Vonj po piškotih in božičnem čaju. Razmišljanja in spoznanja o tem, kaj je resnično pomembno. Bližnji. Zdravje. Solidarnost. Empatija. Ustvarjanje. Zavedanje. Zavedanje kaj je prav in kaj zelo narobe. Zavedanje sebe v vrtiljaku sveta. Zavedanje moči zamaha metuljevih kril.
Demokracija naj poišče svoje temelje in začne od začetka, ker je zašla v neke temne hodnike lepljivih stolov in še bolj lepljivih prstov, nečimrnosti, populizma, egoizma, nesposobnosti, nemoči in še stokilometrski trak ostalih nič kaj lepih pridevnikov.
Novemu letu v pozdrav in vsem vam v razmislek v spodnjih vrsticah poklanjam pecivo pesmi Moji duši se mudi brazilskega pesnika Maria de Andrade iz začetkov prejšnjega stoletja z mojim dodatkom vanilje, limone in cimeta.
»Štel sem svoja leta in ugotovil, da mi je ostalo manj časa za življenje od tistega, ki sem ga do sedaj že preživel. Počutim se kot otrok, ki je dobil škatlo bombonov, prve je pojedel s slastjo, ko pa je videl, da jih je ostalo malo, jih je začel jesti s posebno pozornostjo in uživati v vsakem grižljaju.«
Moja pozornost in uživanje v grižljajih se je razvila nekje po 42. letu. Do tedaj sem itak mislila, da bom živela večno. Ko sem opazila, da škatla bombonov ni več tako polna, sem zaslišala: Opa! Ustavila sem čas in naredila nekaj analiz. Koliko dni in koliko ljudi je šlo mimo mene, ne da bi jih sploh opazila? Kam gre moj čas in komu ga podarjam? Kaj si želim? Kako si želim živeti? Koga si želim ob sebi? Kam gre ta svet in zakaj poka po šivih? Upočasnila sem ritem, tempa pa do danes žal še ne dovolj.
»Nimam več časa za neskončne sestanke, kjer se govori o statutih, pravilih, postopkih in notranjih predpisih, vedoč, da od vsega tega ne bo nič. Nimam več časa prenašati absurdnih ljudi, ki kljub svojim zrelim letom še vedno niso zrasli. Nimam več časa, da se borim z neustvarjenim. Ne želim biti prisoten na srečanjih, kjer se ego šopiri. Ne trpim manipulatorjev in oportunistov. Živcirajo me zavistni ljudje, ki poskušajo diskreditirati sposobne, da bi osvojili njihove pozicije, talente in dosežke. Moj čas je prekratek, da bi razpravljal o naslovih. Hočem vsebino, substanco.«
In tudi zaradi vsega tega sem zamenjala svoj poklic. Saj ne, da so bili vsi okrog mene taki, nikakor ne. Ampak takih in podobnih je bilo preveč. Pa ne med mojimi sodelavci. Enkrat je pač treba nekaj narediti, da ne bo bombonov v škatli kar naenkrat konec, jaz pa se bom spraševala, kdaj sem jih sploh pojedla in kakšni so bili. Sestanki so itak največja zguba časa, če niso dobro pripravljeni, dobro vodeni in brez konkretnih zaključkov, kdo bo, kaj, do kdaj naredil. Da o šopirjenjih ega, manipulacijah in oportunistih niti ne izgubljam besed. Te srečate povsod, tudi sredi puščave.
Da, moj čas je kratek. Hočem vsebino. A seveda ne takšno z rasističnim nadevom o večvrednosti bele rase in »odstranitvi plevela«, kot je bila pred kratkim objavljena v članku nekega časopisa. Ne morem verjeti, da nekdo danes in še javno brez drobtinice sramu piše s kuklusklanovo fašistično pisavo. Še bolj me pa skrbi, da se v Sloveniji množijo ljudje, ki takemu in podobnim pisanjem ploskajo. In to z navijaškim navdušenjem. Iz petnih žil strgano oznako »satira« v opravičilo že tako sramotnemu tekstu sramoto samo še globje poglobi. Pa kdo so ti ljudje? V kakšnih zapacanih bolnih oblakih živijo? Jezus se z njimi gotovo ne bi družil. Še več, primazal bi jim klofuto.
Hočem vsebino, kot je na primer: v treh mesecih zgrajena nova bolnišnica za covid paciente; za 50 odstotkov povišali osebni dohodek medicinskim sestram, zdravstvenikom, negovalkam in negovalcem, zato mnogo prijav na mnoge razpise; minimalna neto pokojnina bo od naslednjega meseca 1.200 evrov; vsakomur pravico do brezplačne paliativne oskrbe doma; filmarjem končno plačali minulo delo in odobrili snemanje 15 novih filmov; gospodarstvo cveti in zato delavcem minimalna plača 1.200 evrov ter razdelitev 50 odstotkov neto dobička med vse zaposlene; znanosti in kulturi za 100 odstotkov več sredstev kot lani; Slovenija na prvem mestu na svetu pri uveljavljanju in udejanjanju trajnostne politike; do konca 2022 bodo stali nova SNG Drama, nova Narodna univerzitetna knjižnica in 5000 neprofitnih stanovanj za mlade po celi Sloveniji; ukinili projekt Botrstvo, ker otrok, potrebnih pomoči, v Sloveniji več ni.
Takih in podobnih vsebin si želim. Take družbe. Takih voditeljev in voditeljic. Takih gospodarstvenikov in gospodarstvenic. In konkretnih dejanj. Blablajev, birokracije, naštevanja, kaj vse se »žal« ne da narediti, in vseh prerekanj imam več kot dovolj. Demokracija naj poišče svoje temelje in začne od začetka, ker je zašla v neke temne hodnike lepljivih stolov in še bolj lepljivih prstov, nečimrnosti, populizma, egoizma, nesposobnosti, nemoči in še stokilometrski trak ostalih nič kaj lepih pridevnikov.
Ni vseeno, če pri krivicah zamahnemo z roko, češ, to se me ne tiče. Ali če pogledamo stran, kadar bi morali odreagirati. Življenje ima svoje vzroke in svoje posledice. Poskrbimo, da bistvene reči ostanejo bistvene.
»Moji duši se mudi, v škatli ni ostalo več veliko bombonov. Življenje želim preživeti z ljudmi, ki jih krasi iskrena človečnost, z ljudmi, ki se uspejo smejati lastnim napakam. Z ljudmi, ki razumejo svojo predestinacijo in se ne izogibajo svojim dolžnostim in odgovornostim. S tistimi, ki branijo človeško dostojanstvo in želijo biti na strani resnice, pravice in pravičnosti. To je to, kar življenje naredi življenja vrednega. Želim biti obkrožen z ljudmi, ki se znajo dotakniti srca drugih ljudi. Z ljudmi, ki so jih težki udarci življenja naučili odrasti in ohraniti nežne dotike duše.«
V mojem mikrookolju s takimi ljudmi na srečo živim. A pogrešam take med odločevalci na vseh nivojih in na vseh področjih. Brez blatenja, žaljenja, podcenjevanja, cinizma, užaljenosti, neodgovornosti, kraj, nacionalnih sramot. Minister za kulturo, ne boste več poslušali? Ne ljubi se vam več? Oprostite, kaj konkretno ste v času, odkar ste postali minister, naredili dobrega za kulturo, da ste tako zelo utrujeni??? Saj niste vendar na covid fronti. S kulturo so vse vlade več ali manj ravnale kot z desetim bratom. Nikakor ne idealno. Ampak nekako je vseeno šlo.
To, čemur smo priča od marca naprej, pa je za debel priročnik »Kako uničiti kulturo nekega naroda in se pri tem celo nasmihati«. Kakor ste ravnali z Zlatkom (katerega dejanj nikakor ne podpiram!), pove o vas vse. Država bo torej neusmiljeno maščevalno kaznovala vse, ki bodo proti njenim predstavnikom delovali ali rekli karkoli, kar jim ne bi dišalo. Kot tank preko rodovitnih polj. Kaj vam pa moremo, kajne? Pa pejte na sodišče, če vam kaj ni všeč? Tukaj smo? Resno???
»Da. Mudi se mi. Mudi se mi, da živim s tako intenzivnostjo, ki jo samo zrelost lahko da. Ne želim zaman porabiti več niti enega bombona od tistih, ki so mi še preostali. Prepričan sem, da so še bolj sladki od tistih, ki sem jih že pojedel.«
Ne vem, če sem že tam. Bombonov imam, upam, še kar nekaj, čeprav njihovo število ostaja do konca neznanka. Jem jih bolj previdno in z užitkom (res so vedno bolj slastni) in z mislijo na besede Johna Lennona, da je življenje tisto, kar se zgodi, medtem ko delamo druge načrte. Pa še z mislijo na tistega človeka iz zen zgodbe, ki je visel na robu prepada, oklepajoč se drobne trstike, ki je začela pokati, nato pa je v razpoki stene opazil jagodo. Kako zelo slastna je bila!
Bomboni v škatli hitro kopnijo. Kakšne sledi bodo ostale za nami po prehojeni poti, je odvisno od naših dejanj.
A načrte je vseeno potrebno imeti. Ali vsaj neke smernice, kje, s kom, kdaj in kako želimo svoje bombone jesti in ali bomo kakšnega delili tudi z drugimi. Čas za delitev je vedno. In če imate, delite. Ne le decembra. Vse leto.
»Moj cilj je priti do konca v miru sam s seboj, v miru s svojo vestjo in v miru s svojimi bližnjimi.«
Ni vseeno, če pri krivicah zamahnemo z roko, češ, to se me ne tiče. Ali če pogledamo stran, kadar bi morali odreagirati. Življenje ima svoje vzroke in svoje posledice. Poskrbimo, da bistvene reči ostanejo bistvene. Glejmo, poslušajmo, izbirajmo, delujmo. Ne bo nam žal za doživeto in preživeto, ampak za zamujeno.
»Imamo dve življenji in drugo se začne v trenutku, ko ugotoviš, da je življenje samo eno.«
Prvi korak, da v življenju dosežemo to, kar si želimo, je: odločimo se, kaj si želimo. In skladno z odločitvijo - ukrepajmo. Bomboni v škatli hitro kopnijo. Kakšne sledi bodo ostale za nami po prehojeni poti, je odvisno od naših dejanj.
Srečno in srčno vsem.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: