Da, imava strašen privilegij, vem. In zelo sem hvaležna za to. Življenje se kotali naprej, še vedno ne jamram in ne godrnjam, ker mi v resnici ni nič hudega, če odštejem pogrešanje nekaterih meni najbolj ljubih ljudi, kar telefonski pogovor, tudi če s sliko, ne reši popolnoma. Zdravstvene težave moje mame, ki so me v teh dneh najbolj skrbele, so se na srečo vsaj deloma ublažile zahvaljujoč njenemu osebnemu zdravniku in nekaterim specialistom, ki so jo vzeli v roke. Pot od splošnega zdravnika do specialistov je bila sicer zaradi nemirnih časov makadamska, ampak po dveh tednih sva prišepali iz najhujšega. Saldo pod črto zadnjega meseca: plus.

Vsako življenje, tudi devetdesetletnika, je vredno vsakega novega dneva in vredno določenega odrekanja vseh. Poiščimo si svoje užitke znotraj trenutnih omejitev. Saj to ni kvantna fizika. Se da, veste. Razen če živite v oklepu lastnega napihnjenega praznega in brezumnega ega. 

A kljub značajski mirnosti in potrpežljivosti, mi grejo nekatere reči te dni na živce in me jezijo. Jezi me, na primer, nekatera politika in nekateri politiki (ne vsi!). Tisti, vseh barv in vonjev, ki v svoji zaslepljenosti ne zmorejo neobremenjenega pogleda preko svojih vrtičkov in zabetoniranih principov. Ki a priori ne poslušajo in še manj slišijo dobrih vsebin druge strani, ki izključno zato, ker so prišle iz nasprotnikovega tabora, fašejo pljunek. Ki imajo v svojih besednih mlakah preveč gnojil, ki gasijo dobre plamene in ne pomagajo rasti. Ki se slikajo ob dobrodelnosti, ki je res ni spodobno oglaševati. Ali se slikajo ob polnih kamionih in delajo piar zase in svojo stranko. Ki branijo »naše« samo zato, ker so »naši« in napadajo »vaše« samo zato, ker so »vaši«.



Res sem upala, da bo korona to politično oglato nezrelost spremenila ali vsaj ublažila in čisto na začetku je celo nekako kazalo, da bo. A so se izjemno hitro zopet zgradila politična zaklonišča, okopi, blatna brezna, gradovi, packarije in oblaki. Razumem, res razumem, da ne moremo vsi misliti enako o vsem, ampak pri nekaterih rečeh je pa ja jasno, kaj je splošno dobro za ljudi! Razumem tudi, da je treba glasno (a na primeren način!) povedati, da se nekaterih reči res ne počne in kakšne od teh reči tudi poskusiti preprečiti. Razumem, da je potreben razmislek. Da pa se bomo tudi v taki krizi delili na »naše« in »vaše«, si res nisem mislila.

Da bomo padli v domobransko-partizansko sabljanje na drugačen način tudi ne. In tudi ne, da se bodo pri tem tudi po svetu sklepali vojno-dobičkarsko čudni posli. In da se ne bo poslušalo opozicije, kadar ima svoj prav. In tudi ne, da se bo takoj obsojalo koalicijo za malone vsako potezo, ki jo naredi, čeprav so mnoge zelo dobre. Vsak diskurz ali pomislek je takoj označen za sovražen. Tudi če ima svoj prav. Tudi če s prstom pokaže, da nekaj ni prav. Kadar dobre poteze niso naredili »naši«, je odobravanje strupeno strogo prepovedano. In takoj si »njihov«, če ne pljuvaš v isto smer. Butn skala na kubik. Vključno z vsemi gorečimi slepimi sledilci takih predstavnikov oblasti in opozicije.

Ko sem imela pred dnevi intervju z Miho Šaleharjem na Valu 202, so mi nalepili nalepko desne, ker sem pohvalila komuniciranje gospoda Kacina, ko sem na Twitterju po četrtkovi odmevni oddaji Tarča napisala, da me je sram, so me oblepili z levičarko. Prosim vas, nehajte že s tem nesmiselnim obmetavanjem. Če se delajo packarije z javnimi sredstvi, je to hudo narobe, pa naj gre za gradnjo avtocestnega križa, Onkološkega inštituta, TEŠ 6 ali nabavo žilnih opornic. Razumem, da smo maske in respiratorje potrebovali TAKOJ. Razumem, da jih na trgu ni bilo moč dobiti. Razumem, da je morda bilo treba zaobiti in tudi prekršiti pravila naročanja, to me nič ne moti. A, prosim, res ne na tak način.

Jezijo me resnične krute zgodbe kot tista o rakavem bolniku, ki so mu v dnevu, ko je prejel kemoterapijo na Onkološkem inštitutu in nič jedel cel dan, po dolgem čakanju pred lekarno, za nujno zdravilo, brez katerega ni mogel jesti, zaprli vrata pred nosom, ker je pač odbila ura urnika in »tako pač je«. In ker se mu je zato utrgalo, so poklicali policijo. Čakajte malo. Kako, prosim??? Zaradi 5 ali 10 ali tudi 20 minut podaljšanega urnika zmečkate poškodovanega človeka in človečnost? Veliko zelo ganljivih zgodb o pomoči drugemu se je odvilo te nemirne čase, kar brez dvoma dokazuje, da Slovenci in Slovenke večinoma živimo s kulturo srca in solidarnosti. Ne pa vsi. Tudi do neskončnega dna nehumani trmasti trni človeške kamnine so med nami.

Jezi me zgodba o bolniku, ki je v petek začel svojo kalvarijo z visoko vročino in iskanjem pomoči in iz slušalke slišal samo – ostanite doma, zbijajte vročino z lekadoli, ne hodite sem. Ne hodite sem! Tudi z visoko vročino ne hodite sem. Ker – vikend. Tudi če se vam poslabša, zdržite do ponedeljka. Saj bo. Saj bo.



Jezi me, da v neki bolnišnici ne želijo sprejeti bolnikov s Covid-19 in pripravijo za to cel upor. Vsaj razmisliti o neki kompromisni rešitvi ne gre? Ah …

Jezi me jamranje, kako nikamor ne moremo. Kar naenkrat bi vsi šli tako zelo radi k svojim prijateljem na Jesenice ali v Podgrad. Magari jih niste videli že leta, ampak prav zdaj bi si pa res želeli iti. Ali igrati košarko, pa je niste igrali od srednješolskih časov. Prepričana sem, da vsaka občina premore kak kos lepe sprehajalne poti. Tudi tiste najmanjše. Ampak – sosedova krava in trava sta vedno lepši, kajne? Se lahko, prosim, vsaj za hip obujete v neudobne superge zdravstvenih delavcev, civilne zaščite, prostovoljcev?

Tudi jaz bi zelo rada šla v gledališče, v kino, na masažo, rada bi spet predavala, rada bi, da Vinči začne s snemanjem Dedek gre na jug, rada bi, da gre Aleks lahko v šolo in na trening hip-hopa in na vaje z bendom. Rada bi, da bi Boris lahko dokončal snemanje svojega novega CDja. Rada bi, da mama pride do zdravnika brez ovir zaradi korone. Na srečo nam dobro gre. In verjamem, da bo vse to kmalu spet mogoče početi. Veliko več sproščenosti bo – napovedano - že po prvomajskih praznikih.

In jezi me egoizem. Morda pa ne gre samo zate, vendar. Vsako življenje, tudi devetdesetletnika, je vredno vsakega novega dneva in vredno določenega odrekanja vseh. Poiščimo si svoje užitke znotraj trenutnih omejitev. Saj to ni kvantna fizika. Se da, veste. Razen če živite v oklepu lastnega napihnjenega praznega in brezumnega ega, ki mu je mar samo za to, da gre danes na golf, jutri na pivo s prijatelji, takoj zdajle na žur in v šoping po novo trenerko in torbico. Da o tem, da potrebujete v svoji kopalnici 57 kilogramov toaletnega papirja, niti ne govorim.