Je svet še prijazen? Oziroma: je sploh kdaj bil – do vseh?

Ne, svet nikoli ni bil prijazen do vseh. Vso zgodovino človeškega rodu so bili dogodki, ki so prizadevali ljudi – telesno in duševno, povzročali veliko trpljenja, morila. To je usoda človeškega rodu. Vendar živimo s predpostavko, da bomo s svojim znanjem, tehničnim napredkom, stopnjo družbene organiziranosti, zavedanjem izboljševali kakovost življenja ljudi na planetu. To se delno res dogaja. Če vzamem za primer svojo stroko – medicino. Koliko manj trpljenja, bolečin je zaradi razvoja medicine. Vendar so teh razbremenitev pretežno deležni bogati in močni. Bolečine, trpljenja ne moremo odpraviti, ker nimamo zadostnih moči in možnosti vplivanja, denimo na preprečevanje množičnih nesreč zaradi potresov. Nismo vsemogočni gospodarji planeta, svoje varnosti in sreče na njem. 

Številne neprijaznosti tega sveta niso posledica vesoljskih ali planetarnih sil, na katere ne moremo vplivati. Ustvarjamo jih ljudje sami. Med njimi sta nasilje in nepravičnost. Tudi ti sta večni spremljevalki razvoja človeškega rodu. Razlika med nekoč in zdaj je v tem, da nam nekoč – denimo v mojem otroštvu pred 85 leti – niso vodilne svetovne organizacije in osebnosti držav nenehno govorile o enakih možnostih, človekovih pravicah, pravičnosti. Razlika je tudi v tem, da nismo imeli toliko možnosti – informacij, znanja in drugih podlag, ki bi nam omogočale odkrivanje krivičnosti, družbenega nasilja, nečlovečnosti na globalni ravni, in nismo imeli množice odličnih organizacij, ki naj bi skrbele za dobrobit človeštva. 

Ljudje, tudi otroci in mladi, lahko doživijo ogromno trpljenja in zato ne kažejo znakov, ki jih imenujemo duševne motnje. Kot otroška psihiatrinja in kot človek sem vedno znova nezadovoljna s tem, včasih tudi ogorčena, da se usmerjamo le v simptome duševnih motenj in vse premalo v preprečevanje in zmanjševanje trpljenja. 

Izkušnja pandemije je tudi tiste, ki s(m)o bili do tedaj zaverovani vase v svojem udobnem življenju, dodobra pretresla. Kakšna spoznanja nam vendar lahko daje?


Spoznanje, da nismo vsemogočni gospodarji svojega življenja, planeta, da smo soodvisni od drugega, skupnosti, spremlja manj domišljavosti, arogantnosti, več ponižnosti in pomirjenosti z našimi omejitvami vplivanja na dogajanje. Neugodne posledice tega spoznanja pa so lahko občutek nemoči, odsotnost motivacije in energije za delovanje, občutek popolne izgube kontrole nad lastnim življenjem. K temu prispevajo odsotnost skupinske energije, vzajemne motivacije, prisotne v živih skupinah, ki delujejo v realnem skupnem prostoru in času, kar izhaja iz osamitev, karanten, zapor meja. Pri tem se moramo varovati pred vdanostjo v usodo, občutkom nemoči in posledično pasivnostjo, neudeleženostjo v dogajanju. 

Spoznanje, da smo del nečesa večjega – skupnosti, planeta, pa še del nekih večjih razsežnosti –, nas tudi zavezuje k varovanju teh, da prispevamo k dobrobiti vseh velikih entitet, ki jim pripadamo. Od mojega zdravstvenega vedenja, zdravstvenega stanja so odvisni varnost, dobrobit, zdravje moje skupnosti. In nasprotno, moje zdravje je odvisno od dogajanja v skupnosti. Predvsem pomembno je, da si z delovanjem prizadevamo za odpravljanje in zmanjševanje zla v skupnostih in naravi, ki ga povzročamo ljudje. Med temi prizadevanji je tudi nadomeščanje vrednot in filozofije »jaz« z vrednotami in filozofijo »mi«. 

Kot otrok ste doživeli drugo svetovno vojno, kot humanitarka pa dobro veste, kako je na območjih, kjer so konflikti, vojne. Kako kot ženska in strokovnjakinja za duševno zdravje otrok odgovarjate na vprašanje, kakšne bodo posledice pandemije oziroma tako imenovane osame za večino otrok – na njihovo videnje sveta, na to, kako se prilagajati spremenjenim okoliščinam?

Takoj naj povem, da nisem med tistimi, ki zatrjujejo, da so generacije, ki so doživele hude reči, tudi mnogo hujše, kot je sedanja pandemija, »izgubljene generacije«, ljudje, katerih duševno zdravje je za vselej oškodovano. Ljudje, tudi otroci in mladi, lahko doživijo ogromno trpljenja in zato ne kažejo znakov, ki jih imenujemo duševne motnje. Kot otroška psihiatrinja in kot človek sem vedno znova nezadovoljna s tem, včasih tudi ogorčena, da se usmerjamo le v simptome duševnih motenj in vse premalo v preprečevanje in zmanjševanje trpljenja. Če bi trpljenje, izgube, travmatska doživetja povzročali pri številnih ljudeh trajne duševne motnje, bi v veliko predelih sveta prevladovali ljudje z duševnimi motnjami. Pri nekaterih slabe izkušnje celo prispevajo k osebnostni rasti. 


Ljudje, veliki in mali, imamo neverjetne moči obvladovanja hudih doživetij in sil za okrevanje. Seveda so nekateri, ki so že poprej imeli težave, bolj ranljivi, tisti iz posebno neugodnih okoliščin, tisti brez človeške podpore, pri katerih bodo trajne posledice na duševnem zdravju. Toda spomnimo se, da nam strokovne instance sporočajo, da število oseb z duševnimi motnjami narašča tudi v bogatih delih sveta, v katerih ni množičnih naravnih nesreč ali oboroženih konfliktov, in je naraščalo tudi pred pandemijo. Dejstvo je, da prinaša pandemija nove obremenitve, prikrajšanosti, izgube, bojazni, ne mislim pa, da bo imela v epidemiološkem smislu trajne posledice na duševno zdravje ljudi, da bomo denimo po petih letih rekli, da je duševno zdravje Zemljanov, ki so doživeli epidemijo covida-19, slabše od duševnega zdravja tistih, ki je niso doživeli. 

Toda, naš pogled je dokaj omejen, če pri ocenjevanju škode pandemije za človeka ocenjujemo le pogostost znakov duševnih motenj in zanemarimo razsežnost trpljenja, nesrečnosti. Ja, več je stisk, več je trpljenja, več je obupa in spomin na to bo ostal uskladiščen v spominski skrinji posameznika in bo vplival na njegovo doživljanje in vedenje. Druga razsežnost je pogled na svet in skupnost ter našo vlogo v njem. Upam, da lekcije pandemije o tem ne bomo prehitro pozabili. Kar zadeva prilagajanje na sedanje in prihodnje slabe reči, ki lahko prizadenejo človeštvo – nove izkušnje, tudi slabe, so hkrati šola prilagajanja, obvladovanja. Kot posamezniki in skupnosti se bomo marsičesa naučili, kar nas bo lahko ščitilo, nam koristilo v prihodnjih nesrečah. 

Zanima me, a ne le mene, tudi številne druge, kaj lahko storim jaz za spremembo. Lahko kaj napišem, hodim na proteste, podelim svoje želje in energije z drugimi. Toda zaenkrat imajo ta dobronamerna dejanja le malo učinkov na stanje družbenih ureditev, odnosov in delitve dobrin. 

Kaj menite, česa nas je bolj kot virusov lahko strah?

Strah me je širšega družbenega dogajanja, ki vodi k nacionalizmom, fašizmu, nasilju, nekritičnosti do družbenih ureditev in do voditeljev. Sprašujem se, kako je mogoče, da v svetu, ki ima toliko informatike, možnosti zgodnjega odkrivanja vojnih in terorističnih žarišč in drugih slabih reči, toliko monumentalnih mednarodnih in državnih institucij in organizacij za preprečevanje zla, ki ga povzročamo ljudje, ni možno ustaviti nasilja, pokolov, genocidov, zatiranja, samodrštva. Kako to, da samodržce podpira volilna večina naroda – sicer ne bi prišli na oblast? Da v demokraciji nimamo možnosti (v teoriji seveda ogromno) doseči spremembe? 

Ne razumem, da so se svetovne levice spremenile v sredice in kakih zares vplivnih strank, ki bi ustvarjale drugačne socialne ureditve, tako rekoč ni več. Da se med skoraj osmimi milijardami človeških osebkov, ki nosijo naziv homo sapiens, ne najde skupina ljudi z vizijo izhoda iz neoliberalne stvarnosti, ki pogojuje naraščajočo socialno neenakost, nove nacionalizme, novo nasilje. In sprašujem se, kako da je toliko slabega in vladajočega zla v svetu, v katerem je v ljudeh tako mnogo dobrega.