno bere strokovno literaturo, skrbi za dom in vrt, stoji ob strani otrokom Juriju, Maši in Nini ter pomaga pri skrbi za vnuke Juliana, Leni in Koljo, a besede izgorelost ne pozna.

Ko poslušam kako razpravo iz parlamenta, sem zgrožena, ko vidim, da poslanci večinoma ne znajo tri minute govoriti o tematiki, ki naj bi jo poznali, večkrat se zgodi, da s prstom po listu sledijo besedam, ki jim jih je napisal nekdo drug.   

Njeni izpiski iz študijske literature so šli za med

Včasih nismo govorili o izgorelosti. Ko sem hodila v osnovno šolo, sem med počitnicami delala v Lekovi tabletarni, v gimnaziji sem delala na Kmetijskem inštitutu, želela sem si namreč študirati agronomijo. S profesorico Mihaelo Černe sva na Jablah tudi ves dan sadili zelje. Zelo mlada sem se poročila, imela svoje gospodinjstvo, že na fakulteti sem dobila otroka, a sem kljub temu diplomirala druga v letniku. Ogromno sem delala ponoči, nikoli mi ni bilo težko. Moji izpiski iz literature za študij so šli naokoli za med,« pove v smehu. A pot je ni vodila k agronomiji, temveč najprej v urednikovanje, potem pa na pediatrično kliniko, kjer je bila 16 let poslovna direktorica. Zdaj je že skoraj dve leti upokojenka, a njeni načrti o tem, kaj bo počela v pokoju, se niso ravno uresničili, aktivno se namreč zavzema za boljše življenje ostarelih. »Zamislila sem si, da bom šla na univerzo za tretje življenjsko obdobje, da se bom učila nov jezik, da bom veliko na vikendu in na morju … Potem pa so se stvari obrnile. Izkušnje z mamo z demenco in njeno bivanje v domu starejših so mi pokazali, kaj vse je treba še spremeniti. Nisem ena od tistih, ki bi sedela doma in govorila, da nič ni prav in da tako pač mora biti,« pove.

Raje v divjino kot v New York

»Vstanem zelo zgodaj, ukvarjam se z vnukom, ki ga tudi odpeljem v šolo. Sledijo sestanki, razgovori, okrogle mize ter ogromno dopisovanja po elektronski pošti in telefonskih pogovorov. Zelo veliko berem, največ strokovne literature, zdaj največkrat o problematiki starejših. Medtem skuham. Nakupila sem že semena za vrt, za njivo še ne. Načrtujem izlete in potovanja, rada se družim s prijatelji in nekdanjimi sodelavci. Ravno jutri gremo k eni od mojih najljubših sodelavk s pediatrične klinike, Janji, zato bom danes skuhala pohorski lonec, da ga bomo tam pojedli,« opiše svoj običajni dan.
Vsak dan pošlje ogromno elektronskih sporočil izvršnemu odboru Srebrne niti in pričakuje, da se bodo odzvali, zdaj so se na to že navadili. »Kdaj mi kak sodelavec reče: Biserka, pazi nase, da ne boš padla dol, kaj bomo pa potem? Rečem jim, da bodo v tem primeru oni peljali to naprej. Pa saj skrbim zase, grem po kako protibolečinsko blokado,« pove v smehu in nadaljuje: »Da bom šla lahko 24. marca na Ribiško pot (Fisherman's Trail) na Portugalsko. Zelo se veselim. Greva s sestro in ne bova veliko hodili, le 85 kilometrov, bova pa ves čas ob obali Atlantika, v naravi.« Tudi sicer je ljubiteljica narave, okoli njihove hiše je vrt, rada tudi pobegne na vikend na Notranjskem. »Nekateri si želijo v New York, jaz sem bila tam en teden s sinom, ko je bil star 19 let, in od takrat imam New Yorka dovolj. Mnogo raje raziskujem divje pokrajine. Lepo mi je v Provansi, vanjo sem se zaljubila, ko sem prebrala knjigo Leto dni v Provansi. Tam poznam že vsak kamen, v tem slogu sem uredila tudi naš vikend na Notranjskem, zasadila sem majhno njivo sivke in tako imam Provanso blizu doma. Tam sem res rada, poleti vzamem s seboj vnuka, družimo se s sosedi, vsak dan eden od nas skuha kosilo, včasih se dobimo pod enim kozolcem, včasih pod drugim,« opiše. 

Laže je dati denar kot čas

Ena od njenih nekdanjih sodelavk je v nedavnem intervjuju dejala, da je Biserka najbolj nenasilna nasilnica, kar jih pozna. Ona se ob tem nasmeji in pravi: »Če nekaj ni dobro, nikoli ne sprejmem, da mora tako ostati, ker tako pač je. Od nekdaj vem, da je mogoče stvari spreminjati, je pa potreben napor. Vedno moraš imeti rešitve, ne le kritizirati. Treba je poslušati in se pogovarjati tako, da najdeš konsenz. Ne spomnim se, da bi kdaj obupala.« In kolikokrat so jo vabili v politiko, vprašam. »Enkrat so me hoteli napisati na eno od list, a sem rekla, ne, hvala, ker sem imela pred seboj veliko konkretnega dela. Potem me niso več vabili. Mi je pa danes, ko vidim, kdo se ukvarja s tem, žal, da ni politika pri nas bolj cenjena. Ko poslušam kako razpravo iz parlamenta, sem zgrožena, ko vidim, da poslanci večinoma ne znajo tri minute govoriti o tematiki, ki naj bi jo poznali, večkrat se zgodi, da s prstom po listu sledijo besedam, ki jim jih je napisal nekdo drug. Če bi kdo moral preštudirati vse, o čemer odločajo, so to oni,« je jasna.
In ker se njeno delo nikoli ni končalo ob koncu delovnega časa, me zanima še, kako gleda na dobrodelnost danes, ko vsak, ki prispeva 50 centov za dober namen, to tudi objavi na družbenih omrežjih. »Treba je ločiti dobrodelnost in prostovoljstvo. Pri nas prostovoljstvo ni dovolj cenjeno, še vedno je preveč tistih, ki ne najdejo razloga, da bi nekaj naredili zastonj. Pri dobrodelnosti pa je najlaže dati denar. Teže je dati svoj čas in nekomu pomagati. Če starejšega človeka pelješ na sprehod ali izlet, je to vredno mnogo več kot 20 evrov. Veliko je dobrodelnežev, ki se radi hvalijo s tem, da so dali denar, a to ni prav. Enako je z donacijami, če jo daš, ne smeš v zameno nič zahtevati. Dati je treba v tišini,« sklene.