Koronavirus in karantena sta medosebne odnose postavila pred veliko preizkušnjo. Številni pari in družine, ki so doslej bežali drug od drugega v hobije in aktivnosti, so se znašli zaprti skupaj in kot tempirana bomba čakali, kdaj bo eksplodiralo. Kako ste vi kot družina šestih preživeli to obdobje?

Res je bilo marsikje tako. Ampak to so bili bolj pari in posledično celotna družina, ki so že imeli nerešene težave, saj so, kot ste rekli, bežali v različne stvari, da so se le umaknili. Ko so bili prisiljeni biti skupaj in ko je bilo tistim, ki so za pobeg od težav bežali od doma, to odvzeto, je frustracija postajala vse hujša. Tisti, ki se zatekajo v denimo alkohol, nasilje, so to še vedno naprej počeli, a se tudi drugi niso imeli kam skriti pred njimi. Vemo, da se je med karanteno močno povečalo nasilje v družinah. Resnično žalostno in lahko bi rekla nedopustno. 

Osamljenost je človekova največja bolečina. Ljudje smo odnosna bitja. Že dojenček razvije depresijo, če je zanemarjen. Pomislite, v zaporih je osamitev najhujša kazen. Tudi v partnerstvu si lahko hudičevo sam. In ja, pogosto je tako, da je ni hujše samote kot biti sam v dvoje. 

Pri nas doma pa … Kaj naj rečem, srečna sem, da se imamo radi in se imamo lepo. To vse je največja logična posledica dobrega partnerstva med nama z možem. Seveda to ne pomeni, da ni trenj, saj imava doma tudi štiri otroke in to ni vedno lahko. Drugače se je bilo treba prilagajati. K sreči sta starejši dve že tako veliki, da se zavedata svojih dolžnosti in da z njima ni več treba delati, sedeti, včasih le kaj povprašati. Mlajša dva pa še ne hodita v šolo in sta predvsem uživala v dnevih, ko smo bili stalno vsi skupaj doma. Zato lahko rečem, da je bilo lepo, vsekakor pa ne brezskrbno. Oba z možem sva vpeta v posle in vsi vemo, da to v večini ni bilo lahko. 

So se vam pogosteje oglašali pacienti s težavami, vezanimi prav na karanteno in odnose?

Ne ravno na karanteno. Bolj se je vzpostavil čas za premislek, ali je stanje, ki je izviralo iz preteklosti, prišlo do takšne točke, da je eksplodiralo. Nekaj, kar se je prej dalo z delom in umikom omiliti, je zdaj eskaliralo; frustracija je bila dovolj velika, da so nekateri rekli stop, dovolj, tako ne gre več. Moram narediti spremembo, ki se je tako bojim. Moram se spoprijeti s svojo resničnostjo.


Karantena je povzročila tudi marsikateri razhod ali ločitev. Menite, da je bil to dober preizkus, ali sta dva za skupaj? Je zdaj, ko je preklicana, še upanje, da se pari znova povežejo in nadaljujejo odnos?

Vsekakor eno in drugo. Odnosi, ki so bili že dolgo slabi in v katerih posameznik in pogosto par ostajata zgolj zato, ker se močno bojijo spremembe, ki je, roko na srce, vedno zelo težka, v notranjosti pa si želijo drugega in drugačnega življenja, bi se tako ali tako morali končati. Ko se tak par razide, dobi novo priložnost za boljše življenje. Bolj mirno, bolj uglašeno, bolj izpopolnjujoče, bolj toplo, bolj veselo. To je nekaj, česar bi moral biti deležen prav vsak. A še vedno je vsak svoje sreče kovač, vsaj v tem, da ne ohranjamo in dopuščamo sami sebi nečesa, česar si ne želimo. Za takšne odnose je bila karantena lahko zelo dobra. Pripravila jih je do sprememb.

Na drugi strani pa so vsi, ki so imeli težave, a je bila ljubezen med njimi še dovolj velika, dobili priložnost, da se ustavijo, načnejo tabuje, razrešijo težave, ki kot megla bdijo nad njimi, in tudi če hočejo, ne morejo naprej. Dokler se ne razreši nekaj starega, se namreč ne more začeti nekaj novega na dobrih temeljih. Karantena je na takšne lahko delovala zelo pozitivno. Če jim je uspelo ali če uspešno predelujejo probleme, torej da si oba srčno prizadevata za to, potem se bo zagotovo rodilo nekaj lepega, novega in boljšega. 

Virus je zaustavil tudi priljubljene aplikacije za spletne zmenkarije, denimo tinder. Odveč je poudarjati, da se ni bilo pametno srečevati z neznanci, kaj šele tkati tesne telesne stike, pa vendar je karantena v ljudeh po vsem svetu vzbudila hrepenenje po bližini. Zanimivo bi bilo, če bi prav virus povzročil preobrat v glavah tudi glede bežnih odnosov, ki so tako značilni za tovrstne aplikacije. Da bi zdaj, ko smo spoznali, da res potrebujemo bližino, nehali ljudi izrabljati samo za potešitev nagonov, seks brez obveznosti. Kaj pravite na to idejo? Je kaj takšnega mogoče?

Ja, bežni, a globoki telesni stiki so lahko vedno problem. Na to pogosto opominjajo tudi strokovnjaki za spolno prenosljive bolezni. A jaz kot psihoterapevtka grem tukaj še globlje ali, bolje rečeno, v druge sfere, saj se sprašujem, kaj taki odnosi lahko človeku pustijo na duši in v srcu. Pogosto se ljudje, ki iščejo bežne stike, počutijo opustošene, zavržene, izkoriščene in še bolj ali zmeraj bolj osamljene. Spolnost ne bi smela biti dojeta ali uporabljena kot nekakšen šport, kar žal vse pogosteje je. Pogosto sicer z namenom, da bo vodila v nekaj več, ampak ravno zato ni dobro, da jo uporabimo kot nekakšen prvi adut. Z vsakim več te jih je več imelo. Še posebno mladi bi si morali zastaviti vprašanje: »Si tega zares želim?« 

Če bi že bilo med nami manj homo homini lupus (človek človeku volk), bi bilo veliko lepše, a kolikor vidimo, se odprto sovraštvo in najrazličnejše nasilje med ljudmi vseh starosti krepita. Škoda, ker s tem nihče ničesar pozitivnega ne pridobi. Človek je ljubezen in moral bi se tega bolj zavedati in bolj negovati ljubezen do sebe, drugega, rastlin, živali in planeta. 

Ko sva že pri seksu, nekateri pari uporabljajo spolnost tudi kot orodje za pomiritev strasti pri prepiru. Če smo se v karanteni več prepirali, smo morda tudi več spolno občevali?

Spolnost je lahko izjemno lepa, predana, dva zbližuje, povezuje, po drugi strani pa je lahko nekaj izjemno bolečega, gnusnega, nekaj, pri čemer čutiš odpor telesa. Tudi spolnost je način komunikacije, a ne bi smela zamenjati verbalne. Če v odnosu umanjka besedna komunikacija, se namreč težave ne bodo razrešile in želje izpolnile, saj drugi zanje morda niti ne ve ali ne ve, kako pomembne so nam. Sicer pa je stres pravi uničevalec želje po spolnosti. Ko ima človek skrbi in ga je strah glede preživetja, tako z zdravstvenega vidika kot denimo finančnega, je lahko spolnost zadnja stvar na njegovem umu. Bolj potrebuje pogovor, da lahko pove, da je slišan, objem, da ni sam. 

Če pogledava še bolj pozitivno plat karantene, gotovo obstajajo pari, ki jih je skupna izolacija zbližala. Sliši se kot scenarij hollywoodskega filma, v katerem se glavna junaka ne preneseta, brodolom na samotnem otoku pa ju prisili, da se pobliže spoznata, sprejmeta kompromise in na koncu ugotovita, da je med njima vzklila ljubezen. Pravijo, da prijatelja spoznaš v nevarnosti. Mislite, da bi se našla kakšna takšna zgodba tudi v tej karanteni? Recimo par, ki se je pravkar vselil skupaj, a še ni bil prepričan, kako jima bo šlo, pa jima je karantena ponudila nekakšen preživetveni tečaj prilagajanja.

Vsekakor. Kot sem že omenila, je tako marsikateri posameznik kot par prevrednotil svoje življenje, se vprašal, kaj si želi, česa ne. Kaj mu je pomembno in kam želi, po kateri poti in ob kom. Lahko tudi sam, a ne osamljen, če je bil že dolgo z nekom in v odnosu bolj kot ne osamljen. Iz negativnega, slabega, težkega se lahko rodi toliko dobrega, pozitivnega in lepega. A vedno je treba vzeti pot pod noge in jo hoditi sam, v dobri družbi in s pomočjo ljudi, ki jim zaupaš ali jih na tej poti potrebuješ. Na koncu si še vedno prav sam s seboj. In človek, kakšen si sam do sebe? Kakšen do drugih? 


Kaj pa samski? Kako mislite, da je karantena vplivala nanje, sploh če so bili v izolaciji povsem sami, brez družine ali prijateljev?

Osamljenost je človekova največja bolečina. Ljudje smo odnosna bitja. Že dojenček razvije depresijo, če je zanemarjen. Pomislite, v zaporih je osamitev najhujša kazen. Tudi v partnerstvu si lahko hudičevo sam. In ja, pogosto je tako, da je ni hujše samote kot biti sam v dvoje.

In otroci? Vi imate štiri. Kako so sprejeli karanteno, so razumeli njen pomen? In kako doživljajo vrnitev v novo normalnost, kot so jo poimenovali?

Poslušam veliko otrok, ki rečejo, da jim je bilo prav lepo. Na srečo je bilo tudi najinim tako. Težko je bilo predvsem tistim otrokom, pri katerih v družini vlada kaos, ki so slabe in jih zaznamujejo pogosta nesoglasja, kreganje, nema tišina, izogibanje, fizično nasilje, alkoholizem, zmerjanje in še vse druge oblike nasilja. Ti še posebno težko čakajo vrnitev v šolo, da lahko pobegnejo, da se lahko čutijo varne in dobijo malo miru. Pa vendar to ni in ne bi smel biti pravi razlog! To je fuj!

Pogosto slišim, da so otroci prav dobro dojeli pouk na daljavo in marsikomu je bilo izjemno všeč. Imeli so lahko svoj ritem in niso zapravljali časa za vožnjo v šolo in pogosto v šoli. Delo so opravili in potem bili prosti. In ko niso bili več prepovedani stiki, jim je bilo sploh super. Omejenost stikov na dolgi rok je tako edini problem. 

Se vam zdi, kot opozarjajo nekateri strokovnjaki, da sta karantena in vzpostavitev novih pravil (nošenje mask, večja skrb za higieno, razkuževanje ...) res negativno vplivala nanje? Nekateri pravijo, da jim je bilo in jim še bo odvzeto otroštvo, ker se ne bodo mogli igrati na igriščih kot nekoč, se družiti z vrstniki kot prej. A konec koncev, ni bolj pomembno, da z otroki spregovorimo o preizkušnjah in težavah ter jih pripravimo na življenje? Ne bi bili še bolj zmedeni, če bi se pretvarjali, da je vse spet tako, kot je bilo pred izbruhom virusa?

Skrb za higieno je čisto dobra stvar. Veste, ljudje smo tako prilagodljiva bitja, da bomo vedno našli nove načine druženja. Se spomnite, koliko negativnega je bilo povedanega o spletnem komuniciranju med mladimi? Da sploh ne komunicirajo več, da ne znajo več komunicirati, pa poglejte zdaj. Koliko težje bi nam bilo, če ne bi imeli spleta. Naši mladi komunicirajo veliko več, kot smo mi, samo v različnih oblikah. Briljantni so, kako se znajdejo, kako obvladajo stvari, ki so nam pogosto tuje. Tokrat so v tehnologiji prekašali marsikaterega profesorja in profesorico. In mislim, da je bilo nemalokrat vsem skupaj prav zabavno. Življenje se spreminja in mi z njim. Najbolj strah je tistih, ki se sprememb bojijo in se jim upirajo. 

Marsikdaj kdo izjemno hitro spremeni svoje razmišljanje, pogled na svet, navade, prehrano, gibanje, vrednote. A skoraj vedno se je zgodila dovolj velika frustracija, ki je povzročila tolikšno moč, da je posameznik to naredil, na primer bolezen, smrt ljubljene osebe, razhod. Če frustracija ni dovolj velika, se človek žal ne bo spremenil. Zakaj bi se, če pa mu je tako lepo, udobno. 

V karanteni je bilo lepo videti tudi, da solidarnost med ljudmi še živi. Da smo kljub razlikam večinoma še vedno zmožni stopiti skupaj in ravnati odgovorno, da bi zaščitili ranljive skupine. Kako dolgo mislite, da bo ta lekcija držala? Človeštvo je bilo denimo navdušeno nad pozitivnimi posledicami na naravo in ozračje, a so strokovnjaki hitro opozorili, da se bodo ljudje po preklicu karantene gotovo vrnili v stare tirnice in še naprej onesnaževali. Žalostno, da nam primanjkuje upanja v to, da lahko spremenimo svoje navade. Nam lahko s psihološkega vidika razložite, ali smo se ljudje sploh sposobni čez noč, pravzaprav v dveh mesecih, spremeniti na bolje?

Ljudje se spreminjamo in marsikdaj kdo izjemno hitro spremeni svoje razmišljanje, pogled na svet, navade, prehrano, gibanje, vrednote. A skoraj vedno se je zgodila dovolj velika frustracija, ki je povzročila tolikšno moč, da je posameznik to naredil, na primer bolezen, smrt ljubljene osebe, razhod. Če frustracija ni dovolj velika, se človek žal ne bo spremenil. Zakaj bi se, če pa mu je tako lepo, udobno.

In kot lahko vidimo iz zgodovine človeštva, ko smo bili priča že številnim virusnim izbruhom, vojnam, veliko smrtim, so spremembe seveda stalnica, a žal ne vedno ali pogosto ne takšne, kot bi si marsikdo želel. Če bi že bilo med nami manj homo homini lupus (človek človeku volk), bi bilo veliko lepše, a kolikor vidimo, se odprto sovraštvo in najrazličnejše nasilje med ljudmi vseh starosti krepita. Škoda, ker s tem nihče ničesar pozitivnega ne pridobi. Človek je ljubezen in moral bi se tega bolj zavedati in bolj negovati ljubezen do sebe, drugega, rastlin, živali in planeta.