Vsi moji predniki so čistokrvni Brkinci. Trmasti, delavni, žilavi, tudi malo odbiti. Nona in nono, Kristina in Jakob Male (starša moje mame), oba rojena na Pregarju, sta imela življenji vsak za svojo knjigo. Živeli smo v Kopru, a kadarkoli sem bila bledična in šibka, so me za kak dan ali teden odpeljali v Brkine, kjer sem z zdravo hrano, ki mi jo je nona prefrigano vnesla v želodec, zopet dobila rdeča lica. »Poglej, tortica! Mmmm, kako je fina!« mi je govorila, ko mi je v usta dajala pečena domača jabolka ali spečen beljak jajca srečne kokoši, ki jih je oblikovala kot tortice in ki ju brez njene ustvarjalnosti niti slučajno ne bi pogoltnila. Ob nonotu sem naredila svoje prve kobacajoče korake. Ko sem imela kake tri leta, mi je pokazal svoja odlikovanja, skrbno spravljena v majhnem kovčku. Zdela so se mi imenitna in vprašala sem ga, ali mi jih da, pa je rekel, da jih dobim, ko bo umrl.
Nono je veliko videl in veliko vedel. In ni se upognil, ni se mogel ponižati. Vrnil je partijsko knjižico in rekel: »Tako ne gre.«
Ko je Jakobov oče umrl, je šel v zgodnjih tridesetih najprej delat v Trst in nato odšel v Ljubljano. Pozneje je povedal, da se je že v Trstu priključil Tigrovcem. Malo pred drugo svetovno vojno se je vrnil na Pregarje in bil od začetka vojne partizanski aktivist. Bil je poslanec Primorske na Kočevskem zboru in delegat v prvi jugoslovanski ustavodajni skupščini. Povojno dogajanje in obnašanje nekaterih »visokih funkcionarjev« in »borcev« mu je uničilo ideale, za katere se je boril. Okrog 1950 je vrnil partijsko knjižico, a začuda ga niso zaprli.
Nona je dočakala častitljivo starost 94 let in še zdaj jo slišim govoriti: «Čuj na, poslušej me, ne bom tu za zmirej.« Med vojno je bila tudi ona herojka. Pogosto je morala razlagati fašistom z mahajočimi brzostrelkami, da ne ve, kje je nono in da ne razume, kaj govorijo. 18. maja 1944 so Brkini goreli, hiša maminih staršev je zagorela prva v vasi. Ko so vaščani slišali, da bodo požigali hiše in v njih ljudi, je nona z majhnima otrokoma zbežala v gozd in od tam v »Žleb« ob potoku, kjer so se skrili. V mrzli in zli noči, ko je deževalo, se je slekla, da je s svojimi oblačili pokrila svoja otroka. Zjutraj so jo našli skoraj mrtvo.
Med vojno je nono le redko prišel domov. Nekoč pa je le prespal doma, toda proti jutru se je zaslišalo glasno trkanje na vrata. Vedel je, da ga je nekdo izdal. V spalnici so imeli v tleh skrit izhod v klet, na katerem je bila postavljena sinova zibelka. Jakob je v trenutku zbežal skozi to odprtino, nona mu je po dimniku navzdol spustila pištolo in postavila zibko nazaj nad pokrov odprtine. V naročje je prijela sina, dojenčka, štiriletno hčer za roko in odšla proti vratom. Tik pred tem so italijanski vojaki že vdrli v hišo in zagledali nono z otrokoma. Vpili so: »Jakobo, Jakobo, Jakobo!« Nona je zaigrala nevedno ženo in tudi ona neprestano z enako frekvenco odgovarjala in zatrjevala: »Ne razumem, ne razumem …« Preiskali so hišo do nagega, a zibelke niso premaknili in zato nonota niso našli. Še dolgo zatem so stražili pred hišo. Ko je nona po dolgem času želela pogledati, ali so še zunaj, je ob prvem koraku čez vhodna vrata prišvigal strel, ki jo je za las zgrešil.
Nono je bil tudi udeleženec Partijske šole v Cerknem januarja 1944. Pripovedoval je, kako so nemški vojaki 27. januarja 1944 vdrli v s partizani varovano Cerkno. Ob vdoru Nemcev je nastala panika in vsi so brezglavo bežali. S kolegom sta tekla, naenkrat sta zaslišala otroški glas: »Ne tja!«, obrnila sta se in stekla v drugo smer. Drobec usode in droben glasek jima je rešil življenje. Skrila sta se v neko vodo med listjem in tam čakala. Nemci so se dokaj hitro umaknili. 47 udeležencev šole je bilo ubitih. Poznejša zgodovina razkriva resnico. Prej so bili pobiti nedolžni ljudje iz Cerkna kot resnični izdajalci. Tone Svetina je v svoji Ukani to zgodbo ubesedil. Po branju te knjige je mama vprašala svojega očeta, kaj je takoj po tem dogodku, ko so nemški vojaki odšli, najprej zagledal. Rekel je: »Partizana na belem konju,« kar je bilo natančno zapisano tudi v Ukani. A nikoli je ni bral in niti vedel ni, da je zgodba napisana.
Po vojni je bilo treba Brkine obnoviti in urediti domove za preživele. Nono je bil s strani političnih voditeljev dodeljen za vodjo obnove Brkinov. Njegova družina je stanovala v sobi hiše bližnjih sosedov. Gradil je najprej za vse druge, za svojo družino ne. Svojo hišo – nekaj sto metrov od pogorišča - je sezidal zadnjo, sam in bolan, nekaj dni po operaciji v bolnišnici, brez kreditov, brez prijateljev ali pomoči države. Še z odprto rano se je usedel ob nedokončanem zidu, nona pa mu je k rokam nosila material, da je lahko zidal sede.
Vselili so se v še neometane prostore, brez šip na oknih. Takrat se je začel vzpon sovraštva in nadlegovanja na novo prijadranih politikov. Nekateri med njimi so se pridružili partizanom marca in aprila 1945 ter se širokoustili, da so bili borci. In nadaljevalo se je spodkopavanje varnosti in možnosti preživetja Jakobove družine. Nono je namreč veliko videl in veliko vedel. In ni se upognil, ni se mogel ponižati. Vrnil je partijsko knjižico in rekel: »Tako ne gre.«
Utihnil je, res utihnil, sicer bi ga poslali na kakšen otok. Z družino je odšel v Piran, kjer je zidal in obnavljal stare piranske hiše, da bi se otroka lahko šolala. Sam nikoli ni stremel za bogastvom, pa bi, če bi želel, z lahkoto postal premožen in velepomemben mož. A take poti ni izbral, ker sam s sabo na tak način nikakor ne bi mogel živeti. Svojih vrednot ni mogel poteptati. Zdelo se je, kot bi bili pobiti udeleženci šole v Cerknem in druge povojne krivice do konca njegovega življenja nezavedno ves čas del njegove biti.
Po zaključku šolanja otrok so se vrnili na Pregarje, kjer sta z nono poskrbela za samooskrbo. Doma smo vedno imeli brkinski krompir, jabolka, slive ... Tam nekje je bila neka ograja za poljsko potjo. Nekega dne je ograjo zažgal sin neprijaznega soseda. Nono je sosedu to povedal, on pa mu je pred gostilniško publiko posmehljivo dejal: »Tudi tebe bomo zažgali!«
Nono mu je refleksno primazal močno zidarsko klofuto. Oklofutani ga je tožil in nono je seveda tožbo izgubil. Sosedu je moral plačati kazen pet tisočakov v tedanji valuti. Kazen je plačal in se kmalu zatem spet ustavil v gostilni, kjer je bil tudi sodiščni zmagovalec. Nono je predenj postavil novih pet tisočakov denarja, ki ga je že prvič zelo težko zbral, drugič pa še težje, in rekel: »Tu imaš še dodatnih pet tisoč, za vnaprej.« Dvignil je zidarsko roko in mu primazal še eno klofuto. V gostilni, ki je bil takrat na vasi največji možni »medijski prostor«, je obveljal za pravičnega zmagovalca.
Med vojno je zbral svoje tajne dokumente, jih stlačil v večjo steklenico in jih zakopal v zemljo ob svoji hiši, ki so jo kasneje požgali Nemci. Po vojni je prekopal vse okrog hiše, a steklenice ni našel. Tudi pozneje, ko je mama postavljala lopo na mestu, kjer je bila požgana hiša, je bila pri prekopih s kopačem zelo previdna in je upala, da bo dokumente našla, a jih žal ni. Veliko Jakobovih zgodb in resnic je tako ostalo zakopanih v brkinski zemlji.
Ljudje skozi vso zgodovino ostajajo značajsko podobni, tudi danes se najdejo takšni sosedi, partizani na belih konjih, junaki, izdajalci, lažnivci, oportunisti … dobri in slabi. Prav v teh nemirnih časih, kjer po svetu in pri nas živo tli iskra uporništva, se na Jakoba pogosto spomnim. Kaj bi rekel? Kaj bi si mislil?
V Brkinih še živi duh mojih jablan, iz katerih sem padla. Ne daleč. V meni so ostale tudi Jakobove sledi in njegove vrednote. Fizičnih klofut sicer ne bi nikomur primazala, besednih klofut - ne žaljivih, ne nestrpnih in ne strašljivih - pa bi takim, ki si jih zaslužijo, primazala z veseljem.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: