Lucija Mulej: Čas je, da Slovenci stopimo skupaj

Rob, onkraj katerega lahko zevajo prepad, nove doline ali v večini primerov tisto neznano, ki se ga prestrašimo še v pravljicah. Najsi bo to tema ali neznana pošast pod posteljo, rob je rob. S seboj nosi negativne konotacije in stiske, ki so milo rečeno, neprijetne. In kaj se dogaja s človekom, ki in ko je na robu? 

Če smo sami presiti vsega, v dvorcih, s polnimi želodci in malhami, nimamo pravice govoriti drugim, ki komaj plačujejo nujne obveznosti, naj bodo pozitivno misleči. Takšno ravnanje je neempatično in prikrito sadistično, saj na neki sprevržen način nakazuje premoč obilja nad tistimi, ki nimajo takšne »sreče«. 

Seveda mu najprej izostane gotovost in varnost, na kateri je do sedaj gradil vsakodnevne aktivnosti. Verjetno si nihče od nas niti zamisliti ni mogel, da bomo nekoč, v daljni prihodnosti naokrog hodili z maskami in si merili telesno temperaturo nekajkrat dnevno … Da se bodo zaprli domala vsi javni kanali, od koder lahko delujemo in sproščamo lastne energije, kot so prosto časnost, kreativnost, stres in stiske. 

Seveda je razlika, ali živimo na deželi ali v mestu. Mesta imajo drugačen prizvok in travma, ki se čuti kot bolečina, ki jo rojevajo nestabilnost, stiska in zmeda, vibrira v pogledu skozi okno, ko v nas strmijo le prazne ulice in oblak želja, ki jih je pogoltnila epidemija. Seveda jo lahko zanikamo, se pretvarjamo, da koronavirusa ni. Da je vse le izmislek. Da lažejo vsi, tako statistika kot merski instrumenti ... 

In ko smo na robu, običajno zdrav razum začne pešati, spet drugje pa se pokaže, da ljudje na robu iz sebe iztisnejo tako talente kot nerodnosti, ki jih je do tedaj varno okolje onemogočalo in inhibiralo. In vsak rob seveda razkrije, kako zdrave so sredice, od koder delujemo. Najsibo to rob osebnega odnosa, ko nekomu nehote snamete masko, saj se sam zaplete v lastne mreže ali pa, rob poslovnih zgodb, ki iz ljudi prav tako povleče tisto, kar se je nekje morda že zarisovalo, a ni prejelo ustreznih okoliščin, da bi se manifestiralo.

In tako vselej velja, da okoliščine določajo, kdo zares smo. Številni po socialnih omrežjih pozivajo k sončnim reakcijam in pozitivnemu spopadanju z epidemijo, kar je zagotov plemenito in dobro. A istočasno se moramo zavedati, da moramo ljudem omogočiti osnovne pogoje, da lahko vidijo sonce … Če nimajo denarja, ker ne morejo delati, če nimajo poslovnih poti, kjer bi lahko iskali nove posle in denar za preživetje … Kako biti vir navdiha in humorja? Odpovedi pogodb, izostanek sredstev …? In če smo sami presiti vsega, v dvorcih, s polnimi želodci in malhami, nimamo pravice govoriti drugim, ki komaj plačujejo nujne obveznosti, naj bodo pozitivno misleči. Takšno ravnanje je neempatično in prikrito sadistično, saj na neki sprevržen način nakazuje premoč obilja nad tistimi, ki nimajo takšne »sreče«. 

O takšnih in podobnih zablodah pišem v knjigi Heroji, s podnaslovom odgovorno duhovni vs duhovno udobni. Tekom let sem se zares prepričala, kakšnega pomena je dejstvo, da se do lastnih rezultatov tako dela kot spoznanj prikopljemo sami. Kako plehko izpade, ko vam o določenih duhovnih resnicah svetujejo ljudje, katerih največja travma je morda ta, da ne morejo osvojiti točno določene osebe ali dopustovati v točno določenem kraju. A udobje, v katerem se je manjšina razvijala, izgublja bleščavo kot realno podstat. Svet se je spremenil. Ali na bolje, še ne moremo reči. In od nas je odvisno, v katero smer bomo zapeljali našo prihodnost. 

Brez dvoma epidemija je: kakšni bodo realni obrisi in posledice, bo pokazal čas. Sicer nas domala vsa znanstvena fantastika opozarja na prekomerno razmnoževanje in zažiranje človeka v naravno okolje … In zanimive so teze, da veliki umi vselej dosegajo nivoje kolektivne zavesti, kjer počivajo možni scenariji prihodnosti. A kakšen scenarij čaka nas?

Žal preko spleta ne morete jesti v gostilni, se razvajati v velnesu in graditi svoje odpornosti v fitnesih. Žal, ni le telo. Je tudi duh. In če bomo v ljudeh ubili duha … Bomo ubili vse tisto, kar nas dela človečne. 

Mar ne zaupamo ničemur več? Kako se lahko ognemo robovom, za katerimi nas čakajo le prepadi? Kako peljati vse te nivoje človeških usod in zgodb brez prevelikih žrtev in nepredvidenih stranskih posledic? Kako povezati nepovezljivo? Le z veliko mero osebnega angažmaja in z visoko duhovno inteligenco, ki išče dobro. In ima, ob vsem tem, že zelo prečiščen ego. 

Verjetno je upoštevanje ukrepov prva možna izbira. Zaupanje v stroko, ki se razdaja leta in desetletja, tudi. Druga, da pazimo na lastno psihično ravnovesje. Brez da vlagamo napor v slednje, ne moremo ohranjati duševne stabilnosti. Sočuten odnos do soljudi, ki gradi kolektivno zdrava tkiva, pa je bistven. To, da se še vedno ljudje po socialnih omrežjih prepirajo, kaj je in kaj ni teorija zarote, je najbolj enostavno. In tako, kot je v praksi težko graditi mostove, iskati prava ravnovesja in harmonijo med različnimi pogledi, prepričanji in značaji, je prav tako v času preizkušenj težje graditi most. In epidemija to zahteva od nas. 

Čas je, da Slovenci stopimo skupaj in drug drugemu pomagamo čez ta zahtevni čas. Saj nas na drugi strani lahko čakajo doline, jezera in morja dobrega. A do tega zadnjega robu še nismo prišli ... In kako dobro bomo navigirali vsak naslednji korak, zavisi od čisto vsakogar izmed nas. In v času epidemije nismo vsi v podobnih stiskah. Najhuje je tistim, ki so življenjsko odvisni od družbe, ki teče in se ne zapira. Žal preko spleta ne morete jesti v gostilni, se razvajati v velnesu in graditi svoje odpornosti v fitnesih. Žal, ni le telo. Je tudi duh. In če bomo v ljudeh ubili duha … Bomo ubili vse tisto, kar nas dela človečne.

Vsakokratna kolektivna zavest v katerem koli času se gradi s celoto, kamor prispeva vsak posameznik. In ker smo s pandemijo ponovno pristali na nekih novih in drugačnih robovih, kjer smo določene sicer že absolvirali, moramo ponovno zdržati. Poiskati nove smisle in počakati, da predelamo to preizkušnjo. Vidite, vsak pri sebi in vsak zase, kako se pogrešamo. Kako trpimo. Kako zelo smo ranljivi. In kako lahko skupaj zares dosežemo veliko več, kot si nismo upali niti sanjati.

Zmoremo, znamo. Dajmo!