Karantena: Zakaj zdaj ni čas, da smo samo notri

Ponedeljek dopoldan je, 23. marec 2020. Naše stanovanje je polno štirih otrok, ki bi sicer bili vsi po vrsti porazdeljeni v predalčke vzgojno-izobraževalnih ustanov, vse od vrtca do gimnazije. Mali Julij ravno vztrajno piska na piščal, Sofija pripravlja predstavo, Oskar na glas piše dnevnik, kar je ena od številih šolskih nalog, ki jih mora redno opravljati, Tajda se poglablja v zvezke šole na daljavi. 

Včeraj nam je začelo zmanjkovati hrane, zato smo se danes zgodaj zjutraj sprehodili do tržnice. Kupili smo jabolka, zelje, repo in krompir. Vendar do tržnice nismo šli le zaradi hrane, ampak tudi zaradi sprehoda, ker vsi - tudi otroci, čutimo, kako je vsak korak zunaj dragocen in nič kaj samoumeven. Sprehoda smo se lotili prav svečano. Ljubljana je skoraj prazna, na tržnici je malo ljudi. Ustavili smo še pred trgovinico, v katero lahko gre le po en kupec. 

Že 11 dni vsakodnevno zapuščamo naše gnezdo in se podamo v gozd. Tam srečamo peščico ljudi in če se nam pot križa, se potrudimo, da sta med nami vsaj dva metra.  

Ko smo v četrtek, 12. marca, zaključevali naš za sedaj zadnji družabni trening Urbanih tekačev, se mi je utrnila misel, da je zdaj takšen čas, da stopimo skupaj tako, da stopimo narazen. Smo sredi čisto posebnih, nam do zdaj nepoznanih okoliščin. Dom je smiselno zapustiti le, če imamo utemeljen, dovolj smiseln razlog za to in hrana prav gotovo sodi mednje. Ali sodi v kategorijo utemeljenih razlogov tudi rekreacija? Je prav, da z družino hodimo vsak dan v gozd, če pa živimo v središču Ljubljane in na grajskem hribu ali Golovcu seveda nismo čisto sami? Prepričan sem, da ja. Vem pa, da tega ne vidijo vsi tako. 

Preberite še: Kako karanteno preživlja strastna rekreativka Betka Šuhel Mikolič

Že 11 dni vsakodnevno zapuščamo naše gnezdo in se podamo v gozd. Tam srečamo peščico ljudi in če se nam pot križa, se potrudimo, da sta med nami vsaj dva metra. V gozdu si naredimo tabor, kjer otroci tekajo in se igrajo različne igre, poslušajo pravljice in večkrat malicajo. Z ženo Jasmino pa te družinske izhode izkoristiva za tek in krepilne vaje. Eden od naju gleda otroke, med tem pa izvaja krepilne vaje. Drugi pa takrat teče kroge po hribu gor in dol, levo in desno po najrazličnejših potkah, ki sem jih večinoma šele sedaj spoznal, pa živimo tu že deset let. Tako smo zunaj od tri do pet dragocenih ur. 

Danes sem govoril s tekaškim prijateljem s Sicilije. Pravi, da ga na poti v službo ustavijo tudi do trije policisti, da jim utemelji svoj izhod in rekreacija tam ni več dovoljšen razlog. Razen, če jo izvajamo v neposredni bližini doma. Tako je na primer prijatelj Janko, ki živi v Rimu, včeraj pretekel 2 kilometra gor in dol kar po svoji ulici, neki Francoz pa je na svojem malem balkonu pretekel celo maraton. 

Brez rednega gibanja v naravi je učinkovitost naših pristopov do zdravja okrnjena. To je preprosto osnovni gradnik našega obstoja in če nam ga primanjkuje, se vse ostale stvari veliko težje obdržijo na svojem pravem mestu. Tesnoba, na primer, ki smo je deležni zaradi negotovosti in občutkov nemoči, aktivira center strahu v naših možganih. Če strahu ne moremo izklopiti, smo v fazi kroničnega stresa, kar samo po sebi krha moči imunskega odziva. Ko se temu pridruži še nespečnost, ker smo zvečer šli spat s slabimi novicami in nas težijo še druge neprijazne okoliščine, ki zaposlujejo naše misli, potem se od zdravja vedno bolj oddaljujemo. 

Preberite še: Nada Rotovnik Kozjek odkrito o sodobnem življenjskem slogu

Živahna hoja in tek po gozdu, ob reki, po samotnih poteh sama po sebi seveda ne deluje proti virusu, deluje pa posredno, pa še to le z rednostjo in na daljši rok. Če skozi naravna gibanja v naravi ohranjamo stik z naravo, to deluje kot zdravilo proti kroničnemu stresu. Meditativni učinek ponavljanja korakov, spreminjanje naravne okolice, ki nas obdaja z vseh strani in ki se ji moramo neprestano prilagajati, ter globokega dihanja, vse to nas spontano, brez veliko filozofije in metafizike, povleče v stanje tukaj in zdaj. Takrat strahovi izpuhtijo kar sami od sebe. Kar nas pomirja, nam pomaga ustvarjati notranji mir, to pa našemu imunskemu sistemu omogoča boljše delovanje. 

Izognimo se tveganim početjem, kot je na primer zelo naporen trening ambicioznih rekreativnih športnikov. Ta nam namreč lahko zmanjša imunsko odpornost in to celo še bolj, kot nam bi jo zmanjšala neaktivnost.  

Zato je zdaj čas, da nadaljujemo z naravno nego našega počutja. Pojdimo redno ven. Hodimo in tecimo v bližini svojega doma, pri tem pa ohranjajmo varno oddaljenost do drugih. Zmerno redno gibanje zmanjša verjetnost za infekcije zgornjega dihalnega trakta za kar od 40 do 50 odstotkov. Izognimo se tveganim početjem, kot je na primer zelo naporen trening ambicioznih rekreativnih športnikov. Ta nam namreč lahko zmanjša imunsko odpornost in to celo še bolj, kot nam bi jo zmanjšala neaktivnost. 

Razumimo pomen rekreacije v svojem bistvu: gre za poustvarjanje naravnih okoliščin, v sinergiji katerih smo skozi milijone let postali to, kar smo. Na ta način negujemo svoje zdravje in krepimo svoj imunski sistem. Biti ZDRAV namreč pomeni tudi kratico, da si Zelo Dejaven Radoživ A Varen. Čas je, da ohranjamo in krepimo zdravje prav na najvišji možni ravni. To pa, vidimo, ni le odgovornost vsakega posameznika, ampak celotne skupnosti. Človekoljubno, ne egoistično ravnamo, če dobro skrbimo zase. Moje zdravje je tudi naše zdravje. 

Želim nam, da v danih okoliščinah najdemo čim več dobrega. Pri tem bomo uspešnejši, če bomo to dobro iskali prav pri sebi. 

*Urban Praprotnik je tekaški trener, ki izvaja tekaške delavnice širom Slovenije. Več o njegovih treningih in pristopih najdete na Urbanitekaci.si