Jasna Kuljaj: Vem, da zmorem brez vsega in vsakogar

Ste v tem trenutku, ko sem prižgala snemalnik, že prevzeli drugo vlogo? Ali ste še vedno Jasna, ki bi se z mano usedla na kavo?

Znabiti, da sem že kar prevzela vlogo. Zakaj? Jasna, ki se je pravkar z vami usedla na kavo, je nekdo, ki se je pred petimi minutami iztrgal iz otrokovega objema, ga potisnil partnerju v naročje, zavpil »zelo zamujam!« in hektično odbrzel. Še pred nekaj trenutki sem bila v povsem drugem filmu, v roke ste me dobili v rahlo kaotičnem stanju. Želim vam dati nekaj smiselnega, če sva se že dobili, a v meni se borita dve osebi. Prva pravi, ti še nisi v tem trenutku in pozornost še ni čisto prava, ali boš sploh lahko dala kaj od sebe, druga pa pravi, to je tvoja odgovornost, nemudoma se zberi in začni modrovati. Ta mikrofonček mi to narekuje.

Imela sem temeljno starševsko ljubezen in predvsem je pomembno, da me nihče ni teptal. Mnogo mojim vrstnikom so starši govorili, »kaj boš ti, kaj si pa misliš da si?!« Pretirano povzdigovanje otroka seveda ni pametno, teptanje pa še manj, saj začne otrok dvomiti vase, namesto da bi se mu vlival pogum.   

Čutite odgovornost?

Seveda sem odgovorna oseba. Moj posel je tak, da pogosto ni treba nič dajati in je dosti časa za počitek, ko pa je treba, je treba dati maksimum. Ker pa je naravno, da nisem vedno na visokih obratih, ki bi lahko dali maksimum, sem se zmožna v minuti iz mame, ki v tem dnevu še ni povedala dveh celih stavkov, spremeniti v retorično bombo.

To počnete kar naprej, zahteva od vas veliko napora?

Čisto preprosto ni, ker vendar nisem robot. Včasih ima otrok ravno v trenutku, ko odhajam od doma, ko se mi najbolj mudi, največ povedati ali vprašati. Otrok opazi, da odhajaš, in išče načine, da dobi pozornost. Seveda me s svojimi vprašanji tudi dekoncentrira in potem zlahka kaj pozabim. Odidem, ampak ta groba prekinitev, ki jo mame majhnih otrok zelo dobro poznajo, se v naši notranjosti vseeno zapiše. Govorim o majhnem občutku krivde, ne večjem, ker trdno zagovarjam, da otrok mora razumeti, da mami v določenem trenutku nekam mora oditi. Obveznosti pa od nas zahtevajo, da se moramo zelo hitro prilagoditi okoliščinam. To te lahko tudi utrudi. Ko je za mano celodnevna prireditev ali snemanje ali celo večdnevna celodnevna snemanja, sem kdaj rahlo povožena in potrebujem kakšen dan. Takrat si ne dajem drugih obveznosti, ker čutim, da jim ne bom kos. Že zdavnaj sem si priznala, da nisem superčlovek. Zato ljudje, ki hodijo v redno službo in niso nenehno vpeti v delo – tudi če so samostojni podjetniki – te izžetosti ne morejo razumeti. Sama pa se že tako dobro poznam, da si po delovnem vrhuncu omogočim počitek. Tudi s partnerjem se dogovoriva, da so mi takrat prihranjene določene starševske obveznosti, da pridem k sebi.

Po kom imate talent menjave vlog?

Pravzaprav bi rekla, da je to stvar inteligence. To ti možgani omogočajo ali pač ne. Včasih hitim z obveznosti na obveznost in če me potem čaka pet novinarjev, ki me sprašujejo, o čem bo govorila naslednja oddaja, se zgodi, da se, ker snemamo toliko vnaprej, ne spomnim več čisto, kaj je bilo v kateri oddaji, in to je kar stresno. Malce težje se namreč zbereš, ko moraš odhiteti od otroka z vročino in se spet trgati iz objema in hkrati tašči daješ navodila, in ko se ti najbolj mudi, te tašča začne spraševati o kakšnih stvareh, ki se jih prav tako ne spomnim, saj sem z mislimi že drugje, na sestanku. Odkar sem mama, na obveznosti ne prihajam več iz nekakšnega udobja notranjega miru, ampak iz hektike. Potem pa imaš v mislih še kak opravek, recimo da moraš tistega dne ob določeni uri poklicati zdravnika za izvide, pred novinarji moraš pa seveda biti zbran in jim podajati odgovore, kot da je to, kar jim v določenem trenutku govoriš, nekaj, o čemer si razmišljal ves dan. Hitrost življenja mi tega preprosto ne dopušča. Zato moram kdaj, priznam, vklopiti tudi tipko blef. Ampak to je neškodljiv blef, takšen denimo kot na izpitu, ko moraš nekaj govoriti, da ne izpadeš neveden.

Občasno vsi menjujemo vloge, koliko, pa je najbrž odvisno od talenta ali poklica. Tudi prodajalka mora od doma, tam pusti otroka in čaka jo nešteto strank. Koliko jih menjate vi? Je to talent, ki vam omogoča, da daste temu svetu to, za kar ste bili rojeni?

Dejstvo je, da ljudje zamenjajo obraz, ko gredo v službo, šefinji se bolj prijazno nasmehnejo, kot se doma partnerju. To je kultura vedenja. V Angliji denimo ne glede na to, ali si televizijski voditelj ali snažilka, vsi enako razumejo, da je delo treba profesionalno opraviti in to zahteva tudi dvig komunikacije, takoj ko prestopiš v delovno okolje. Ne samo da nam ob tem dejstvu ne sme biti neprijetno, menim celo, da bi to moralo postati norma. Svojo menjavo vlog izkoriščam zgolj za preklapljanje med zasebnim in javnim. Ko sem enkrat v zasebni sferi, nimam nobene želje po igri, tako zelo brutalno stvarna sem. Verjetno prav zato, ker moram profesionalno delovati povsem drugače. Tako da se mi ne zdi smiselno reči, da je to igra. Nismo dvoličneži ali hinavci, ampak imamo samo pravico do zasebnega, kjer smo lahko tudi izčrpani, utrujeni, in javnega, kjer si vsega tega ne moremo privoščiti.

Predvsem od javnih ljudi (od vas zabavnih še posebno) imajo ljudje še velika pričakovanja, da jih boste aktivirali, nasmejali, napolnili z energijo.

Tako, in pri tem ne želim nikogar razočarati. To se mi zdi kar prav, ker je posel pač posel. Ne zamerim jim njihovih pričakovanj. Zato je toliko bolj pomemben preklop v zasebnem življenju. Da ne pričakuješ od sebe, da boš energijsko blestel. Nisem obremenjena s tem, da bi morala vedno očarati vse po vrsti, od tašče do svakinje, staršev ... Če je denimo dan po mojih snemanjih družinsko srečanje in pričakujejo, da se tam pojavimo vsi skupaj, se jaz včasih pač ne. Ampak to je zelo iskreno dejanje. Obstajajo namreč ženske – kar precej je takih –, ki bi tja poslale partnerja in mu naročile, naj si nekaj izmisli, nenapovedan sestanek ali nenadno slabost. Ampak najlažje si je nekaj izmisliti in sodobna družba nas prav sili, da si; če je v igri delovna obveznost, pa lahko manjkaš, delati do onemoglosti je vendar opravičljivo. Ampak jaz povem tako, kot je. Seveda takoj na tehtnico postaviš zamero. A zakaj bi se človek v zasebnem življenju prikazoval v boljši luči? Pravzaprav veliko tvegam, ampak od ljudi v svoji okolici želim biti sprejeta takšna, kot sem, ne takšna, kot nisem. V poslu so pristni odnosi pod velikim vprašajem, zakaj še v zasebnosti ne bi vedel, pri čem si. Zasebnost je moje zatočišče. In če želim imeti pristne odnose, moram najprej sama biti pristna. Želim tudi, da bližnji ob meni vedo, da so lahko to, kar so, brez maske. Raje kot da zavijam v bleščeč celofan, ob čemer resnični odnos ostaja prazen, imam iskrenost. Če pozabim na rojstni dan, to ne pomeni, da nekoga nimam rada.

Ali ste sposobni sprejemati od ljudi enako? Da se ne obremenjujejo z vašim rojstnim dnevom, pomembnimi obletnicami, stvarmi, ki vam pomenijo? Vam bodo pa, ko se bodo spomnili, iz srca voščili, namenili čas in iskreno besedo.

Od ljudi ne zahtevam takšnih stvari. Zame prva prioriteta na svetu ni pomnjenje številk in obveznosti, temveč srce ali kako naj rečem, duša. Če kdo od mene pričakuje točnost pri številkah, torej datumih, pri lovljenju rokov, bo razočaran. Žal je družba narejena tako, da so bolj čislani ljudje, ki imajo vse podatke v glavi. Kdaj ima kdo rojstni dan in tako naprej. Kakšna je njihova duša, pa sploh ni pomembno. In če me kdo čaka na tem testu pravilnosti in pravočasnosti, ga ne bom opravila. Z mano dobro shajajo samo tisti, ki želijo videti bistvo, če gledaš detajle, pa moraš kdaj tudi zamižati na eno oko. Na neki točki v življenju je do mene prišla knjiga o zavedanju. Predlagal mi jo je Marko Naberšnik, takratni režiser oddaje Na zdravje. Ko sem prebrala, da je to, kar mi upamo, mislimo, pričakujemo, zamerimo in tako naprej, tako zelo nepomembno, mi je precej odprlo oči. V življenju je treba sprejemati in čim manj pričakovati. Pričakovanja nas spravljajo v krč in lahko prinašajo razočaranja. Pripravljena sem sprejeti tudi tveganje izgube. Ni me strah, ali me bo kdo iz moje bližine namerno zapustil. Že zdavnaj sem spoznala, da zmorem brez vsega in vsakogar. Lahko mi vzamete TV-kariero, vseeno mi je! Lahko me zapusti partner, preživela bom. Kdor koli lahko odide.

V življenju sem pripravljena sprejeti tudi tveganje izgube. Ni me strah, ali me bo kdo iz moje bližine namerno zapustil. Že zdavnaj sem spoznala, da zmorem brez vsega in vsakogar. Lahko mi vzamete TV-kariero, vseeno mi je! Lahko me zapusti partner, preživela bom. Kdor koli lahko odide.   

Vas je življenje oklestilo, da ste dosegli to stopnjo svobode, ali je to vaša naravna danost?

Vseskozi so me starši vzgajali v samostojno dekle. Z načinom vzgoje, ki ni bil tako »otrokocentričen«, so mi dali vedeti, da se bom morala za določene stvari sama vzeti v roke. Na primer, če sem dala znak, da si želim v plesno šolo, ker recimo prijateljice tudi hodijo, sem dobila jasen znak, da bom morala nekako najti pot do tja, če si tega tako želim. Današnja mama bi takoj skočila v zrak, naredila pravcato raziskavo na internetu in v skupinah na facebooku ter se dokopala do informacije, s katero bi nato olajšala delo otroku. Nato pa bi se še vse dogovorila v njegovem imenu. Otroci potem ne znajo ceniti in seveda jih po dveh letih vse mine.

Dodati moram, da sem imela temeljno starševsko ljubezen in predvsem je pomembno, da me nihče ni teptal. Mnogo mojim vrstnikom so starši govorili, »kaj boš ti, kaj si pa misliš, da si?!«. Pretirano povzdigovanje otroka seveda ni pametno, teptanje pa še manj, saj začne dvomiti o sebi, namesto da bi postajal pogumnejši. Zato pa smo Slovenci hlapčevski narod, saj so prejšnji rodovi z nekoliko pretrdo palico vzgajali otroke in jim vcepili ponižnost. Moramo vzgajati samozavestno mladino. Otroku je samo treba pokazati pot. Če bi rad plesal, ga je treba spodbuditi, naj to naredi. Ne pa ga bodisi teptati bodisi še skorajda plesati namesto njega. To sta skrajnosti.

Kakšen odnos imate do institucij, ki vse temeljijo na sistemu? Kar nekaj ste jih zamenjali.

Verjetno imam s sistemom res lahko težave, še posebej če v njem veljajo pravila, ki so sama sebi namen. Pravila so seveda potrebna, da sistem deluje, vendar imam kar izurjen nos za to, katera so pomembna in katera je preprosto treba kršiti. Na prvo mesto postavljam učinkovitost. Ne moti me, če so stvari temu podrejene. A znotraj sistemov je pogosto tako, da bo tisti, ki brezpogojno uboga vsa pravila, njegov prispevek pa ni bogve kaj, označen za dobrega delavca. Oprostite, takega delavca bi jaz zlahka pogrešala. Vsega se pač ne da meriti v številkah, v natančni uri prihoda in odhoda. Kršenje kakšnih pravil me celo malo podžiga. Vam zaupam primer, ki se mi je pripetil v Šentjakobskemu gledališču. Nič pomembnega, pove pa kar dosti. Ustvarjali smo predstavo Moj ata socialistični kulak, režiral jo je Gojmir Lešnjak Gojc, in tam si moral kot amaterski igralec, brezplačno seveda, preživeti ure in ure na vajah in še dolgi predstavi. Imam precej nizek pritisk in zato mi kava pogosto zadiši. Napravljena v kostum učiteljice sem med vajo (med predstavo si ne bi drznila!) hotela oditi v bližnjo kavarno ponjo. Za mano se je pojavila soigralka, starejša gospa, dolgoletna članica sveta gledališča (to pa je že organ!), in me vprašala: »Kam pa kam?« Odgovorila sem ji: »Samo po kavo skočim.« Z nekakšnim svetniškim sijem mi je zmagovalno povedala pravilo, da igralec gledališča nikoli ne zapušča kostumografiran. Nič mi ni bilo jasno, pred seboj sem imela samo en cilj: da naredimo dobro vajo, potem ko bomo pred publiko, pa bomo seveda dali vse od sebe! Nujno sem potrebovala kavo in razumsko si nisem znala pojasniti, kako bi lahko ogrozila kostum ali s tem dejanjem spravila gledališče nemara v slabo luč. Pred kom? Pred tistima dvema, ki v lokalu pijeta pivo? Lepo sem ji razložila, da me to pravilo, za katero sem takrat prvič slišala, ne prepriča, in odšla po kavo. V trenutku mi je postalo jasno, da v tem gledališču nikoli ne bom prilezla do česa pametnega, saj se mi ne da ukvarjati z detajli, še manj pa me zanima, »kdo bo koga«. Jaz se bolj ali manj ukvarjam s sabo, drugih niti nimam časa motriti. Morda me je kdo že kdaj označil za egoistko, a z egoistom v glavnem nimaš težav, ker skrbi zase. Jaz se z egoisti dobro počutim, ker hitro povejo, kaj želijo, in to potem tudi naredijo oziroma dobijo.

Kaj je za vas v življenju sveto?

Svoboda, seveda ne neomejena. Takšna, ki ne prinaša nefunkcionalnosti. Svoboda, ki meni prinese, nikomur pa ničesar ne odnese. Zato kljub vsemu zelo dvomim, da sem egoistka, kajti iz mojih dejanj še nikomur ni bilo nič onemogočeno. Je pa tako: ko denimo pride nekdo k meni domov, ne skočim nanj in ga zasipam z vprašanji, kaj mu lahko ponudim, postrežem. Postrezi si sam, tam imaš hladilnik, jaz grem zdaj uspavat otroka, poskrbi zase. Ob takšni priložnosti mi je kdo že rekel, da od mene ni nič, a otrok je moja prioriteta in treba ga je uspavati. In še ko pridem iz sobe, morda od mene ne bo nič, ker se bom sesedla na kavč in rekla, »no, povej«. In na koncu znam človeka »pokončati« še s tem, da mu povem svoje mnenje, ki zna biti brutalno, ker povem, kot mislim. In potem ti še kdo reče, jaz sem se ti hotel samo izpovedati, ne potrebujem tvojega mnenja. Kako? Poslušam in potem še ne smem povedati tega, kar mislim?

Imate velik krog ljudi okrog sebe? Prijatelje, kakšne še iz osnovne šole?

Ja, pa vendar se ne oklepam samo njih. Dobro se počutim med ljudmi, s katerimi sem preživela otroštvo, a ker se poti razidejo, naši stiki niso redni, sem ena izmed tistih, ki si je mnogo prijateljev našla po tridesetem letu. Čeprav sem ravno s katerim izmed njih imela tudi neprijetne izkušnje – ko sem blizu spustila nekoga, ki me je najprej poznal s televizije. Medtem ko se meni to ni zdelo nič takega, sem ugotovila, da oseba dejansko tudi doma pričakuje Jasno Kuljaj, ki stopi v prostor razširjenih rok in na ves glas zažvrgoli: »Lepo pozdravljeni, kako ste kaj?« (s poudarjenim glasom) Potem vidi, da nisi tak kot na televiziji, in je razočaran. Z mano ostanejo samo tisti, ki ne pričakujejo nastopaške drže, ki jo zavzamem, ko stopim na oder. Konflikt je znal kdaj nastati tudi, ko sem s kakšnim prijateljem ali prijateljico sedela v gostilni in se je ta oseba neprimerno, oholo vedla do natakarja. In če arogantno komunicira s povsem prijaznim natakarjem, jo opomnim, da me spravlja v zadrego, kajti ona bo ostal anonimna, natakar pa bo lahko vsem povedal, da je bil v družbi, v kateri je bila tudi Jasna, in so se do njega neprimerno vedli. Tudi če nimaš nič s tem, ostane madež tudi na tebi. Tako da sem znala kdaj koga opozoriti na neprimeren odnos, pa je bila zamera. Če kdo ne razume, da moram vendarle paziti, kakšen vtis puščam, ne more biti moj prijatelj. Prijateljica mi je zabrusila, zakaj jo komandiram, kako se bo vedla do natakarice. Zakaj bi se ona morala pretvarjati zato, ker je mene strah, kaj si bodo mislili o meni. Hotela sem ji pojasniti, da se je treba do natakarja vesti lepo, označena sem bila pa za egoistko, ki zahteva, da vsi okoli nje igrajo samo zato, da bomo pustili lep vtis. Takšno prijateljstvo ni moglo dolgo trajati.

Mimogrede, ste zasebno brez ličil?

Ja, ja, brez.

Vendar ko stopite na oder, uživate tudi v vseh podobah ličenja in preoblekah, novih pričeskah?

Absolutno. Uživam v svoji vlogi dobrovoljke, pa saj načeloma tudi sem dobrovoljna, vendar ne samo to. V meni je tudi resnejša plat, ki se zaveda, da življenje ni le smeh.

Moj je navajen, da povem vse, kar imam na jeziku, in to sprejme. Mi pa tudi on lahko vse pove, da ne bo pomote. Ustreza mi, da je bolj umirjene narave, prav to nama omogoča, da sobivava. Ne skoči na vsako mojo puščico, pozna načelo skozi eno uho noter, skozi drugo ven. Zna me pa tudi nekam poslati!  

Pravijo, da se za komičnimi figurami in klovni skrivajo žalostne osebe. Se prepoznate?

Tako velika umetnica nisem in zato najbrž nimam takšnih odklonov. Sem nekje v sredini. Resda nisem vedno bomba energije, nikakor pa tudi ne silna melanholičarka. Pravzaprav bi sosedi najbrž znali povedati, da sem precej neopazna, morda zaradi želje po nepozornosti, ker je imam sicer dovolj. Če se znajdem na kakem pikniku, se bom verjetno spravila v kakšen kot in umirjeno kramljala. Uživala bom svoj mir, dokler me ne bo kdo odkril in začel vpiti: »Poglej jo, Jasna Kuljaj!«

Bi lahko v življenju delali kaj drugega kot to, kar počnete? Poklic, v katerem ne bi bili pod žarometi in na očeh ljudstva.

Zanima me javno, predvsem javno. V zibko mi je položeno, da povem na glas. Ali je to napovedovanje glasbe ali jasno izražanje stališč, vseeno. V Sloveniji je to še posebno pomembno, ker smo obremenjeni s tem, da je treba molčati, še kako molčati! Jaz sem povsem drugačna. Lahko rečem, da mi je bliže moški princip, ne uklanjam se nikomur, jaz sem jaz. Mislim, da mi je delo, ki ga opravljam, kar pisano na kožo.

Kaj pa vaš partner, ali to razume? Ali vam kdaj očita, da se ne znate imeti na vajetih?

Hm, verjetno bi težko shajala s partnerjem, ki bi mi bil enak. Moj je navajen, da povem vse, kar imam na jeziku, in to sprejme. Mi pa tudi on lahko vse pove, da ne bo pomote. Ustreza mi, da je bolj umirjene narave, prav to nama omogoča, da sobivava. Ne skoči na vsako mojo puščico, pozna načelo skozi eno uho noter, skozi drugo ven. Zna me pa tudi nekam poslati! A si tega ne jemljeva k srcu, ne on ne jaz. Ne greva se, kdo je močnejši, ampak kdo ima boljši argument. In potem ni prostora za užaljenost.