Ksenija Benedetti: Malce samokritičnosti vsem ne bi škodilo

Nedelja, 18. oktobra 2020

V kozarcu voda je

Na zaspano, sivo, počasno nedeljo začenjam z mesečnikom v obliki dnevnika. Vzporedno pospravljam garderobno sobo, kamor sem natlačila preveč vsega in zdaj ničesar več ne najdem. Študentje so zaradi poglavja, ki smo ga obdelali (vtis in počutje v poslovnih in drugih prostorih), prejeli nalogo poslati mi fotografije svojih prostorov (delovna miza, omara, pisarna, karkoli) pred ureditvijo in po njej. Mnogi so se mi za tako nalogo zahvalili. A danes bi tako fotografijo morala poslati tudi sama sebi. Zdaj spet najdem vse. V vreče spravim veliko oblačil, ki bodo, podarjene, dobile novo življenje kje drugje, s kom drugim.

Akademija za poslovni protokol se od jutri naprej seli na splet. Pet srečanj smo izvedli v živo (varno in po navodilih NIJZ), sedem jih bo potrebno na daljavo. S študenti koprske Pedagoške fakultete smo virtualni že vse od začetka. Saj gre. V redu gre. Seveda bi večina raje hodila v učilnice in predavalnice, vključno z mano. A zdaj drugače ne gre. Še dobro, da sploh kako gre. Skratka, kozarec je pol poln in ne pol prazen, oziroma bolje: v kozarcu voda je. 

Ponedeljek, 19. oktobra 2020

Epidemija in prosti slog po nevarnih pobočjih

Razglašena je epidemija. Twitter je postal glavno komunikacijsko orodje za marsikoga, kar je sicer lahko dobro, lahko pa izjemno nevarno in globoko odvratno. Predstavniki odločevalcev (pa tudi drugi) bi morali vsaj enkrat, dvakrat, trikrat zenovsko vdihniti in MOČNO premisliti, kaj bodo objavili in predvsem kako dolg in kosmat rep ima lahko njihov tvit, koliko domin lahko zruši in kakšne posledice lahko sproži.

Službeno sem se v celoti preselila v virtualno okolje na Zoom. Z internetom sem prijateljica samo na pol in zato sem imela zaradi vznemirjenja ali bo šlo gladko ali ne njoke v želodcu. Šlo je. Gladko. Celo z dvema zaslonoma. Murphy je imel druge opravke.

Objavljena je bila moja kolumna o korona eksploziji in njenih posledicah. Odzivi večbarvni in številni. Nekateri so še vedno nejeverni, pametujejo in smučajo v prostem slogu po zelo nevarnih pobočjih. Ni prostora v bolnišnicah, kako vam ni jasno, ni prostora! Še huje: tudi če postelja in prostor je, ni zdravstvenega osebja! Zdaj ne gre več za nič drugega kot to, da vsak dobi ustrezno zdravljenje, tudi vsi tisti s hujšimi boleznimi kot je covid. Samo za TO gre zdaj! Da ne bodo zdravniki primorani odločati o tem, komu kisik dati in komu ne! A bi to, prosim, že končno lahko razumeli prav vsi? A bi, prosim, lahko poslušali zdravnike in medicinske sestre in epidemiologe in nikogar od politikov, če ste zaupanje vanje izgubili globoko na dnu vseh dnov?

Odpovedan je Borisov koncert (promocija nove zgoščenke Sprehod) na Ljubljanskem gradu. Zelo mi je žal za glasbenike, Igorja, Tadeja, Primoža, Enosa in vse druge, ki imajo zaradi prepovedi koncertov težave in ne majhne. In žal mi je za vse tiste, ki ste (smo) se veselili poslastice. A ne gre. Ne gre. Zdaj pa res ne gre več. 

Sreda, 22. oktobra 2020

Vsega je kriv fotograf

Nov rekord. 1300 okuženih. Posledično obolelih toliko, da ne vem, kje in kako jih bodo uspeli zdraviti. Odpovem frizerja. Ni najbolj nujen. Bom že kako. Poučujem na daljavo, tudi nakupujem na daljavo, kadar se le da. Boris je v rizični skupini. Tudi mama. Bognedaj, da kaj stakneta in zaradi prezasedenosti naših zdravstvenih kapacitet in pomanjkanju zdravstvenega osebja ostaneta brez ustrezne oskrbe. Rizik vseh stikov dosledno omejim na maksimalno minimalni minimum.

Predsednik Državnega sveta je storil napako. Bil je brez maske na obisku na Madžarskem, pravi, da samo v trenutku fotografiranja, za spomin. Predsednik Državnega sveta se je za svojo napako, ko so jo mediji odkrili, opravičil, a je v isti sapi naredil drugačno drugo: okrivil je fotografa, ki je fotografijo objavil brez potrditve Državnega sveta. Čakajte malo – greh se torej NE zgodi, če ni objavljen? In kriv je fotograf? Se zavedate, kaj to o vas nebesedno pove? To se preprosto ne dela. 

Bistvo seveda ni v objavi fotografije in v dejanju fotografa, ampak v napaki, ki je bila storjena. Ne kažite s prstom na druge, ko vas dobijo okrog ust popackane s čokolado. Dovolj bi bilo opravičilo s pojasnilom, da ste maske sneli med fotografiranjem in da to ni bilo primerno časom, ki jih doživljamo in da vam je žal in da tega ne boste storili nikoli več.

Odveč in preveč je bilo tudi kazanje s prstom na tiste, ki si – obratno – masko nadenejo le za fotografiranje in je sicer ne nosijo (kar je itak grozljivo, a pri tem primeru irelevantno). Odveč je bilo pojasnjevanje, da na Madžarskem tisti dan nošenje mask (še) ni bilo obvezno in da je tista regija itak zelo malenkostno okužena. Vse to je brez pomena. A najbolj krivično od vsega je okriviti fotografa.

Direktor Arnesa se je, na primer, opravičil za nedelovanje spletnih učilnic in ob tem so mu v oči prišle celo solze. Gotovo iskrene in take, na katere ni ponosen. Verjetno ni bil neposredno kriv, a je priznal napako in se opravičil brez kazanja s prstom na kogarkoli in karkoli. S takim opravičilom z lahkoto opravičim. 

Petek, 22. oktobra 2020

Na cesti so bili vsi

Zoom zdaj že skoraj obvladam. Šepam pri delitvah zaslona, slika mi skače kot Peter Prevc sem ter tja in je ne morem ukrotiti. Začetna sreča z dvema ekranoma v ponedeljek je malce počepnila. Ampak bom že kako. 

V trgovinah gneča kot pred koncem sveta. Skočila sem v čistilnico, ki žal ne dela na daljavo, in čudila sem se, da so na cesti bili VSI. A ja, jutri zaprejo vse trgovine, razen izjem. V ponedeljek bi mi morali iz Lesnine pripeljati in zmontirati pohištvo. Ravnokar so mi sporočili, da jim ne dovolijo. Nič. Počakati bo treba. Ne omaram, ne meni ne bo zaradi tega prav nič hudega.

Nedelja, 23. oktobra 2020

Slovenija, Melanija in Borat 2

Slovenija se je znašla v filmu Borat 2, ki sva si ga z Borisom včeraj ogledala. »There was a lowly peasant girl called Melania from shithole country Slovenia,« (Nekoč je živela kmečka dekla z imenom Melanija iz usrane države Slovenija, op. p.) je stavek v animiranem filmu, ki si ga v začetku filma ogleduje Boratova hči. Ponosni? Komentar verjetno ni potreben. Film ima sicer podobne humorne obrate kot prvi, zato se sarkazmu tokrat ne smejiš tako močno, a je zato več izvrstne družbeno-politične kritike »US and A« in zrcalno tudi drugih držav. 

Tokrat je Sacha Baron Cohen kritično usekal politike, teoretike zarot, antisemite in še marsikoga. Koliko tožb si bo nakopal s strani spogledljivega Rudyja Giulianija in Mika Penca ne vem, če bo kakšno izgubil, tudi ne, a je oba uspel spraviti v velikansko zadrego z njunimi lastnimi šibkostmi, ki jima niso v ponos.

Prejšnji teden so me pri Nedelu za redno rubriko spraševali, kdo bi bil primernejši predsednik, Trump ali Biden, odgovorila sem: Nobeden od njiju, zaradi množice razlogov, debelih za nekaj knjig. Bi pa z veseljem volila za Kamalo Harris. V tem zapletenem in neprijaznem svetu bi nujno potrebovali več novozelandskih Jacind in Jacindov.

Sreda, 28. oktobra 2020

Prijetno presenečenje

Klicala me je nekdanja sodelavka. Brez razloga. Kar tako. Da vpraša, kako sem, kako smo. Pet minut pogovora. Lepo. Zelo lepo.

Petek, 30. oktobra 2020

Ljubezen, to čudežno zdravilo

Danes je 703 ljudi v bolnišnici, v intenzivni oskrbi 122. In to še zdaleč ni konec.

Včeraj sem prebrala pismo predsednika Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci. V teh dneh bi ga, a ne v taki obliki, veliko vernikov potrebovalo kot topel plašč utehe in podpore. Zakaj se slovenska cerkev ne drži njenega osnovnega poslanstva? Zakaj se ne zgleduje po Papežu in Pedru Opeki? Kaj išče v pismu verskega voditelja politični jezik, napad na opozicijo in nacionalno televizijo? Opozicija sicer ni sveta krava in ima premnogo svojih napak, a take vsebine v tako pismo ne sodijo. Kregarij, hujskanja, kazanja prstov na druge in sprenevedanja z vseh strani imam poln kufer. Papežu tako pismo gotovo ne bi bilo všeč.

Preko 1700 m2 nedograjenih bolnišničnih kapacitet več kot deset let počiva v UKC Ljubljana. Vse, kar so vse vlade v zadnjih petnajstih letih tudi na področju zdravstva hudo zanemarjale, se zdaj kotali proti nam kot vedno večja snežna kepa, ki nas bo vsak trenutek pregazila. Nedokončane zdravstvene reforme, prijateljski posli z vonjem po krajah, politična kadrovanja, lobiji vseh vrst in vseh barv, zdravstveno zavarovalništvo in dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki služi nevemčemu. Naplavine grehov, ki smo jih kot država vsa leta zanemarjali, so nas z epidemijo oklofutale z vso silo. Zdaj bo prostor, ki ga krvavo potrebujemo, dokončan v desetih dneh. Končno. Odlično. Čestitke odločevalcem za hitro ukrepanje. Upam, da bo k izvedbi povabljenih več primernih izvajalcev in da se ne bo tudi pri tem res nujnem delu našla packa.

Predsednik Trump je oznanil, kako je prav on, veliki on, rešil in zaključil stoletni kreg in konflikt med Srbijo in Kosovom. In veliko ljudi še kar verjame. In verjame. In verjame še naprej.

»Ljubezen je popolnoma izginila iz javnega diskurza. Samo še bolezen, jeza in prepir,« sem prebrala na Twitterju. Še kako res. Vsakodnevna ura, dve, tri v naravi mi spolira misli in jača dušo. Podobno ljubezen, to čudežno zdravilo. Zalivati jo je treba, v teh neprijaznih časih še toliko bolj. 

Sobota, 31. oktobra 2020

Proslava in grb kot znak predaje

Praznik slovenske besede. Televizijsko proslavo je pravzaprav še težje pripraviti kot tisto v dvorani s publiko. To ni obrt, za katero je dovolj kakšen tečaj ali sestavljanje spackanih kolažev z vseh vetrov. Obrvi sem dvignila kmalu na začetku, ob PPT »drsnici«, kjer je bilo (ob predvajanju himne) nametano vse, brez minimalne estetike. Kaj tam počne nek venček? Če nimate osnovnih oblikovalskih znanj, se držite vsaj reka, manj je več. Poleg tega je bila slovenska zastava postavljena napačno, navpično. Grboslovje namreč določa, da je ležeči grb znak predaje. Zato tudi obešanja slovenske zastave na način, da so vpeta za daljšo stranico zastave, torej navpično, niso primerna, ker grb »leži«. Oblikovalci proslave, prosim, vprašajte naslednjič državni protokol ali poglejte na stran društva Heraldica Slovenica, kjer vse zelo natančno piše. 

Obleka napovedovalke je bila, je bila … ah, zadržala se bom. Fundus na RTV Slovenija ponuja ogromno možnosti, tam so tudi stilistke, ki bi za videz napovedovalke lahko primerno poskrbele. Jih je kdo kaj vprašal, jih prosil za sodelovanje?

Dunajski dečki so odlični, a na praznik slovenskega jezika v program ne sodijo. Tisti stol, ki se je prerival v levi spodnji kot slike ob govoru predsednika Državnega sveta bi lahko odstranili. Govor je sicer bil prazniku primeren in brez političnega špikanja, ki na državne proslave ne sodi in ki se pogosto prituhne v govore na državnih slovesnostih. Ni bil pa primeren kreg predsednika Državnega sveta na Twitterju. Prosim, ne. Ne prilivajte olja na ogenj.

Tudi igralci in glasbeniki so svoje nastope opravili korektno, blestel je vedno izvrstni Marko Hatlak. In izbor besedil je bil ravno tako dovolj prazniku primeren. Ampak – režija, montaža, luč, grafično oblikovanje, tehnika – kot bi gledala posnetke izpred štiridesetih let. Naslov proslave Odtis misli in grafična podoba naslova je svetla izjema. Pa ne berite zopet tega kot politično atako, ampak kot konstruktivno kritiko. Ko namreč napako narediš drugič, to ni več napaka, ampak izbira. 

Poljakinje in Poljaki so na cestah. Ogromne množice. Ne gre več, ne gre več. Ne moremo narediti 10 korakov naprej in potem neka politika in politiki 150 korakov nazaj do srednjega veka. Kdaj bodo odločevalci razumeli, da nekaterih mej pač ne gre prestopati? In ljudje nekaterih reči pač ne bodo več dopuščali! Množice ljudi na ulicah na Poljskem so postale zadnje upanje, ki jih niti slaba epidemiološka slika ne more ustaviti. Ampak ve se, kje je izvirni greh. V protestnikih z razlogom gotovo ne. 

Ponedeljek, 2. novembra 2020

Hvala, mami

Ob sedmih zjutraj me je zbudil klic iz Lesnine. »Gospa, mi bi danes prišli, če se strinjate. Kar zdajle bi štartali v Koper.« Od danes naprej zelena luč za montaže. Jaz pa v Ljubljani. Mama, moja superženska, je prevzela koordinacijo in pohištvo je bilo ob dvanajstih že postavljeno. Varno, z malo ali nič stika.

Četrtek, 5. novembra 2020

Ta svet drsi v maloro

Teroristi so udarili pri naših sosedih na Dunaju. Mrtvi, ranjeni, grozljivo. Za nekatere politike bi bil to lahko povod za speljevanje vode na svoje politične mline: »Migranti so krivi. Odprta Evropa je kriva. Merkelca je kriva. Muslimani so krivi. Opozicija je kriva.« Sebastian Kurz pa se je, ne glede ali ste politično na njegovi strani ali ne, izrazil in izkazal predvsem s ključnima stavkoma: »Moramo se zavedati, da ne gre za konflikt med kristjani in muslimani ali med Avstrijci in migranti. Gre za boj med številnimi, ki verjamejo v mir, in peščico, ki si želi vojno.« Nobenega hujskanja, nobenega kazanja s prstom na druge krivce, nobenega olja na že goreče ognje. Krizno komuniciranje z odliko. 

V ZDA je kaos. Država se je razdelila na pol in bi morala glede na rezultat volitev - kot pravi Marcel Štefančič jr. - imeti dva predsednika kot med njihovo državljansko vojno. Nekje sem prebrala zelo poenostavljeno, a povedno letošnjo razliko med demokrati in republikanci. Demokrati imajo na voljo dva rezultata: a) volitve smo dobili in b) volitve smo izgubili. Republikanci imajo ravno tako na voljo dve možnosti: a) volitve smo dobili in b) volitve so nam ukradli. A tako ni bilo pred 12 leti, ko je McCain dostojanstveno čestital Obami. Ni mi všeč razkol v Ameriki, niti stanje duha tam, pa tudi pri nas ne.

V ponedeljek sva z Borisom na nacionalki srečala drugi del dokumentarnega filma o dušenju planeta s plastiko, predvsem v morju. Saj sem o tem že veliko vedela, ampak posnetki rib, polnih plastike, posnetki glomaznih kupov plastike v morju, mikroplastika v vseh porah, umiranje, umiranje, umiranje rib in morskega življa, to je strašno! Ljudje bomo, če ne bomo ukrepali DANES, zaradi svoje objestne pohlepne brezbrižne neumnosti sami sebe umorili. In če mislite, ah, saj ni tako hudo, bomo šli pa živet na Luno ali na Mars, vam že zdaj želim srečno pot do tja.

Včeraj je zaradi covida umrlo 30 ljudi. Slovenija je prehitela druge evropske države po številu smrti na 100.000 prebivalcev. A to ni le številka. To so predvsem ljudje z imeni in priimki, to so žalujoči svojci in prijatelji. Kam gremo? Kam gremo?

Ta svet drsi v maloro. In to ne počasi. 

Petek, 6. novembra 2020

Prosim vas, komunicirajte mirno in strpno

V zadnjem času se je povečalo, kakopak, branje Camusove Kuge, Marquezeve Ljubezni v času kolere in Brownovega Inferna. V takih kotlih se kuhamo torej.

Včeraj so se Ljubljani in vsem nam zgodili huligani. Okno pri nas doma, na Kongresnem trgu, je prepuščalo zvoke pokanja, siren, vpitja in helikopterskih preletov. Kot zven pravih vojn. Čestitke Policiji za njeno profesionalnost. Skupine, ki protestirajo ob petkih, so se jasno distancirale od včerajšnjega protesta in že pred njim pozvale ljudi, naj se jih NE udeležijo. Kakšna zmešnjava. Kdo so bili skrajneži, ki so se nasilno lotili policistov, reševalcev in predstavnikov medijev, bo Policija verjetno kmalu razkrila. Kdo je bil brutalnež, ki se ga na posnetku zelo dobro vidi udariti policista in fotografa? Kakšne skupine so se, poleg navijaških, zbrale? Podzemlje? Kdo jih je organiziral? Če bo šlo tako naprej, bo res hudo, zelo hudo. In spet vsesplošno neutemeljeno obtoževanje, kdo da je kriv. Malce samokritičnosti vsem ne bi škodilo. Strasti je treba umirjati, UMIRJATI, ne pa podžigati! Nasilje, ne verbalno, ne fizično, nima med nami kaj iskati! Prosim, razumite že to vsi, ki živite na skrajnih robovih, političnih ali kakšnih drugih. A je res treba s pestmi? Kaj sledi? Noži? Puške? 

Minister za notranje zadeve je na Twitterju komentiral in popljuval film Mihe Mazzinija Izbrisana, ki ga obtožuje manipulacije. Spoštovani minister, nehajte, prosim. Saj vendar veste, da gre za igrani film, torej fikcijo, ki temelji na resničnih dogodkih, kar je bilo že nekajkrat dokazano. Tako kot v filmu Rudar, ki govori o nekem drugem grozljivem madežu naše zgodovine: povojnih pobojih.

Dejstvo je, da so ženske v porodnišnici takrat ugotavljale, da v sistemu ne obstajajo in so jih direktorji bolnišnic reševali tako, da so jih obravnavali kot samoplačniške turistke. Dejstvo je tudi, da takrat nekateri niso verjeli v našo osamosvojitev in niso pravočasno uredili svojega statusa, v filmu nekdo to tudi zelo jasno prizna. Izbrisana je dobila kup nagrad, tudi mednarodnih. 

Glede na včerajšnje besede ministra za kulturo v oddaji Osmi dan me sicer zanima (tako kot tudi mnoge filmarje), zakaj končno ne uvrstite na dnevni red pristojnega odbora, ki mu predsedujete, gradiva o financiranju slovenskega filma? Ker to je zdaj, kolikor sem razumela ministra za kulturo, vaša odločitev? Se vam zdi to, da ljudje, ki so svoje delo opravili in zanj niso dobili plačila, prav? Podpisane pogodbe z državo, delo opravljeno, plačila pa ni?

Ne glede na to, kaj si mislite o tem ali onem filmu, bi morali spoštovati pogodbe, ki so bile podpisane. To, kar se počne filmskim delavcem, je zavržno dejanje. Kako bi bilo vam, če, na primer, pol leta ne bi dobili svoje plače, ker bi del davkoplačevalcev pač mislil, da svojega dela ne opravljate dobro? Verjetno bi bili za to spet krivi mediji, ki ste jih obtožili za proteste in za razplamtelo epidemijo? Prosim vas, ne poglabljajte globokega razkola. Že tako sega že do zemeljskega središča.

Saga volitev v Ameriki še kar traja. Biden je za zdaj bliže zmagi, Trump pa se obnaša kot želva, ki se je obrnila na hrbet in si obupno prizadeva vstati, kot se je slikovito izrazil neki ameriški novinar. Republikanci, oziroma bolje, vedno bolj osamljeni Donald Trump, se je že zdavnaj odločil za njihovo opcijo b): volitve so nam ukradli. Čudi se, da je v glasovih po pošti veliko več ljudi glasovalo za demokrate, pozablja pa, da je sam nagovarjal svoje volivce, naj NE glasujejo po pošti, temveč na voliščih. Skozi celotno kampanjo sta oba kandidata močno spodbujala svoj način glasovanja: Trump »In person«, Biden pa predvsem zaradi covida »mail-in« glasovanje in lovilci so jima večinoma prisluhnili. In ker se v skoraj vseh državah najprej prešteje osebne glasove, šele nato tiste po pošti, so analitiki že dolgo pred glasovanjem napovedovali, da bo  v začetku navidezno zmagoval Trump, po preštetju vseh glasov pa se bo vodstvo obrnilo. 

Za obtožbe, ki jih niza Trump, je treba imeti dokaze in ne le vpitja, da gre za zaroto. Tudi izgubiti je treba znati graciozno in dostojanstveno. Donald Trump takega načina ne pozna. S svojo retoriko podžiga ljudi k uporom (nekaterim tudi zelo čudaškim). Kar tri večje ameriške televizijske mreže so mu dobesedno vzele besedo in prekinile prenos njegovega govora. Predaleč je šlo. Predaleč.

Sobota, 7. novembra 2020

Donaldu Trumpu slovensko častno državljanstvo

Britanski The Sun poroča, naj bi Putin imel Parkinsonovo bolezen in menda že v začetku prihodnjega leta odstopil. V Rusiji so pripravili osnutek zakona, po katerem bi po koncu mandata do smrti ostal senator. Zagotovo bo z izbiro naslednika poskrbel, da Rusija tudi po koncu njegove vladavine niti slučajno ne bo zavila na nobeno stranpot. Volitve pri tem ne bodo imele kaj dosti opraviti …

Na ves glas me je nasmejal predlog Domovinske lige, ki našemu premierju predlaga, naj Donaldu Trumpu podeli slovensko častno državljanstvo in mu v primeru poraza na volitvah podeli politični azil ter možnost prenosa svojega premoženja (o možnosti odplačevanja njegovih dolgov še niso razmislili). Vici se pišejo sami. V mnogokratnikih. Ne morem verjeti, da tak predlog nekomu de facto šine v glavo.

Ob šestih zvečer je odjeknilo. Pensilvanija je modra. Zmagal je Joe Biden. Saj ne, da bo pa zdaj vse drugače. Kar priznajmo, bistveno ne bo. Ampak vsaj k pariškemu podnebnemu sporazumu bo Amerika spet pristopila in vsaj nekaj dostojnosti se bo vrnilo v komuniciranje Bele hiše. In – predvsem - tja bo prišla prva ženska podpredsednica in prva temnopolta podpredsednica. Kamala Harris. Trump pa še vedno, kot cepetajoči cmeravi otrok, kričeče tvita z velikimi tiskanimi: »I WON THIS ELECTION, BY A LOT!« Bidna obtožuje, da je danes razglasil zmago, čeprav še potekajo sodni postopki, a v isti sapi pozablja, da jo je on razglasil že v sredo. Dostojanstvo, modrost in človeškost pridejo zelo do izraza, kadar je treba priznati poraz in čestitati zmagovalcu. 

Nedelja, 8. november 2020

Kar res šteje

Novoizvoljeni ameriški predsednik je imel ponoči svoj prvi »drive-in« govor. »Američanov ne bom razdvajal, ampak združeval. Trdo bom garal za tiste, ki so glasovali zame, kot za tiste, ki niso.« Donalda Trumpa ni omenil.

A vse te dni se najbolj resnične in pozornosti vredne stvari dogajajo v naših bolnišnicah. Včeraj je umrlo še 34 ljudi, v bolnišnicah je 1084 oseb, na intenzivni negi 175, na respiratorjih 117. »Prosim, ustavimo se, nehajmo obsedeno iskati skrivnost z dejstvi, ki jim nismo kos. Nehajmo se napajati z besedami kvazistrokovnjakov s spleta in govoriti o stvareh, ki niso v naši domeni. Dajmo si priložnost za stik, za zaupanje, povezovanje,« piše v Dnevniku dr. Anja Radšel, zdravnica s covid fronte.

Mnogi podatki kažejo, da drugi val žal ne upada, kot bi si želeli. Sistem javnega zdravstva ne zmore več. Če se epidemija ne umiri, bo po podatkih Inštituta Jožef Štefan decembra v bolnišnicah 3.400 pacientov, na intenzivi pa 800. Takih kapacitet nimamo. Zato – ponovno, še enkrat in stokrat – prosim, dosledno upoštevajte ukrepe, krepite svoje zdravje in pazite nase in na druge. Epidemijo lahko premagamo samo vsi skupaj, ne more je nobena vlada, noben medij, noben protestnik in nobena cerkev. Tega se ne bom utrudila ponavljati, dokler se življenje ne bo vrnilo v čase pred letom 2020. Srečno vsem in ostanimo zdravi!