Ko bo ta virus zaspal ali pač celo morda odšel. Kaj bo potem? Nova normalnost? Sliši se iluzorno, utopično, kako bo ta nemogoča besedna formulacija zaživela. Kar tako ali samo zato, ker se bo virus potopil? Dr. Alojz Ihan, mikrobiolog in imunolog, pravi: »Potrebujemo čimprejšnjo normalizacijo življenja – z virusom. To pomeni, da normalizacija življenja ne bo enostavna vrnitev v prejšnje življenje. Vseh teh protivirusnih ukrepov ne bomo preprosto stresli s sebe, kot se pes otrese vode, ko priplava na obalo.« To že razumem, kakor tudi to, kot pravi dr. Ihan, da se bomo morali premišljeno naučiti živeti z virusom, če nočemo, da v skrivališčih pred njim sami sebe zadušimo. 

Popolni vihar. Tako stroka ocenjuje stanje v družinah v času samoizolacije. Ne vem, ali pristojni ta družinski pekel z neslutenimi posledicami dovolj natančno razumejo. 



Kako ravnati z njim, zdaj dodobra razumemo in sprejemamo, a to ni ta normalnost, o kateri se moramo pogovoriti. Mi govorimo o odnosih. Ne (samo) do virusa, marveč do sočloveka. Torej, kaj bo potem drugače, to je bolje, kaj se učimo zdaj doma, v izolaciji? V osami se o odnosih ne moremo naučiti prav veliko, mislim, da pravzaprav nič. Ja, lahko vadiš vse tehnike tega sveta, dihaš, se stapljaš s svojo notranjostjo, se preizprašuješ, vse to, kakor koli že to znaš. Ampak, za interakcijo je bistveno so-dihanje. Čim bliže, tem bolje. Prav nasprotno od sedanjega diktata. Saj vidimo, kako življenje teče v »zaporu«, človeka ne vidiš, njegove mimike, gestikulacije, oči – vse to, kar je mnogokrat bolj povedno kot besede same. 

Popolni vihar. Tako stroka ocenjuje stanje v družinah v času samoizolacije. Vemo, da se družinsko nasilje povečuje. V tujini se je marsikje podvojilo ali celo potrojilo. Razlaga strokovnjakov je jasna, tam, kjer so bili odnosi že prej bolni, so zdaj katastrofalni. Ljudje so ves čas doma in ne pozabimo, kar je zelo zaskrbljujoče, zdaj so tukaj tudi otroci, ves čas doma, takisto dijaki in študenti, sploh tisti, ki so morali zapustiti dijaške in študentske domove. Ne vem, ali pristojni ta družinski pekel z neslutenimi posledicami dovolj natančno razumejo. 

Društva in organizacije, ki pomagajo žrtvam nasilja, ugotavljajo, da je po eni strani več klicev tistih, ki so že njihove uporabnice in uporabniki, da pa je manj drugih. Realno je, opozori stroka, da ljudje ne kličejo zato, ker nimajo intimnega prostora, kakor tudi zato, ker se bojijo, da bo potem še slabše, in ker se nimajo kam zateči. Zato tiho trpijo nasilje. 



Dr. Peter Umek, psiholog, pravi: »Naraščali bodo anksioznost, depresivnost, občutek osamljenosti, agresivnost … Tega bo kar veliko. Če se bo vleklo v neskončnost, bo to vedno večja težava. In neskončnost je lahko že mesec, mesec in pol.« Policija navaja, da so od 1. januarja do 23. marca letos obravnavali 386 kaznivih dejanj nasilja v družini, za katera je bila podana kazenska ovadba, kar je skoraj 25 odstotkov več kot lani, ko jih je bilo 295. V Italiji in Španiji lahko žrtve nasilja poiščejo pomoč v lekarnah. Vredno bi jih bilo posnemati tudi pri nas.

Pred časom je dr. Božidar Voljč, upokojeni specialist splošne medicine dela, povedal nekaj zelo pomembnega: »Kot vse bolezni tudi ta virus ogroža kralje in berače. V tem je pravičnost narave, ki bi jo kazalo prenesti tudi v naše odnose. Virus se ne ozira na značaj, versko in politično opredelitev, trka pa na našo etično zavest.« O boljši prihodnosti pa razmišlja, parafraziram: »Ne pričakujem velikih premikov. Vprašanje je, ali sploh znamo živeti drugače, kot smo vajeni. Morala bi se zgoditi veliko hujša katastrofa, da bi svet po njej res postal boljši.«

Ampak, na prvi, boljši korak pa smo pripravljeni. Mar ne?