Gradivu ni konca

Čeprav se tudi učitelji privajajo na nove razmere, je po skoraj treh tednih poučevanja videti, da sledijo načinu, ki so ga bili navajeni pri vodenju pouka v šolah. Gradivo za prvo triado prihaja vsakodnevno, tega pa je ogromno. Prvi razred zahteva učenje črk, številk, seštevanja, odštevanja in branja. Čeprav je vsakodnevno dela zgolj za kakšno dobro uro ali dve, sledi še obvezno desetminutno branje in telovadba ali vsaj razgibavanje. V primeru, da ima otrok težave z grafomotoriko, se čas sedenja še podaljša.

Ko zjutraj pregledam učiteljičina navodila in začnem razmišljati o vseh delovnih in gospodinjskih obveznostih, ki me še čakajo ta dan, se uležem na kavč in pokrijem z odejo.  

Najhujši preizkus, s katerim se srečujem kot mama prvošolke, je motivacija otroka. Starši, ki delamo od doma, smo soočeni z velikim izzivom: kako usklajevati delovne obveznosti in poučevati na domu. V teoriji gradiva res ni veliko in delo bi bilo hitro opravljeno, če bi bili šest- in sedemletniki motivirani za delo. A vsakodnevno prepričevanje, zakaj je nujno, da nekaj naredimo, jokanje, rotenje in ohranjanje koncentracije osnovni čas podvoji ali potroji.

Gradivo pa kar prihaja in mu ni videti konca: »Danes jemljemo črko Š. Pri matematiki računajte do 20. Počepi, sklece, kozarec vode. Deli telesa v angleščini. Ta teden je na vrsti joga. Opazuj naravo in zapiši, kaj vidiš. Gradivo za prosti čas, gradivo za branje, gradivo za motoriko, udeležite se nagradnega natečaja, izpolnite anketo … Motivacijsko pismo za starše!« 

Rutina in strog urnik

Strokovnjaki, učitelji in starši, ki jim nekako vse uspeva, zagovarjajo rutino in strog urnik. Tisti, ki imamo težave z ohranjanjem in vzpostavljanjem obojega, smo se zapletli v nevidne niti, ki se med reševanjem situacij sproti le še bolj zapletajo. Ko kakšen dan popustiš in narediš samo delček tistega, kar je poslala učiteljica, se je naslednji dan toliko težje vrniti v tirnice. A dejstvo je, da smo si starši različni, da nismo vsi po poklicu učitelji ali vzgojitelji in da je težko na novo definirati čas, ki je pred covid-19 veljal za »prosti čas in čas za družino« v čas za učenje, razlaganje snovi, opravljanje nalog in podobno. Da o vzpostavljanju povsem drugačne avtoritete sploh ne izgubljam besed. 



V takšnih trenutkih se človek nehote vpraša: kaj to pomeni za naprej? Bo moj otrok zaradi moje nezmožnosti, da vzpostavim red in rutino, plačal v prihodnjem šolskem letu? Na kom je odgovornost za znanje, ki ne bo usvojeno? Ker, bodimo realni, zagotovo ne bo usvojeno v celoti. Res pa je, da je učencem prve triade individualni pouk veliko bolj pisan na kožo kot skupinski. Starši se lahko prilagodimo hitrosti otroka, ga opozarjamo na napake, ki jih ponavlja, in sem mu v celoti posvetimo, ko česa ne razume. 

Iskanje ravnotežja

Poučevanje, skrb za gospodinjstvo, kuhanje, nakupovanje, skrb za starejše in ogrožene sorodnike, delo od doma terjajo velike količine nadur, ki po nekaj dnevih ali tednih začnejo puščati posledice. Če sem se prej lahko po napornih delavnikih izogibala kupu umazanega perila, sem zdaj z njim soočena vsak dan. (Še vedno se mu lahko izogibam, a težje, saj se zdaj cel dan spotikam čezenj.) Kosil, prigrizkov, kozarcev vode in še drugih zahtev najmlajših pa ne morem ignorirati.

Kot mama prvošolke me skrbi, zaradi katerih mojih številnih napak bo otrok deležen slabše kakovosti poučevanja, kot bi ga bil v šoli. A hkrati ne morem iz svoje kože, saj niti fizično niti psihično nisem bila pripravljena na razmere, ki trenutno vladajo. 

Kako se osredotočiti na delo in se posvetiti tistemu, za kar sem plačana? Kako si vzeti čas zase? Z osnovne šole so nam poslali navodila, da si moramo starši nujno vzeti nekaj časa zase, se umakniti. »Privoščimo si mini sprehod sredi dneva. Če ne gre drugače, se lahko vsaj za kratek čas zapremo v kopalnico. Kratek umik pripomore k temu, da začutimo sebe, lahko se tudi zjočemo, če čutimo, da se v nas nabira strah, skrb in napetost,« je navedeno v navodilih, ki jih je šola povzela po razmišljanju socialne pedagoginje Sabine Dogenik.



Če smo v stiski, se s kom pogovorimo, predvsem pa moramo neprestano iskati pozitivno v stvareh, je še navedeno. Spodbujajoče, a včasih si moram priznati, da ravnotežja trenutno enostavno ni, da tudi negativni občutki niso vedno slabi in  … da bo prišel dan, ko bom lahko babico prosila, če otroke vzame kar za cel vikend, ona pa bo mojo prošnjo – ker vnukov ni že toliko časa videla – sprejela, še preden jo dokončam.

Recept za uspeh

Kot mamo prvošolke me skrbi, zaradi katerih mojih številnih napak bo otrok deležen slabše kakovosti poučevanja, kot bi ga bil v šoli. A hkrati ne morem iz svoje kože, saj niti fizično niti psihično nisem bila pripravljena na razmere, ki trenutno vladajo. Ko zjutraj pregledam učiteljičina navodila in začnem razmišljati o vseh delovnih in gospodinjskih obveznostih, ki me še čakajo ta dan, se uležem na kavč in pokrijem z odejo. 

Recepta, ki bi vodil v red, rutino in dobro organizacijo še nisem našla. Težava je v tem, ker sem kronično brez reda, rutine, moja organizacija pa je običajno zelo zelo zelo slaba. V nekriznih razmerah imam dovolj idej in energije, da lahko improviziram do onemoglosti. V kriznih razmerah pa tudi v kopalnici nimam pet minut časa, da bi se zjokala, ker me tam hitro najdejo otroci ali pa maček.




Vsak pač dela po svojih močeh, drugače ne gre. Prepričana sem, da to razumejo tudi učitelji – vsaj tisti v nižjih razredih osnove šole, ki samo pošiljajo navodila staršem in ne otrokom. Glavo gor, saj bo – to je edini učinkoviti del moje rutine. Vse ostalo bom nadoknadila. Zagotovo pa velik poklon učiteljem … kako zmorete s 30 učenci v razredu nemoteno vodit pouk, se mi trenutno zdi nepredstavljivo in nadčloveško.