Anita Ogulin: Trdno verjamem, da je revščina izbira politike

Uradno je prva, a uspeh bi bil pol manjši brez sodelavcev Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje, s katerimi spoštljivo, odgovorno, sila prizadevno in vsestransko ustvarjajo številne vseslovenske zgodbe o dobrem in včasih celo premikajo meje, pogosto nepredstavljivega, tako v družbi kot sistemu. Otroke, mlade in starše vračajo iz strahotnih stisk v dostojno življenje. 

Vsak človek je nekomu nenadomestljiv. Zame so to sin in hči, vnuka, zet, mož, moji sodelavci. To so ljudje, ki osmišljajo moje življenje in zagovarjajo enake vrednote kot jaz. Ko sem z njimi ali ob njih, pa oni z menoj, me preprosto objame sreča in celo utrujenost izpuhti. 

Pogosto ne gre vse v štiriindvajset ur,« se prepričljivo razgovori med vožnjo iz Ljubljane, da preveri razmere družine, ki jo je zaprosila za pomoč. Še en dan, ko se bo njen delovnik razpotegnil v zgodnje večerne ure. In čez. »Ko pokliče starš, ki obupuje nad življenjem, v ozadju pa jočejo otroci, sedem v vozilo in se odpeljem k njim. Ali ko pred nami sedi povsem izčrpan očka, ker je mamica obupala nad življenjem, sam pa ne zmore več, mu prisluhnemo in vstopimo v njihovo življenje, dokler nas potrebujejo. In ko je pred nami mamica z dojenčkom, ki ga ne zmore dojiti, ker je sama lačna in nima mleka za otroka, je ne spustimo domov. Ali bolna mamica, ki si delodajalcu ne upa povedati, da prejema kemoterapijo, in vzame tisti dan dopust in se komaj, zares komaj zateče do nas. V takih trenutkih čas ni pomemben. Ukrepati je treba takoj, naj bo pozno popoldne, ponoči, čez praznike, v soboto ali nedeljo.« 

Vsak dan je v nečem lep 

Življenje, ki ga živi, kljub težkim zgodbam ni samo črno in belo, vedrijo in obenem osmišljajo ji ga najrazličnejši barvni odtenki. »Čisto, ampak čisto vsak dan je v nečem lep. Seveda mi je najlepše, ko lahko objamem vnuka, ki živita v tujini. Nismo pogosto skupaj, a nenehno komuniciramo. Lep je dan, ko od nas odhajajo uporabniki, ki smo jim pomagali, jih toliko opremili z znanjem in veščinami, da sami nadaljujejo dostojno življenje. Lepo mi je, ko izvem, da je otrokom, ki smo jim pomagali, uspelo končati šolo, pridobiti želeni poklic. Čudoviti so dnevi med veselimi in srečnimi otroki v naših počitniških domovih. V teh dneh denimo sta me razveselila podjetje, ki bo ZPM Ljubljana Moste-Polje dalo v brezplačen najem skladišče, in donator, ki je kupil harmoniko izjemno nadarjenemu dečku, da smo malo ublažili tragično izgubo mamice.« Vse to jo tudi ohranja, vsaj upa tako, pri zdravi pameti. 

Revščina je izbira politike 

»Moram pa povedati, da sestavljanko vsakega dneva močno barvajo tudi zelo žalostne zgodbe otrok in družin, ki se utapljajo v tragedijah, boleznih, revščini, socialni izključenosti. Zagon in energijo za iskanje rešitev daje program opolnomočenja Veriga dobrih ljudi. Razvili smo ga in postavili v čas in prostor na podlagi večdesetletnih izkušenj dela z družinami, ki dnevno občutijo težo revščine. Nudimo jim rehabilitacijo in jih opremimo z znanjem in veščinami, ki tako otrokom kot staršem vračajo živost, zdravje, učinkovitost in spoštovanje. To mi daje največ moči. Veste, ljudje z izkušnjo revščine ne potrebujejo zgolj denarja in dobrin, temveč toplino, sočutje, sogovornika in znanje za premagovanje ali vsaj blaženje revščine.« 

Revščina. Dno socialne stvarnosti po slovensko. Ženska z velikim srcem in iskrenim občutkom za sočloveka ne varčuje z besedami, ko reče: »Trdno verjamem, da je revščina izbira politike. Država ima namreč vse vzvode za njeno preprečevanje, reguliranje in nadzor nad tistimi, ki izkoriščajo sistem. Vse prevečkrat pa se mi zdi, da pristojnih ne zanima izboljšanje stanja ljudi. Zavedam se, da so sistemske zadeve zahtevne, a uvajati jih je treba premišljeno, ne zgolj za nabiranje političnih točk.« 

Postali smo večrazredna družba 

Razlike se medtem, jasno, poglabljajo. »Postali smo zmes neoliberalizma in kapitalizma. Postali smo družba, v kateri vsak skrbi le zase. Sebična, vase zazrta, materialistična in večrazredna družba. Vesna V. Godina bi dejala, da postajamo družba brez vesti. Kako je mogoče, da človek, ki dela vse dni po mnogo več kot osem ur, s plačo ne more preživeti? Kako je mogoče, da smo ustvarili razmere, v katerih morajo mladi sprejemati vbogajme prekarna dela? Kako je mogoče, da ljudje, ki so postavili temelje današnje družbe, ostajajo pozabljeni od ljudi in boga? In kako je mogoče, da otroci z izjemnim potencialom, a v revščini – ne razmišljajo več o svojem življenju, izobrazbi, poklicu, ampak le o tem, kako pomagati staršem in preživeti družino? Zavedati se moramo, da je vsaka družba močna le toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen. Današnja družba to pozablja in se usmerja na tiste, ki zmorejo, znajo, so zdravi, sposobni. Na vse druge pa pozablja in bi jih najraje izbrisala.« 

Drugače ne more 

Anita Ogulin bo v službi človeka vztrajala. Ponujala bo roko. Dvigovala bo glas. Puščala sled dobrega. »Verjemite, da sem celo poskušala živeti drugače. Ni mi uspelo in sem se vrnila v svoj vsakdan. Ta je zelo pester, pogosto ganljiv, tudi lep in prijazen, pa že v naslednjem hipu lahko žalosten, tudi tragičen. Vsa občutja ga sestavljajo. Silno je specifičen, a je moj. Toda zadovoljstvo, da živim in delujem med ljudmi, ki jih imam rada in jim lahko zaupam, ki zagovarjajo vrednote, enake mojim, imajo velika srca in želijo družbo spreminjati na bolje, je veliko. Hvaležna sem zanje. So milost, ki mi jo podarja življenje.«