Dr. Manca Košir: Diagnozo rak sem sprejela povsem mirno

To zimo skoraj vsak dan sije sonce, na dan, ko sva zmenjeni na koseški tržnici, pa je videti, kot da se je utrgalo nebo. A Manca prihiti z nasmehom na ustih, dež in veter je pričakovano ne ustavita. »Tudi če je slabo vreme, grem na sprehod, če ne dlje, pa okoli naših blokov. Sicer pa vsak dan na šišenskem stadionu naredim krog, dva ali tri. Pretiravam pa ne, midva s Churchillom praviva: nič športa,« v smehu pove. V pogovoru se sprehodiva med njenimi dosežki, je namreč pionirka na toliko področjih, da se še sama ne spomni vseh, iskreno pa spregovori tudi o raku, spoprijemanju z boleznijo in zdravljenju.

Ko sem ležala v bolnišnici z vsemi povoji na sebi, sem v mislih delala jogo. Ko sem prišla domov, nisem mogla narediti niti ene vaje, a sem si rekla: Mančica, počasi. In tako je šlo.     

Zakaj ni Šiškarica

Izbrala je, da se dobiva na koseški tržnici, tam rada kupuje hrano, tam je njena knjigarna Zdaj, v kateri od kavarn pa je ne boste videli. »Nikoli nisem kofetkala,« pove. In zakaj prav koseška tržnica? »Ker je sredi narave, ki jo obožujem. Tu je živela družina moje starejše hčerke Ladeje, njene otroke sem pobrala v vrtcu in se z njimi sprehajala tu naokoli. Čeprav ne živijo več tu, jaz še hodim sem in na mojo malo šišensko tržnico. Ne nakupujem v velikih centrih, temveč v trgovinicah, tako podpiram slovensko malo trgovino, in ne velikih korporacij,« mi odgovori.
Vem, da živi v Šiški, pred leti me je na intervju povabila kar k sebi domov, zato me zanima, ali se dojema za Šiškarico. »Ne, sem človek odprtega duha in srca. Rodila sem se v Mariboru, tam sem živela le dobro leto, a je kljub temu to mesto ostalo zapisano v mojem srcu. Potem smo se preselili v Beograd za štiri leta in tudi teh časov sarme, prijateljstva, dobrih sosedskih odnosov in igranja na dvorišču se rada spomnim. Iz Beograda smo se preselili na Pržan, ki je bil tedaj predmestje Ljubljane. Če sem odšla k sestrični v mesto, sem rekla, da grem na počitnice v Ljubljano,« v smehu pove in nadaljuje: »Pri mojih 17 smo se preselili na Vič, kjer sem živela do leta 2017, ko sem se preselila v Šiško. Nisem Šiškarica, imam pa Šiško že od nekdaj rada. In srce mi krvavi, ko vidim načrte z velikimi brezosebnimi stolpnicami, tu so bile od nekdaj hiške, obrtniško življenje in sejmi.«

Sprejmi, kar ti življenje prinese

»Verjamem, da je človek obredno bitje, ki da veliko na rituale. Eden od mojih je mirno jutro, ki ga danes zaradi vas nisem imela,« se pošali. »Moj dan se začne z jogo, sledi miren zajtrk, med katerim preberem Delo, ki ga imamo naročenega, že odkar vem. Potem pa se zgodi presenečenje, ki mi ga prinese dan. Moje vodilo je: sprejmi, kar ti življenje prinese, ne vsiljuj svoje volje, saj je volja življenja zate tako ali tako najboljša.«
Nekoč je bila nočna ptica, vse knjige je napisala ponoči, potem pa se je spremenila zaradi postenja pri Marjanu Videnšku, on jo je naučil, kaj je zdrav življenjski slog. »Odkar se postim, je moje telo začutilo potrebo po rednem gibanju,« doda.
Ne zdi se človek, ki bi se oziral v preteklost. »Sem človek sedanjosti, če me kdo vpraša o tem, kako je bilo pri tovarišu Titu na Brionih, mi gredo kar lasje pokonci. Najraje živim zdaj. Na facebooku pa rada objavim kak spomin ali fotografijo, ker me družabno omrežje spomni na to. Na primer na snemanje filma To so gadi. Oh, kako smo se imeli lepo. Sodim v generacijo žensk, ki je odraščala med samimi moškimi. Živela sem z genialnim očetom in dvema genialnima bratoma, in če sem želela izboriti svoj glas, sem morala znati pametno argumentirati. Tudi v filmu To so gadi je bilo več fantov, pri Novi reviji sem bila lep čas v uredništvu edina ženska, enako je bilo v upravnem odboru Pena. Ko sem prišla na fakulteto, so bili tam večinoma moški. Vajena sem moške družbe, zato sem se morala navaditi, da je ženski svet drugačen, lep in bogat. Sem zelo hvaležna, da sem ženska,« pove. »Ženska je kot majhna cvetlica, ki jo zalivajo z asfaltom, a ona čaka na svoj trenutek, da zacveti. Zdaj ženske cvetijo in morda bo kmalu treba uvesti moške kvote,« pove v krohotu.

Preberite še: Biserka Marolt Meden o tem, kako jo je spremenila mamina izkušnja z demenco

Pionirka Manca

»Obožujem mladino, nikoli je ne bi kritizirala. Imam tri vnuke, najmlajša šteje 13 let in vsak ponedeljek imava študijski krožek. Uči me fiziko, čeprav sem diplomirala iz matematike in fizike. Bere poezijo v švedščini, ker jo ta jezik zanima. Otroci so kot pivniki, vse hočejo vedeti, potrebujejo pa motiv in učitelja, ki strastno rad to počne,« je odločna. Ne preseneča, da je toliko njenih dosežkov povezanih prav z mladino in tem, da je otrokom in mladim dala glas v družbi. »Veste, kdo si je izmislil otroški parlament? Jaz, in tudi vodila sem prva dva. Izmislila sem si prvi otroški turistični festival, ki še traja, naslovljen je Turizmu pomaga lastna glava, ustanovila sem tudi civilno iniciativo Kakšno šolo hočemo. Otroška literarna glasila sem spremenila v živahne časopise in po vsej Sloveniji učila mlade novinarstvo po knjigi Mladi novinar: Pomaga lastna glava,« pravi. In tako začneva pogovor o tem, kje je bila Manca pionirka in kdaj. »Bila sem ena od začetnic Zelenih, ustanovila sem gibanje TRS, ustanovili smo študijske krožke Beremo z Manco Košir, prva sem na slovensko televizijo uvedla pogovorni šov Moški, ženske. Verjetno sem edina v Sloveniji, ki toliko piše v knjižni formi epistol, pri Mladinski knjigi so izdali že šest mojih knjig dopisovanj, v kratkem bodo v žepnicah izšli ponatisnjeni Darovi minevanja. Najbrž na naših tleh tudi ni duhovne pesniške zbirke, ki bi izšla v nakladi tri tisoč izvodov. Zbirka Iz trebuha in neba je zdaj prevedena tudi v nemščino, izide marca v Celovcu za moj rojstni dan. Da ne govorim, da se je vsa Jugoslavija učila iz mojih novinarskih knjig,« v smehu povzame.

Zelo rada dajem, zdaj pa je čas, da to, kar sem sejala, tudi požanjem. Zadnjič sem dobila na vrata balon, na katerem je pisalo: Manca, ti si najboljša soseda. Dobila sem ga od sosedove punčke. Bila sem ganjena. Toliko ljubezni dobivam! Vse sprejmem in rečem hvala, hvala.   

Bolezen, Pika Nogavička in neskončna hvaležnost

»S hčerkama in vnuki smo ob diagnozi raka ugotovili, da je sreča, da me je to doletelo zdaj, ko imam za seboj toliko življenjskih izkušenj, da lahko to sprejmem povsem mirno. Ko izveš takšno diagnozo, navadno sledijo jez, šok, zanikanje … A jaz tega nisem čutila, takoj sem sprejela in začela sodelovati z zdravniki. Srčno jih imam rada,« je odkrita. »Bolezni ni več, raka so odrezali, metastaz ni bilo.« In tudi okrevanja se je lotila po Mančino. »Ko sem ležala v bolnišnici z vsemi povoji na sebi, sem v mislih delala jogo. Ko sem prišla domov, nisem mogla narediti niti ene vaje, a sem si rekla: Mančica, počasi. In tako je šlo. Vse gre, če se hoče. Ljudje imamo izjemno moč samozdravljenja. Zdravil ne jem, nista jih jedli niti moja mama in stara mama. Rekli so mi, da bom po obsevanju najbrž potrebovala tablete proti bolečini, saj sem imela usta v ranah, nisem mogla požirati hrane. Pozanimala sem se, ali obstaja hipnoza proti bolečini, šla sem se hipnotizirat, zato sem lahko požirala kljub hudim opeklinam v ustih,« pove.
Rak je prizadel predel čeljusti, zato je težko jedla, a seveda je prav v takšnih trenutkih ključno, da človek ne strada. Našla je svojo pot: »Potrebujem motiv, sem kot majhni otroci. Na srečo je Pika Nogavička v meni zelo razvita. V šali sem ustanovila prašičjo farmo z enim samim prašičkom, Manco. Rečem si: Pujsi, vse to boš pojedel. Zadnjič mi je eden od zdravnikov, ki sem mu zaupala svojo motivacijsko mantro, rekel, da sem dobro pitana žival,« se glasno smeje.
Jo je pa bolezen še naučila, da je čas za sprejemanje. »Zelo rada dajem, zdaj pa je čas, da to, kar sem sejala, tudi požanjem. Zadnjič sem dobila na vrata balon, na katerem je pisalo: Manca, ti si najboljša soseda. Dobila sem ga od sosedove punčke. Bila sem ganjena. Toliko ljubezni dobivam! Vse sprejmem in rečem hvala, hvala. Pravzaprav se zahvaljujem kar 24 ur vsak dan,« sklene z nasmehom.