Z opazovanjem vedenja parov v svetovalnici ni težko videti, da ženska in moški mnogokrat nimata »vsebinskih« problemov, zaradi katerih si grenita odnos. Ko drug drugemu kaj očitata, pa je težko razumeti, kaj je narobe in ali je sploh kaj narobe. Predvsem pa bi kipečo energijo lahko drugače in drugje koristno uporabila.

Novi kontekst bivanja v čedalje ožjih socialnih mehurčkih intenzivira odnose med spolnima partnerjema, a to nikakor ne odtehta izgube svobode in kroga prijateljev, zato ljudje postajajo nezadovoljni. Nezadovoljstvo se nima kje sproščati in se preseli v odnose med partnerjema. Tako postaneta drug drugemu naslov za praznjenje. 

Učinki nove normalnosti, kot so izoliranje in stiskanje ljudi v zelo ozke socialne mehurčke, virtualna komunikacija in odtujevanje od širšega socialnega okolja, nenehno banaliziranje temeljnih družbenih vrednot na družbenih omrežjih, delo od doma kot način socialnega izključevanja in naraščajoča brezposelnost, resno vplivajo na zmanjševanje strpnosti ljudi v razmerju. Malo jih je namreč pripravljenih priznati, da novonastale okoliščine pomembno prerazporejajo eksistenčne prioritete, med katere spada tudi spolnost. Kakovost spolnosti pa odločno vpliva na uspešno spopadanje z vsemi zunanji vplivi, ki ogrožajo kakovost življenja. 


Socialna monotonija

Ljudje prihajamo v novi kontekst ne samo partnerske, temveč veliko bolj splošne socialne monotonije, ki po svoje podžiga občutljivost za pojave in dejstva, ki jih v predcovidnem obdobju nismo niti zaznavali. Človek ima primarno potrebo po komuniciranju, zato je to njegovo omejevanje primerljivo s pomanjkanjem kisika v pljučih. Nikoli ne spreglejmo dejstva, da vsebino realnega življenja ustvarjajo nenehni stiki z ljudmi, ne stvarmi. Srečevanja umov dveh ljudi (Simel) so seveda najbolj specifična pri usodno lepem srečevanju ženske in moškega. Zaradi omenjenih nevšečnosti, ki nastajajo v bivajočem okolju, v odnosih med žensko in moškim, ki sobivata v eni od oblik spolne skupnosti, nastane absurdna situacija: namesto da bi s komuniciranjem reševala medosebne probleme, pravi in prvi problem postane komuniciranje samo (metakomunikacija). 

Foto: G-Stock Studio/Shutterstock

Pomembnost nebesednega

Ljudje komuniciranje pogosto reducirajo na besedno, kar seveda ni povsem točno. Nebesedno komuniciranje je v odnosih med žensko in moškim obsežnejše in bolj pomembno. V novi normalnosti je pač tako, da ti vrsti komunikacije vse manj sublimirata in se vse bolj obračata druga proti drugi. Novi kontekst bivanja v čedalje ožjih socialnih mehurčkih intenzivira odnose med spolnima partnerjema, a to nikakor ne odtehta izgube svobode in kroga prijateljev, zato ljudje postajajo nezadovoljni. Nezadovoljstvo se nima kje sproščati in se preseli v odnose med partnerjema. Tako postaneta drug drugemu naslov za praznjenje. In namesto da iščeta problem v okoliščinah, ki so povzročile omejevanje, negotovost in strah, iščeta problem drug v drugem. 


Glede na to, da ne najdeta vsebinskih razlogov za prepir in višanje krvnega tlaka v medsebojnem odnosu, komunikacija sama postaja njun problem. Pozor, ni rečeno, da je ta popolnoma nedolžen ali prehoden, a lahko pripelje tudi do uničenja odnosa. Z drugimi besedami, partnerja sta prisiljena zaradi sproščanja napetosti iskati dlako v jajcu in se pri tem ne ozirata na jajce. Pogovarjata se vse bolj lakonično. Začneta se izogibati srečevanju pogledov, problematično postane, ko se dviguje ton. 

Mnogokrat v komuniciranju ni pomembno, kaj je rečeno, temveč veliko bolj, kako je bilo rečeno (ton glasu, izbira izrazov, mimika, telesna drža). Ljudje vse bolj uporabljajo komunikacijsko veščino, pri kateri sporočijo partnerju vse drugo razen tistega, kar so povedali. Ta zapletena metoda kodiranja (informacijo dati v drug format) in na drugi strani dekodiranja (razpoznati, dojeti namen) oddaljuje partnerja in znižuje njuno stopnjo intimnosti. Velja, da vsakdo rad sliši tisto, kar razume. Torej, prva črka kakovostnega komuniciranja je jasno in nedvoumno sporočilo, če želimo ostati verodostojni in spoštljivi do sogovornika. Dva monologa kot pogost način komuniciranja med partnerjema nikoli ne ustvarita dialoga. Samo dialoška komunikacija je učinkovita za zdravje žensko-moškega razmerja. 

Foto: Pixel-Shot/Shutterstock

Govorjenje v prispodobah

Pogosto se partnerja pogovarjata alegorično (v prispodobah), kar je lahko zanimivo, a je zagotovo izraz nezaupanja. Drug drugemu začenjata prikrivati resnico, lagati, ker sta naveličana izolacije. Ko je v zraku nervoza zaradi navzočnosti partnerja, je vrag odnesel šalo, odnos je v težavah. In namesto da iščeta rešitev v komuniciranju, kajti na splošno velja, dokler se komunicira, ni nič izgubljeno, začneta podzavestno uporabljati takšno simbolno interakcijo, ki ne povezuje več, temveč oddaljuje. Pozabljata na terapevtske besede, da je človek bitje dialoga. To ne pomeni le, da lahko samo govori, ampak tudi, da mora poslušati in slišati drugega. Pomembno pa je razumeti, kaj je s povedanim zamolčano. Partnerja v napetem odnosu rada preusmerjata pozornost k določeni stvari, da bi odvrnila od bistvene težave oziroma jo skrila. 


Ne zapirajte se vase

Poslušaj, premisli, povej in spet poslušaj, to je osnovni koncept komuniciranja, ki zagotavlja razumevanje. Ljudje smo mnogokrat v zadregi, ko v različnih okoliščinah ne najdemo odgovorov na vprašanja, ki pomembno slabšajo naše počutje in s tem tudi vplivajo na kakovost življenja. Pogosto se zapiramo vase in iščemo odgovore v sebi, čeprav za okoliščine, ki nam vsiljujejo težave, nikoli nismo ne zaslužni in ne krivi. Okoliščine so rezultat delovanja dinamičnih mrež komunikacijskih procesov, s katerimi ustvarjamo kakovost socialnega okolja. Okolje, v katerem živimo, ni nekaj, kar je padlo z neba, je proizvod naših stalnih simbolnih interakcij, ki rišejo stvarnost. Za izhod iz pasti trenutne nove normalnosti, ki nas omejuje, je najboljša preventiva in tudi terapija tako imenovana projektizacija individualne energije oziroma njena vgraditev v partnerstvo. O tem bolj podrobno kdaj drugič.