Priznam, nisem ljubiteljica Instagrama. Sem se večkrat prisilila, da bi bilo drugače, a vsakič, ko zaidem med popolne fotografije »Instafolka«, mi začne dvigovati vsebino želodca. Vse je super, poglejte, kje smo, poglejte, s kom smo, poglejte, kdo smo … Tudi v teh časih. In potem mi pride pod nos objava znane Slovenke številka ena, ki tarna, da odnosi v njeni družini trpijo zaradi šolanja na daljavo, da nima časa zase. Malo kasneje se oglasi znana Slovenka številka dve, ki pove, da je težko biti z malim otrokom 24/7. Ekonom mi že piska.
Čestitam vam. Da lahko živite v tako idiličnem mehurčku, kjer so edini problemi vaše malo manj polne zadnje plati. In čestitam tudi vsem vašim sledilcem, ki vas ob tem tolažijo in sočustvujejo z vami. Upam, da so to najhujše preizkušnje, ki vas čakajo v življenju.
Kako pa se ti ljudje odločijo imeti otroke? A mislijo, da je imeti družino samo to, ko se z otrokom ukvarjaš dve uri pred spanjem, ostalo pa naj zanje skrbijo vrtci in šole in babice in dedki? Potem pa zajoka še znana Slovenka številka tri. Ful ji je hudo, ker ni stoprocentna supermami te dni. Ker so že tri dni zapored za kosilo na sporedu špageti. Ker tudi ne more več, ker žonglira med službo od doma in otroki. No, čas za pisanje te objave in za deset novih selfijev pa še najde.
BU. HU.
Sram me je, ko preberem takšne izlive. Sram me je za človeštvo. Da smo prišli tako daleč, da folk s polno zadnjo platjo vsega joče, ko jim zmanjka ena malenkost, ki jim še zdaleč katastrofalno ne skazi življenja obilja. Medtem pa medicinsko osebje diha na škrge. (Hm, a mislite, da tudi oni na intenzivni negi drug drugemu tarnajo: »Ej, mi smo imeli že petkrat ta teden za kosilo kitajske nudlce«?) Medtem pa ljudje umirajo. Medtem pa je vedno več brezposelnih in so revni še bolj revni in si najverjetneje za kosilo ne morejo privoščiti niti teh špagetov.
Bruha se mi. Ko pomislim, kako so generacije pred nami preživele vojno, bile prisiljene zapustiti domove, spomine, drug drugega. Ko pomislim, da ljudje na drugih kotičkih tega sveta še vedno doživljajo vojno stanje. A ne, mi moramo gledati fotografije srepečih praznih nasmehov vplivnic in vplivnežev. In brati, kako jim je prekipelo, ker njihov vsak dan ne poteka več tako kot pred korono. Pa so nas poleti vseeno bombardirali s fotografijami s plaže, zdaj pred črnim petkom pa seveda z oglaševanjem nešteto izdelkov, ki jih ne potrebujemo, in s polnimi vrečami novih cunj s podpisom hitre mode, ki tam čez, za devetimi vodami in devetimi gorami uničuje te vode in gore ter predvsem življenja nevidnih ljudi, ki nam šivajo majice za trikratno uporabo.
Čestitam vam. Da lahko živite v tako idiličnem mehurčku, kjer so edini problemi vaše malo manj polne zadnje plati. In čestitam tudi vsem vašim sledilcem, ki vas ob tem tolažijo in sočustvujejo z vami. Upam, da so to najhujše preizkušnje, ki vas čakajo v življenju. Čeprav virus ne kaže znakov predaje. Morda bo vztrajal tako dolgo, dokler ne bo vsak nečimrni slehernik na tej Zemlji dojel, da je le del veliko večje slike. In da so njegove besede in dejanja kot krila metulja nekje globoko v brazilskem pragozdu. Že en zamah z njimi lahko sproži cunami na drugem koncu sveta. V upanju na cunami spremembe na bolje.
P.S. Pravijo, da bi v teh časih morali biti bolj prijazni drug z drugim, jaz pa mislim, da se ta prijaznost lahko začne, ko nehamo jamrati, kako hudo nam je, in preden odpremo razvajena usta, pomislimo na vse druge, ki jim je v tem trenutku težje kot nam. Mogoče je to vaša soseda samohranilka, ki skrbi za štiri otroke, ali ostareli stric pred vami v trgovini, ki si dan za dnem lahko privošči samo kruh in salamo. Žal zagotovo vsak izmed nas pozna koga, katerega potica življenja ima manj rozin kot naša. Prihranite čas, ki bi ga drugače porabili za fotografiranje in pisanje objav za samopromocijo, in namenite teh nekaj minut raje njim.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: