Na ministrstvo za zdravje, NIJZ, varuha, zagovornika načela enakosti in Komisijo RS za medicinsko etiko ste naslovili zahtevo po takojšnji prekinitvi neetične prakse neupoštevanja vrste za cepljenje prebivalcev RS proti covidu-19. Kakšen odziv pričakujete?

Javno smo zahtevali, naj se neetična praksa cepljenja takoj konča in naj se upoštevajo sheme cepljenja NIJZ. Vse drugo je nepravično, neetično, vredno obsojanja. Upam, da so pristojni ukrepali in da je te prakse, najprej poskrbi zase in potem šele za druge, konec. Da se bodo vsi, ki so zagrešili napake, pogledali v ogledalo. Ne smemo dovoliti, da individualizem in egocentrizem v družbi prevladujeta pred altruizmom oziroma čutom za sočloveka. 

Tajkunizacija Slovenije je prinesla svoje. Revščina je vsak dan večja, a tudi bogatinov ni malo. Mantra, ki jo ponavljajo najmanj zadnjih trideset let, ko je neoliberalizem postal modna ideologija, da je vsak sam odgovoren ne samo za svoje zdravje, ampak tudi za svoj življenjski uspeh, je pripeljala do tega, da je nekaj vredno le, če si mlad, lep, uspešen in bogat. 

Epidemija je največ obremenitev odložila na pleča žensk. Kje je po vašem mnenju vzrok za to?

Veliko je bilo narejenega in napisanega na temo enakopravnosti spolov in praksa v Sloveniji je šla desetletja v smer enakomerne delitve dela med partnerjema. A žal je spet vse bolj prisotna miselnost, da je ženska tista, ki drži tri vogale hiše pokonci. Spomnite se nedavnih spotov ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Nič ne pomaga, če jih po protestu javnosti umaknejo, če miselnost vodilnih odločevalcev na področju dela, družine in enakih možnosti zagovarja tako nesprejemljive družbene prakse, da tudi to verjetno vodi v aktualno interpelacijo ministra. Tako ženske med epidemijo delajo od doma, spotoma so kuharice, čistilke, učiteljice, partnerice … Seveda imamo veliko izjem, v katerih sta oba partnerja vpeta v vsa opravila, a opažamo trend vračanja v prejšnje stoletje. 


V združenju Srebrna nit se zavzemate za dostojno starost. Kako doživljate desetkanje, žal ne morem uporabiti drugega izraza, starejših v domovih, ki umirajo zaradi posledic covida-19? Kako se počutite ob morbidnih izjavah ministra Ciglerja Kralja, ki se je pred dnevi pohvalil, da bo kmalu v domovih na voljo 2000 postelj?

Sramotno in tragično je, da naša družba, ki se je vedno imela za socialno, solidarno, pravično, tako stoično prenaša umiranje v domovih starejših. Ob vseh opozorilih zaposlenih in ne nazadnje Srebrne niti, ki je samo v letu 2020 poslala odločevalcem in medijem več kot 25 javnih pisem s predlogi, kako izboljšati razmere v domovih starejših, da bi preprečili nepotrebno umiranje, izgorevanje zaposlenih in hude travme zaradi socialne izolacije tako pri stanovalcih domov kot njihovih sorodnikih. Za povrhu so umrli izgubili še imena, saj jih ne objavljajo več, ker so Žale napisale oglas, da to prepoveduje eden od protikriznih zakonov. 

Umiranje se na žalost ni končalo. Zaradi pomanjkanja kadra oskrba v domovih ni ohranjala kondicije starejših. Še več jih je obležalo. Veliko jih je hudo psihofizično nazadovalo. PR-nastopi aktualnega ministra, ki misli, da so lepe besede in olepševanje situacije rešitev, so vredni vsega prezira. Najprej bomo povedali, koliko jih je ozdravelo, in potem, koliko jih je umrlo. Sramotno! Namesto da bi krepili solidarni javni socialni in zdravstveni sistem, so premalo aktivni, neusklajeni in se klanjajo zasebnikom in kapitalu. 

Številne humanitarne organizacije poročajo o vse slabših življenjskih razmerah starejših ljudi. Kako smo prišli do te točke?

Nekaj je zelo narobe z našo socialno in pokojninsko politiko. Po osamosvojitvi so propadala uspešna podjetja, delavci so šli na čakanje, v predčasne upokojitve z mizernimi pokojninami. Tajkunizacija Slovenije je prinesla svoje. Revščina je vsak dan večja, a tudi bogatinov ni malo. Mantra, ki jo ponavljajo najmanj zadnjih trideset let, ko je neoliberalizem postal modna ideologija, da je vsak sam odgovoren ne samo za svoje zdravje, ampak tudi za svoj življenjski uspeh, je pripeljala do tega, da je nekaj vredno le, če si mlad, lep, uspešen in bogat. 

Starizem je dobil velik zamah, diskriminacija starejših je na vseh področjih. Pokojninski zakon je potiho pripeljal nove osnove za izračun pokojnin, zdaj še prisilno upokojevanje. ZUJF je ukradel kar nekaj odstotkov pokojnin. Imamo zakone, da jih enostavni ljudje težko razumejo. Zadnji primer je predlog zakona o dolgotrajni oskrbi, ki bi ga morali kot zadnji v Evropi sprejeti že pred leti. Medgeneracijsko sodelovanje je lepa parola, a bo morala v resničnem življenju bolj zaživeti. In starejši potrebujemo svojega varuha in svojega ministra/ministrico, ki bo delal/a za dostojno starost vseh. Ne nazadnje tudi svoje. 

V drugem valu, ko mladi morajo delati, če hočejo preživeti, in je delo od doma z dvema malčkoma misija nemogoče, sva z možem »odprla vrtec« in se druživa z enoletnico in štiriletnikom. Zato si ne predstavljam, kako v osami živijo starejši, ko jim ni omogočen stik z otroki, vnuki. 

Kako v teh dneh skrbite zase?

Upoštevam vsa priporočila NIJZ. Nosim masko, pazim na higieno rok in upoštevam razdaljo. Verjetno pretiravamo z razkuževanjem kljuk, morda še s čim, a bolje to kot nič. Enkrat na teden se odpravim v trgovino z nakupovalnim listkom. Zelo pogrešam prijateljice in sodelavce, ker se res ne družimo, razen na zoomu. V prvem valu epidemije, ko so bili vsi mladi doma, se nismo družili niti z vnuki, razen s tistimi v isti hiši. V drugem valu, ko mladi morajo delati, če hočejo preživeti, in je delo od doma z dvema malčkoma misija nemogoče, sva z možem »odprla vrtec« in se druživa z enoletnico in štiriletnikom. Zato si ne predstavljam, kako v osami živijo starejši, ko jim ni omogočen stik z otroki, vnuki. Socialna izolacija je nekaj najhujšega, kar je prinesla epidemija, in to zelo občutijo tudi stanovalci domov starejših. Oba z možem veliko hodiva, se zdravo prehranjujeva, a žal vsi teh možnosti nimajo.