Književnica in publicistka ter ambasadorka slovenske literature v Italiji Jolka Milič je bila pronicljiva ženska, brez dlake na jeziku. Ni marala olepševati resnice in je naravnost povedala, kaj si misli o marsičem. To nam je zaupala tudi v intervjuju leta 2014 ob prejemu nagrade Ona 365, ko je hudomušno dejala: »Dodobra so me strenirali, znam že mojstrsko parirati, da bolj njih boli kot mene. Ko ne prileti vsaj kakšna mala psovka ali polence, sem že v strahu zase, češ, punca, kaj je vendar s tabo narobe, da se nate ne jezijo več in se tu in tam celo strinjajo.«
Rodila se je leta 1926 v Sežani, kjer je živela vse življenje. Dokončala je učiteljišče v Gorici, se nato zaposlila kot bančna uslužbenka in začela v revijah objavljati kratke zgodbe in pesmi, uveljavila pa se je predvsem kot prevajalka. V več kot šestih desetletjih delovanja je pripravila več deset knjig prevodov slovenskih pesnic in pesnikov v italijanščino, ki jim je pogosto tudi sama našla založnika. Zaslužna je tudi za vrsto prevodov italijanskih, francoskih in španskih avtorjev v slovenščino. Pri delu je promovirala tudi poezijo, ki je bila v slovenskem prostoru odrinjena. V italijanščino je med drugim prevedla dela Srečka Kosovela, Edvarda Kocbeka, Jožeta Udoviča, Cirila Kosmača, Cirila Zlobca, Milo Kačič, Ivana Minattija, Ervina Fritza, Tomaža Šalamuna, Marka Kravosa in Josipa Ostija, v slovenščino pa je prevedla poezijo Prima Levija.
Prevajanje je bilo zanjo ne samo delo, ampak tudi smisel življenja. Drugače ni znala živeti, ali kot nam je povedala: »Če bi bilo prevajanje zame poklic, bi že davno umrla od glada. Ja, je način življenja, vse bolj konjiček, ki me spravi ob ves prosti in neprosti čas, droga s pozitivnimi stranskimi učinki, zelo dober pripomoček proti depresiji, to je, da si ne žrem živcev in izgubljam časa z nerešljivimi bivanjskimi problemi in s strahom, ki že vse nas grabi, kaj bo, kaj bo, kaj nas čaka za vogalom, kdaj nas bodo obdavčili tudi za zrak, ki ga dihamo, marveč zaposlim svoje možganske kodrčke z reševanjem jezikovnih in liričnih vprašanj.«
Zase je dejala, da je posebne vrste feministka, ki se ji toži po patriarhalni družini. Nasmejala nas je z izjavo: »Že od mladih nog menim, da kar moškim koristi, ženskam ne škodi,« ob tema pa dejala, da je njena parola v življenju: »Živi in pusti živeti.« Pomembna se ji je zdela tudi sposobnost človeka, da se prilagaja, tako v partnerstvu kot izven njega. »Sposobnost prilagajanja, ne da bi se sebi odrekla ali odrekel – velja tudi za moške – je nekakšno jamstvo za srečen in uspešen zakon,« nam je povedala.
Nazadnje je z nami spregovorila lansko pomlad, po tem, ko je dopolnila 94. let. V intervjuju nam je zaupala svoje želje o odhajanju in slovesu. »Ena velika skrb me zadnje čase prav žuli. Ker bi rada umrla doma po starem, ne v kakšni bolnici, še manj v kakšnem domu za upokojence in še najmanj v kakšnem hospicu. Prav doma, doma, jaz od kopice let že vsa razmajana v moji razmajani postelji, lahko čisto sama, s to skrivnostjo, ki se imenuje smrt in o kateri vemo vsi bolj malo ali nič. Ne vem, ali mi bo ratalo. Sorodniki, oni najdražji in najbližji, se sicer dobronamerno, a zame povsem neprimerno radi vmešavajo.«
Jolka Milič je bila za svoja dela večkrat nagrajena. Bila je prva Slovenka, ki je prejela Lavrinovo listino, najvišje priznanje za prevode iz slovenščine v tuje jezike, in red zvezde nacionalne solidarnosti, ki velja za najstarejše odlikovanje Republike Italije. Leta 2013 je prejela tudi literarno nagrado mira, ki jo ženski odbor centra Pen podeljuje za izjemne dosežke in celostno osebnostno držo. V 95. letu starosti jo je včeraj izdalo srce, umrla je za posledicami srčnega napada.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: