Staromrzništvu moramo reči odločen ne

Dr. Igor Šoltes je v uvodu izpostavil, da smo se znašli na pomembnem razpotju družbenega razvoja, predvsem zaradi zanikanja pomena medčloveških odnosov in posledično rahljanja vezi med ljudmi. »A medčloveški odnosi so vezivo, močnejše od vsakega zla, to je moč, ki dviguje družbo; močnejši ko so odnosi, močnejša je skupnost,« je dejal in opozoril, da se erozija vrednot postavlja kot vprašanje naše prihodnosti. »V kakšni družbi želimo živeti in v kakšni bodo odraščale prihodnje generacije? Ustrezen družbeni odgovor nas bo zavaroval pred trgom moči, ki skuša ustvarjati monopole in napetosti med družbenimi skupinami.«

Staromrzništvo ni sprejemljivo

Leta 2030 bo na svetu več ljudi starih nad 60 let kot tistih pod deset let. A dejstvo je, da so starejši na obrobje potisnjena družbena skupina in se jih skuša predstavljati kot breme, kakor tudi, da je nerazumevanje staranja globalna problematika, je opozorila Jožica Puhar, članica strokovnega sveta Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS) in evropske nevladne organizacije za starejše AGE platform Europe. »Starejši od 65 let nismo enotna brezoblična masa, smo ljudje, različni v svoji individualnosti, s svojimi željami, potrebami in zmožnostmi.« Spregovorila je o boju proti staromrzništvu (ang. ageism), ki je zasidrano v vseh porah družbe in ga opredeljujejo trije elementi: stereotipi, predsodki in diskriminacija. Osamljenost starejših je izpostavila za fenomen, ki je družbeno vse bolj prisoten in povzroča celo več smrti kot debelost. Po njenem je pomembna tudi t. i. srebrna ekonomija, ki bi omogočala daljšo delovno aktivnost starejših. »Proti negativnemu odnosu do starejših ob 70-letnici Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki bo 10. decembra, sprožamo kampanjo Enako staranje – človekove pravice se s starostjo ne zmanjšujejo!«

Dostojno staranje v dolgoživi družbi

Podpredsednica ZDUS Mija Pukl je dejala, da so Memorandum o zahtevah in pričakovanjih ZDUS 2018, Strategija dolgožive družbe in Koalicijska pogodba trije ključni dokumenti, na katerih lahko ZDUS snuje konkretne aktivnosti in tudi kaj doseže. Ne zgolj odlaganje bremena skrbi za starejše na že tako obremenjeno srednjo generacijo, za ustvarjanje pozitivnih razmer za medgeneracijsko sožitje in dostojno staranje v dolgoživi družbi je pomembno zavedanje o demografskih izzivih vseh pristojnih institucij in družbe kot celote. »Usmeritve v dokumentih so zelo natančne, ministrstva pa morajo poskrbeti za akcijske načrte,« je poudarila.

Ne zatiskajmo si oči pred nasiljem in revščino

Vera Pečnik, tudi podpredsednica ZDUS, je spregovorila o tem, da se prostovoljci na terenu vsakodnevno srečujejo z najrazličnejšimi oblikami nasilja nad starejšimi člani družine, žalostno je, da so pogosto domači tisti, ki zapirajo vrata pred prostovoljci, čeprav starejši pomoč potrebujejo in si jo želijo. »Varovalni dejavniki so premalo učinkoviti, zato moramo spregovoriti o tem, da bi bila socialna mreža razpeta med vsemi, da bi zagotavljali ljudem dobro zdravje, pozitivno naravnanost do življenja in ne nazadnje, da bi se v podporo za pomoč starejšim okrepile skupnosti, tudi lokalne.« Skratka, rešitev bi bila v sistemski ureditvi dolgotrajne oskrbe in njenem izvajanju.

Opozorila je tudi na finančne zlorabe, češ da ima marsikateri upokojenec težave s krajo pokojnin, imetja, pri tem pa je nemočen. »Še dodatno pereč je podatek, da je vsak šesti upokojenec reven,« je sklenila Vera Pečnik. Prof. dr. Vesna Leskošek, dekanja Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani, je dodala, da imajo visoko stopnjo tveganja revščine ženske, akutno je po 75. letu starosti, in starejši ljudje, ki živijo sami. »Pokojninska vrzel med spoloma je v Sloveniji zelo visoka, kar 24-odstotna,« je poudarila.

V klubu superstarih

Dr. Andraž Rangus iz Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije je dejal, da bodo v prihodnosti sistemi socialne varnosti in njihovo financiranje postavljeni pred še več izzivov. Staranje prebivalstva in učinki digitalizacije so prav gotovo med njimi. »Svet se stara neizmerno hitro, Slovenija je postala velesila v staranju, saj smo po nekaterih podatkih sedma najstarejša družba na svetu. Kmalu se bomo pridružili klubu superstarih, ob bok Nemčiji, Japonski, Italiji, kjer je vsak peti prebivalec starejši od 65 let. Zdrava leta življenja se podaljšujejo približno enako hitro, kot se podaljšuje življenje. Ključno je, koliko časa traja delovna aktivnost z vidika časa od upokojitve do konca življenja. Glede na čas, ki ga povprečno preživimo v upokojitvi, lahko rečemo, da smo v Sloveniji za vsakih deset let, ki jih preživimo v službi, šest let v upokojitveni dobi.«

Kaj bo po letu 2025?

V dveh življenjskih obdobjih, v mladosti in starosti, je posameznik odvisen od srednje generacije. Medgeneracijsko sodelovanje pomeni, da si vsaka generacija zasluži enako kot prejšnja – ne več ne manj. Projekcija je, da se bodo odhodki za socialno varnost višali, dolgotrajna oskrba, ki zdaj znaša en odstotek BDP, bo v prihodnjih desetletjih dosegla že dva odstotka. Odhodki za pokojnine bodo strmo narasli po letu 2025. »Ne sme priti do erozije pravic, ko se posameznik upokoji. Temeljna načela socialne države je treba spoštovati, medgeneracijska pogodba mora imeti jasno določene pravice in obveznosti posamezne generacije, primerna višina dohodka in socialna varnost morata biti zagotovljeni, ukrepi pa upoštevati vzdržnost pokojninskega sistema,« je sklenil Andraž Rangus.