A patološki narcisi – vsaj nekateri od njih – so že končali študij. In nekateri so tudi že v službah. To vem ne le zato, ker lahko takšne posameznike opazujem tudi v svoji službi. In ker jih imajo v službah tudi moji prijatelji in znanci. Ampak tudi zato, ker mi po šolah, ko končam s kakšnim predavanjem, povedo, da jih imajo tudi že v zbornicah. Neki ravnatelj mi je rekel, da je prišel čas, ko bi morali učitelje sprejemati v službo ne le na osnovi dokazil o izobrazbi, ampak tudi na osnovi dokazil o psiholoških značilnostih. Ker je pač v praksi ugotovil, da učitelji, ki so sami patološki narcisi, ne morejo slediti moralnim zavezam in ciljem. Pač zato, ker nimajo moralne instance. Nimajo vesti. Ampak da delajo vse za to, da so med učenci priljubljeni. Najbolj priljubljeni. Torej delajo vse, da bi bili učenci z njimi zadovoljni. Da bi bili v njihovih očeh »kul«. Da bi bili priljubljeni. In ljubljeni. Skratka, prakticirajo vse mogoče tehnike in postopke socialne prostitucije. Da dobijo socialni aplavz.

Ne pridejo delat, ker so morali spati. Po dveh tednih dela vam sporočijo, da hočejo dopust. Ker gredo potovat. Ipd. Niso zanesljivi in vsako najmanjše nelagodje jih odvrne od dela. Še posebej, če lahko počnejo nekaj drugega, kar jim je bolj »fajn«. 

To so torej že tri značilnosti, po katerih jih prepoznamo v službah. Prvič, hočejo biti v središču pozornosti. Drugič, za to, da so v centru pozornosti, so pripravljeni narediti vse. Ampak res vse. Tretjič, nimajo vesti in jih zato ni mogoče moralno zavezati. Ne držijo se pravil. Ne držijo se dane besede. Nimajo nikakršnih problemov nekaj obljubiti in nato požreti besedo. Za moralne projekte jih ni mogoče niti navdušiti. Niti aktivirati. Za te projekte niso pripravljeni investirati niti časa niti napora. Niti ničesar drugega. Opravljena dolžnost jim namreč ne prinese nikakršne nagrade. Jasno, da ne. Saj nimajo tiste notranje instance, ki te za to nagrajuje. Torej vesti.



A to je le prva skupina značilnosti, ki vodijo patološke narcise na delovnem mestu. Druga zadeva strategije, kako priti do aplavza. Tudi te strategije so multiple in variirajo. Med posamezniki/posameznicami. Od situacije do situacije. Od publike oz. tistih, od katerih želijo socialni aplavz. Itn. Ena možnost je delati trdo. Največ. In najboljše. Biti, ko gre za delo, boljši od vseh. Kar se na prvi pogled zdi morda celo dobro. A bo vsak, ki dela s takšnim navdušencem, hitro opazil, da se patološki narcis v resnici v vsebino dela ne poglablja zares. Kar ga zanima, je učinek občudovanja, ki ga z delom pridobi. Vtis, ki ga z delom naredi. Na primer na univerzi: imeti največ objavljenih člankov, imeti največ citatov, imeti največ točk. Čeprav je vsebina tekstov v resnici prazna. Ne prinese nič novega. In vsaj zanimivo je, da se je univerza v celoti prilagodila tej narcisistični logiki: v resnici nikogar ne zanima vsebina. Kar je pomembno, je le zunanji učinek. Torej točke.

Seveda patološki narcisi na delovnem mestu gojijo tudi druge strategije, ki jim zagotavljajo socialni aplavz. Gojijo imidž. Skrbijo, da imajo prestižne stvari: od računalnikov do oblek, avtomobilov, partnerjev, znancev. Hočejo položaje. Ker položaji prinašajo s sabo več socialnega aplavza. Itn.

Enako, kot je treba spremeniti strategije dela v šoli, v kateri imate patološke narcise, bi bilo treba spremeniti tudi strategije organizacije dela na delovnih mestih, če so vaši zaposleni patološki narcisi. 

A obstaja še tretja skupina značilnosti, po katerih je mogoče patološke narcise na delovnem mestu zlahka prepoznati: med »fajn« in »prav« namreč, če se le da, izberejo »fajn«. Ne pridejo delat, ker so morali spati. Po dveh tednih dela vam sporočijo, da hočejo dopust. Ker grejo potovat. Ipd. Neka dobra prijateljica je na osnovi tovrstnih praks zaključila, da se z njimi preprosto ne da delati: niso zanesljivi in vsako najmanjše nelagodje jih odvrne od dela. Še posebej, če lahko počnejo nekaj drugega, kar jim je bolj »fajn«.

Povedano pomeni vsaj naslednje: enako, kot je treba spremeniti strategije dela v šoli, v kateri imate patološke narcise, bi bilo treba spremeniti tudi strategije organizacije dela na delovnih mestih, če so vaši zaposleni patološki narcisi. Nisem pa zasledila, da kdor koli to počne. Ali da se sploh zaveda, da bi bilo to treba narediti. 


*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.