Osebno je skupno, skrb zase je skrb za druge, saj so »hudourniki in ponikalnice naših nepomirjenih in pogosto neprepoznanih rodovnih zgodb pritoki, ki so ta narod ustvarili«. Obljubljena dežela je naslov pravkar izdane knjige Alenke Rebula in Josipe Prebeg. Ko k intervjuju povabim prvo, mojstrico besede, najlepše slovenščine, kar je je, pomirjevalko dušnega nemira, se pogovarjava o krizi, v kateri smo. A nemudoma izzove: Je ta kriza res vse, kar kot ljudje smo? Ne, ni. »Prepričani smo, da se ne smemo veseliti, dokler ni vse v redu. A morali bi početi prav to; gledati k temu, kar je kljub vsemu dobro.«

Reči drugemu, ki ga je strah, da je njegov strah pretiran, da naj ne dela tega ali onega, ga razvrednoti, saj vsak poskuša rešiti, kar ga muči, pa čeprav na nekoristen način. Če že hočeš narediti kaj za drugega, ga vprašaj, kako mu je, a nato njegov odgovor vzemi resno. 

Ko nas drugi vpraša po počutju, velikokrat odgovorimo, da smo v redu. Pa smo res?

Verjetno bi bilo bolj točno, če bi rekli, da nas nekatere stvari težijo, druge pa veselijo, da je torej v nas veliko vsega. Ker pa si ne vzamemo časa, da bi pogledali vase in se začutili, si pomagamo z vnaprej pripravljeno formulo. Za izmenjavo resničnih občutkov, torej za srečanje, si morata vzeti čas oba, tudi ta, ki sprašuje. Tudi otroci ne spregovorijo o tem, kako jim je, če čutijo, da zanje ni časa. Zato večinoma vemo o počutju drugih zelo malo. 


V mesecih epidemije je veliko družin sobivalo drugače kot poprej. Vsem ni bilo, in še vedno ni, lahko. A vse, kar slišijo, je, da bi morali biti srečni, saj imajo končno več časa drug za drugega.

Kadar človeku pridigaš o tem, kaj vse je zanj mogoče in kaj bi moral speljati, je to zelo nespoštljivo, ker preziraš njegovo izkušnjo. Vsak namreč naredi, kar največ zmore, pa četudi je to popoln kaos. Kdor se utaplja v nezadovoljstvu ali ne more ovrednotiti tega, kar ima, pač ne more. Reči drugemu, ki ga je strah, da je njegov strah pretiran, da naj ne dela tega ali onega, ga razvrednoti, saj vsak poskuša rešiti, kar ga muči, pa čeprav na nekoristen način. Če že hočeš narediti kaj za drugega, ga vprašaj, kako mu je, a nato njegov odgovor vzemi resno. Mogoče ga lahko povabiš, da svoje okoliščine pogleda še z druge plati, a to mora biti njegova želja. Nepovabljen deliti nauke ljudem v stiski samo poveča jezo in obup. Le spoštljiv posluh lahko pomirja in drugemu pomaga, da malo uredi notranji svet. 

Živimo v časih, ko imamo občutek, da na prav nič ne moremo vplivati. A to je seveda utvara. Kako začeti skrbeti zase, se odtrgati od determinizma nemoči?

Včeraj sem po radiu (italijanska postaja, ki oddaja rock glasbo) slišala tole. Voditelj oddaje se je obrnil na poročevalko s terena in rekel: »No, povej mi, kaj se dogaja v naši lepi deželi.« Bilo mi je všeč, pokazalo je na ljubezen do življenja in lepote, ki naj je ne bi nikoli zanemarjali. Tudi sama vedno iščem, kaj se okrog mene ali v meni dogaja lepega, in vedno kaj najdem. To me ne uspava, nasprotno. V največji stiski se poleg hudega vselej dogaja tudi dobro, a hudo ima veliko moč in nas zasvoji. Gledam vse, kar me omejuje, gledam stisko drugih, gledam krivice in odločanje tistih, ki naj bi reševali skupno stisko, in ne vidim drugega. Še več, mislim, da moram to gledati, kot da s tem vsaj delno nadziram katastrofo. 

To je otroški pristop – se poistovetiti s stisko. Odrasel pristop pa je oddaljitev in pogled od daleč, da vidim celoto, pogled z vrha gore, iz čistega zraka, da vidim pokrajino pod seboj. Šele potem lahko storim prave korake in se spustim v dolino. Misel, ki se potopi v dobro, ni opij, je ogenj za kres. 

Ko je bolečina prevelika, ležem na zemljo nekje na samem in zaprem oči. Roko položim nanjo, z vsem telesom prisluhnem sili zemlje pod seboj. Že tisočletja sprejema, kar ni več živo, z neminljivo mogočnostjo ustvarja novo. Počasi ta moč prehaja vame, dokler ne začutim, da se vrača življenje. Večkrat sem to naredila, tako sem čakala nekaj minut ali nekaj ur in vedno je delovalo. 

Kako prositi za pomoč?

Nekaj pogojev obstaja. Drža reveža ni prava drža, ker imamo kljub potrebi po pomoči v sebi velika bogastva. Na kakšnem področju potrebujemo pomoč, a gotovo ne na vseh. Morda nam je zmanjkalo denarja za položnice, a imamo izobrazbo ali toplo družino. Morda imam denar, nimam pa sposobnosti za odnose. Nihče ni popoln revež. Zato je prav prositi v drži dostojanstva. Potrebovati kdaj pomoč je nam vsem skupen človeški položaj, v tem smo vsi enakopravni. Kaj pa lahko dam? Naj torej steče izmenjava. Biti zadolžen je namreč slab občutek. Če verjameš, da nimaš kaj dati, sporočaš, da si uboga reva. Pa tudi to je pomembno, da se obračamo na prave ljudi. Lahko nam pomaga le tisti, ki res ima, kar potrebujemo, in je pripravljen na izmenjavo. Potrebna je modrost, ne brezglavo beganje. 


Kaj lahko ponudimo človeku, ki je v panični stiski, prepričan, da nič več ne zmore?

V skrajnem obupu včasih ne moremo sprejeti niti ponujene bližine drugega ali pa ni nikogar. Takrat vsaj meni ostaja prvinska pomoč narave. Ko je bolečina prevelika, ležem na zemljo nekje na samem in zaprem oči. Roko položim nanjo, z vsem telesom prisluhnem sili zemlje pod seboj. Že tisočletja sprejema, kar ni več živo, z neminljivo mogočnostjo ustvarja novo. Počasi ta moč prehaja vame, dokler ne začutim, da se vrača življenje. Večkrat sem to naredila, tako sem čakala nekaj minut ali nekaj ur. Tega me je naučila Josipa (kot večino vsega, kar pravim v tem intervjuju) in vedno je delovalo. Je skromno in resnično, kajti vsi načrti, vsa volja ali duhovnost nič ne pomagajo, dokler v meni ne zaživi stik z življenjem samim. V stiku z zemljo začutim, da sem še živa in da še želim živeti, in tedaj se zažene tudi vse drugo, kar sicer zmorem. 

Sicer pa ljudi najbolj potolaži topel, iskren objem ali vsaj topel pogled in posluh. Da kdo objame našo stisko, izgubljenost. Želja po življenju ostaja, a ko nas zagrne stiska, do nje morda ne zmoremo sami. Bodimo zato zavetje drug za drugega, to pomaga tudi nam samim.