Da ljudje realnost ustvarjamo sproti, vsakodnevno in dan za dnem, je najbolj jasno tistim, ki vidijo najdlje. In onim, ki v rokah držijo škarje in platno. Prav od zavesti slednjih je odvisna naša skupna usoda. In na vprašanje, »kako pa bo« v prihodnosti ob boku covid 19, lahko najdemo veliko različnih odgovorov, interpretacij in analiz. A vsem je skupno to, da se bomo z virusom morali naučiti živeti. In z ukrepi, ki spreminjajo naš vsakdan. Vsi morda niso smiselni za ta trenutek, a ustrezna analiza naših potez na katerem koli področji je možna le za nazaj. Torej, ta nas še čaka. Zrela samokritika in realna ocena dometa in modrosti ukrepov, ki smo jih kot svetovna civilizacija sprejemali, bo postavila zadnjo piko na i. 

Ekonomija živi od strasti ljudi, ki jih skuša ustvarjati in zadovoljevati. In če smo se v preteklih sto letih premikali od ekonomije rok in obsega v ekonomijo izkušenj in uvida, je v največji nevarnosti svet kapitala in multinacionalk. Naši mali svetovi, ki jih izolacija vse bolj polni z novim smislom, se zdravijo. In dojemamo, kaj nas osrečuje – sistem zagotovo ne. Sistem polni in osrečuje le sebe. 

In kako bo? Bo še dovoljeno ljudem dati roko? Sprva ne, a ob pozdravu lahko nastavimo komolec. Bo dovoljeno ljudem pogledati v oči? Ja, a sprva na razdalji dveh metrov. Bomo lahko jedli v restavracijah? Bomo, a med mizami bo morala biti primerna distanca. Bomo lahko potovali po svetu? Seveda, a pod drugačnimi pogoji. Bo civilizacije konec? Seveda ne, le nadgradili bomo pretekle napake in ustvarjali nove. Hm, mar ni lepo opazovati, kako si je mati Zemlja odpočila od nas? Kako so kanali Benetk kristalno čisti in je nebo nad Kitajsko lahkotno in prezračeno? Občutiti, kako zelo pogrešamo drug drugega, da vse tisto, kar nas je do sedaj ločevalo, postaja banalno, puhlo in bedno, je tudi prijetno in odrešujoče, mar ni? Kar naenkrat pričenjamo ceniti vse to, kar je bilo do sedaj samoumevno. Je prišel čas za globino? Dostojanstvo, čast in integriteto Človeka in Narodov? Ali je prišel čas spopadov vrednot, stališč in mnenj? Tretja svetovna vojna?



Odvisno od naše zavesti in zavesti vseh, ki v tem trenutku vlečejo niti realnosti. Ter od vsakogar izmed nas – mene in tebe, draga bralka, dragi bralec. Tu zavest prav vsakogar šteje, saj sestavlja kolektivno nezavedno naroda, zatem držav in celotne svetovne populacije. 

Zdi se, da izolacija od nas zahteva precej manj, kot daje. Daje nam drugačen pogled nase. Zaklenjene družbe ljudi, ki so gibajoče se znotraj določenih območij, kažejo nekaj silno preobražajočega. V tem, da smo kot svetovna populacija prvič v zgodovini zaprli lastne svetove drug pred drugim ali/in celo pred samim seboj, je nekaj neponovljivega. Skupnostnega, naravnega in svetega. Sama se ne bojim, da bi družbe ostale zaprte in meje neprepustne. Ker vedeti moramo, da sistem za svoj obstoj potrebuje ljudi. Nujno in nepovratno vsak monetarni sistem potrebuje posameznike, ki delajo in velik del pridelanega potrošijo. Ekonomija živi od strasti ljudi, ki jih skuša ustvarjati in zadovoljevati. In če smo se v preteklih sto letih premikali od ekonomije rok in obsega v ekonomijo izkušenj in uvida, je v največji nevarnosti svet kapitala in multinacionalk. Naši mali svetovi, ki jih izolacija vse bolj polni z novim smislom, se zdravijo. In dojemamo, kaj nas osrečuje – sistem zagotovo ne. Sistem polni in osrečuje le sebe. 

Po prvih šokih se ima narod dokaj dobro; prepoznava, da denarja za zadovoljevanje osnovnih potreb sploh ne potrebujemo veliko in ker bomo ob pretrganih verigah poslovanja vsi slej ko prej finančno propadli, se svitajo nova možna obzorja drugačnih družb, ki so bile od nekdaj utopične. Narava se daje sama po sebi. Tudi nam, zato sistem izgublja vlogo in pomen: lahko smo samooskrbni, energetsko učinkoviti in varčni. Številne umetne, pogojene in diferencirane potrebe so le del luksuznega nabora, ki od nas zahteva določeno pohlevnost in zoženje potenciala: če želimo služiti denar, moramo spoštovati obrazce in pravila blagovnih menjav - sicer nas sistem ne nagradi. Izloči nas in nas obsodi na materialno, psihično in duhovno revščino. Vendar če prekinemo tokove menjav, izmenjav in multiplikacij pozitivnih učinkov, sistem klecne. A človek ostane. In se postavi v center. 

Denar kot dogovorjeni steber menjave brez realnega kritja že desetletja izpušča dušo, a ohranjamo jo umetno s številnimi dogovori in krhkimi kompromisi. Gradilni kamni »nove normalnosti« so tako v zagonu že nekaj desetletij: porast novih tehnologij, ki bodo brezogljične, razvoj parametrov energetske samooskrbe, preboj zelene transformacije in številne druge sonaravne rešitve človeka v prostoru in času čakajo, da dozorimo. Dozorimo za solidarnost in pravičnost. Covid-19 pokaže, kako sta svetovni ekosistem in človeška ranljivost izjemna in obenem krhka.

Vsem, ki vodite v teh težkih časih, hvala za vašo modrost. In več, kot bo vaše modrosti in sposobnosti povezovanja ne-povezljivega, lažje vam bomo odpuščali napake in zmote, saj te sodijo v vsako formulo aktivnega delovanja. Tisti, ki le čaka, ni nikdar v zmoti, saj nikoli ne tvega akcije in reakcije. Drži, da vsak na vrhu piramide vidi dlje, a istočasno izgublja globino; zato je tako pomembno, da vsak od nas v kolektivno zavest zares prispeva gradilne energije in s tem pomaga celoti, da se samopreseže. Napake so in bodo, a tudi modrost je tu, na vseh ravneh in v vseh smereh. Preteklost pa lahko spreminjamo le z odpuščanjem.

Najmanj pa me je strah trajanja ukrepov. Kar se mene tiče, lahko trajajo do leta 2050. Ker ko bomo obubožali vsi in se poenotili v novi revščini, ki bo tlakovala pot novim zrelim, uravnoteženim in pravičnim bogastvom, stare družbe in sistema nihče še hotel ne bo več. Zato bi se sama, če bi bila vrhovni poglavar katerokoli sistemske ureditve zares zbala za svoj položaj. 



Zato mene ni strah. Niti bolezni, kot je covid 19 niti možnega primera okužbe niti nadzora s strani policije, vlade in NIJZ. Zaupam stroki in vsem Slovencem, da bomo zgled vsem, celo sebi. Ni me strah prihodnosti, saj verjamem, da bomo našli rešitve. Za vse biološke ali okoljske hazarde že imamo protokole reševanja! Najmanj pa me je strah trajanja ukrepov. Kar se mene tiče, lahko trajajo do leta 2050. Ker ko bomo obubožali vsi in se poenotili v novi revščini, ki bo tlakovala pot novim zrelim, uravnoteženim in pravičnim bogastvom, stare družbe in sistema nihče še hotel ne bo več. Zato bi se sama, če bi bila vrhovni poglavar katerokoli sistemske ureditve, kot so države in skupnosti ter Svetovna zdravstvena organizacija, zares zbala za svoj položaj. Kajti jasno je, da bo s padcem vsakega najmanjšega člena v verigi padel tudi kreator taistega sistema. A ni me strah propada družbe. Ker! 

Družba potrebuje ljudi. Pridne in predane delavce, ki kupujejo, gradijo, delajo in trošijo. Sistem potrebuje ljudi, ki jih pretvarja v številke, da z njimi razpolaga in se hrani s formulami, metodologijami in ostalimi orodji, ki potrjujejo trenutni »prav«. Tako da si bomo na jasnem: vsaka številka ima svoj kontekst, saj nevtralnih podatkov, ki bi odražali resnico kateregakoli kompleksnega fenomena, preprosto ni. Podatki so lahko korektni ali pa bolj ali manj poglobljeni, podatkovna analitika pa ima svoje omejitve. Tudi seštevek »ena plus ena je enako dve« ne velja v vseh pogojih, saj je ničla kot pogoj štetja umetno vrinjena in v statistiki izkrivlja pogled ter povzroča številne zmotne ocene matematičnih napak in odstopanj. Ki niso evidentna le v kvantnem svetu. Zato je na mestu, da s številkami rokujemo modro in ne le intelektualiziramo in racionalizirano deleže, ki so večini nejasni. To velja zlasti za covid-19 analize! 

Tako da si bomo na jasnem: vsaka številka ima svoj kontekst, saj nevtralnih podatkov, ki bi odražali resnico kateregakoli kompleksnega fenomena, preprosto ni. Zato je na mestu, da s številkami rokujemo modro in ne le intelektualiziramo in racionalizirano deleže, ki so večini nejasni. To velja zlasti za covid-19 analize! 

Družba bo obstala in mi z njo. Ker smo izredni in izjemni v tako veliko rečeh. Zmoremo preseči ideološke omejitve in postati zgled svetu. Če že imamo prvo damo ZDA in prvega gospoda nogometa, zakaj se ne bi kot narod proslavili s spravo in modrostjo? Ko bomo razumeli, da tisti, ki je zaklenjen v sebi, zaklepa in da vsak s sadističnimi nagnjeni ustvarja bolečino drugemu, bomo ozavestili, da le ta, ki se je osvobodil spon v sebi, osvobaja. Tudi v časih krize: z retoriko, ki kljub ostrini boža. Seveda nas kot človeško vrsto v prihodnosti čakajo še številni izzivi: novi »covidi« in refleksije resničnosti narave naše vrste, ki pa nas, priznajmo si, ne preseneča kaj dosti, ali pač? Resda se vse ponavlja, le um se mukoma čisti iluzij in duša plava, z vsakim novim spoznanjem, svobodneje … v notranjem miru, ki ima sled večnosti.

No, ko se srečamo na terasi naše ljube Ljubljane z dvema metroma razdalje, dovolim, da mi stisnete dobro razkuženo roko v pozdrav. Na mojo razkuženo roko lahko računate. Iskren stik in pozdrav na najino skupno odgovornost je realnost, ki smo ji z vsakim dnem bližje. Zato, hvala vam, dragi Slovenci in Slovenke, da smo teh nekaj tednov izolacije premagali skupaj - kljub vsem napetostim smo izbrali modrost in zrelost – saj, dragi vsi, takšna je naša resnična narava, sicer kot narod ne bi nikakor zmogli obstati do danes …