Ljubek glas, ženstven stas in ognjen temperament. Tako bi lahko jedrnato opisali Mojco Mavec. Na javni televiziji nastopa vse od najstniških let. Nepogrešljiva je v jutranjih, poučno zabavnih in popotniških oddajah pa tudi kot povezovalka dogodkov s področja življenjskega sloga. V njeni družini je pomemben pečat in vzor za vedno pustila žal že pokojna mama, ogromno pa ji pomeni tudi očetovo mnenje. 

Mojca, gledalke in gledalci vam zaupajo, vas imajo radi. Zagotovo tudi zato, ker ste samosvoji in pristni v nastopu. Ali ste kdaj razmišljali o tem, zakaj natančno, po kateri formuli ste trajno osvojili srca občinstva?

Vedno je lepo, če kdo opazi tvoje delo. Sploh ker se včasih zdi, da imam tragičen poklic.

Imam moškega, ki je zelo neodvisen, sam veliko potuje in je aktiven na več področjih. Tukaj se zelo ujameva. Kot bivši profesionalni športnik je v moje življenje prinesel še nekaj dobrega: ve, kje je cilj in kako čim hitreje stečeš proti njemu. 

Zakaj?

Toliko raziskovanja in dela, potem pa oddaja mine v pol ure in mnogi je morda niso niti videli. A imam tudi lep poklic. V njem je ogromno prostora za nenehno učenje, spoznavanje ljudi. Zaradi svojega dela sem lahko velikokrat tam, kjer se rojevajo novice, spremljam svet od blizu. Morda sem našla prave teme zase. Nikoli nisem zares bila človek velikih televizijskih dogodkov. Sploh v zadnjih letih, ko tudi v televizijskih programih vse bolj štejejo velika čustva, velike tragedije, veliki uspehi, velike nagrade. 

Sama lažje govorim o tako imenovanih majhnih čustvih, o vsakdanu, o ljudeh, ki jih srečujem, kjer koli, doma, na poti, kot bi se srečevale figure za igro človek ne jezi se. Včasih se izpodrinemo, prehitimo, vržemo z igralne plošče, drugič se zgrešimo le za las, a nikoli brez posledic za celotno igro. Take zgodbe me zanimajo. Znanka je enkrat pripomnila, da imam dobre predispozicije za pisanje epitafov. Ne, kako je nekdo umrl in zakaj, ampak kako je živel. In predvsem, kako se je to poznalo pri drugih. 

Na televiziji delate od začetka devetdesetih let. Kaj je danes bistveno drugače?

Spremenilo se je to, da je postala dostopnejša. Danes lahko hitro stopiš pred kamero. Niti ne potrebuješ več televizijskega medija, nekateri vlogerji imajo že več sledilcev kot televizijske oddaje. Manj je tudi možnosti za izobraževanje televizijskih voditeljev ali pa jih to vse manj zanima, vsaj na televiziji; naša radijska hiša tu še drži določene standarde. Televizija se seli tudi v nove medije. Gledanost in priljubljenost se vse bolj merita v klikih in všečkih, v komentarjih na družbenih omrežjih. Dogaja se, da kako senzacionalno izjavo iz oddaje kar sami posredujemo na družbena omrežja in zdaj všečkajte, komentirajte. Kot novinar in tv-voditelj moraš biti veliko bolj pozoren, kaj govoriš in kako se vedeš. Precej bolj smo izpostavljeni, bolj ranljivi.

Kolikokrat me kdo vpraša, zakaj nimam otrok. Kar nekaj moških kolegov, celo iz iste generacije, nima družine, pa jih tega nihče ne vpraša, vsaj ne z enakim podtonom. 

Poleg televizije vas je osebnostno oblikovala družina. Tudi v tej se prej ali slej spopademo z določeno travmo, ki nas lahko utrdi ali ohromi. Nam lahko zaupate, katera preizkušnja vas je v vaši osnovni celici družbe najbolj pretresla, ranila, a hkrati čez čas naredila iz vas boljšo osebo?

Če je bilo moje odraščanje na televiziji dolga, vijugasta cesta, ki se počasi vije navzgor, potem je moja družina makadam. Tak z luknjami, ki te lahko vrže iz ravnotežja. Pa s tem ne mislim nič slabega. Naša družina ni cesta, ki bi jo bilo treba popraviti, vedno pa zagotavlja razburljivo in poskočno vožnjo. Živela sem v hiši z močnimi osebnostmi, ki so tudi jasno izražale svoje mnenje. Pri nas ni bilo harmoničnih božičnih večerov. Bile so glasne razprave pozno v noč. Mama je bila pomemben amortizer, oseba, ki je blažila in povezovala. Zato je bila njena smrt še toliko težja. Dogodek, ki je pomešal vse vloge v družini.

Kaj pa vaš oče?

Oče je danes pomemben vir družinske dinamike. Še vedno je neverjeten vir energije in moj najzvestejši kritik. Oglasi se skoraj po vsaki oddaji, ko predebatirava goste in njegovo najljubšo rubriko – Jezikovni kotiček v oddaji Dobro jutro. Po mamini smrti je počasi prevzel vlogo povezovalca. Danes je on tisti, ki skrbi, da se družina zbere za vse pomembne praznike. Harmoničnih božičnih večerov v naši hiši sicer še vedno ni. (nasmeh) Vsi imamo radi dolge, glasne pogovore. Smo kot tiste figure na igralni deski, o katerih sva govorili prej, samo da se nikoli ne vržemo iz igre.

Kako dobro se razumeta s sestro, sta morda celo najboljši prijateljici?

Med nama so dobra tri leta razlike. To je ravno dovolj, da je bila ena vedno »ta mala« in druga »ta velika«, kar je bil v otroštvu vzrok za številne konflikte. Danes sva zaveznici. Je prva, ki jo pokličem, ko mi je hudo. Vse bolj sva si podobni. Tudi fizično. Mislim, prav zares, grozljivo podobni. (nasmeh) Težko rečem, ali je zdaj ona kot jaz ali jaz kot ona. Postala je dežurna nepremičninarka v državi, vedno jo boste slišali govoriti na temo airbnb in oddaje stanovanj. Seveda sem ponosna nanjo. Predvsem na to, da je imela pogum začeti povsem novo zgodbo. Pustila je varno zavetje in plačo v velikem podjetju in šla svojo pot. To je ta družinski makadam – razburljiva in poskočna vožnja. Moja sestra je dokaz, da nikoli ni prepozno. Vedno lahko začneš znova in poiščeš delo, ki te izpolnjuje, tudi če si mati dveh otrok. Vse pogosteje se mi dogaja, da sem sestra Zarje Mavec.

Ste prav tako ponosna in ljubeča teta dveh deklet. Kako drugačne se vam zdijo današnje mlade ženske v primerjavi z našo generacijo? Imajo več svobode, bolj odprte poti do kar najbolj srečnega, zadovoljnega življenja?

Nečakinji pripadata zanimivi generaciji, eni prvih, v kateri se starejši lahko veliko naučimo od mlajših. Mladi so dovzetnejši za podnebne spremembe, bolj dosledno ločujejo odpadke, spoznajo se na nove tehnologije in medije. Toda ali imajo mlade ženske več priložnosti in svobode kot moja generacija? Ne, ne verjamem – ne še, ne tako hitro. Ženske moramo še vedno poslušati, kakšne naj bomo. To se v vseh teh letih ni kaj dosti spremenilo. Še vedno nas skušajo spraviti v tradicionalne vzorce, ne glede na to, kaj si same zares želimo. Kolikokrat me kdo vpraša, zakaj nimam otrok. Kar nekaj moških kolegov, celo iz iste generacije, nima družine, pa jih tega nihče ne vpraša, vsaj ne z enakim podtonom. Še vedno se moramo bolj truditi in dokazovati kot moški kolegi, težje usklajujemo poslovno in zasebno življenje. V Sloveniji sicer ne občutimo toliko razlik v plači. Socializem je vseeno pustil določene posledice.

Katere natančno?

Še danes smo bolj izobražene in samostojne kot nekatere druge Evropejke. Nizozemska ima enega največjih deležev gospodinj v Evropi, a je obenem res, da imajo možje boljše plače in si to družina lahko privošči. Tudi med Britanci ni neobičajno, da ženska ostane doma. Pogosto tudi zato, ker si ne morejo privoščiti varstva otrok. V Sloveniji je še vedno premalo žensk na pomembnih položajih in na splošno pogrešam večjo solidarnost med nami. To niso samo zgodbe iz medijskega sveta. Prisluhnite ženskam, ki delujejo v akademski sferi, denimo. Preprosto se ne podpiramo dovolj. V vseh teh letih smo morale biti bojevnice, izbojevati svojo vlogo, postati prepoznavnejše – zdaj se moramo naučiti sodelovati. A zanimivo bo tudi videti, kakšna bo vloga moških v novih generacijah. Na njih včasih v razpravah kar pozabimo.

Kakšna je vaša napoved?

Mislim, da v teh časih tudi ni preprosto biti moški. Pa ne samo zaradi #metoo. Moški so začeli izgubljati tradicionalno vlogo, niso pa še povsem izoblikovali nove. Najbolj mi je žal, ker jim niti več ne dopuščamo, da so kavalirji. Emancipacija nas je pripeljala tako daleč, da same odpiramo vrata in prve vstopamo v prostore. Pa je včasih vendarle tako lepo, če kdaj za trenutek počakaš, da ti nekdo sname plašč in te povabi na kavo.

Počasi plujete proti 50. letu, a ste videti izjemno mladostni, prekipevate od energije in prav je tako. Včasih se zdi, kot da se ženski v srednjih letih, ki je še vedno videti privlačna, to očita kot nekaj nespodobnega. Se strinjate?

Zanimivo je to, kar pravite, ja. V resnici je za žensko še vedno težko biti privlačna, ne da bi izgubila vrednost. Za zrele ženske še toliko bolj. Kot da nam nekdo nekje prilepi etiketo z rokom trajanja. Kot da pristanemo v drugi ligi. Zrel moški je šik in šarmanten, ko začne siveti. Zrelo žensko še vedno dojemamo povsem drugače. Zato mi je toliko bolj všeč Brigitte Macron. Predstavlja nekaj večjega, pomembnejšega od statusa žene francoskega predsednika. Predstavlja dostojanstvo in privlačnost žensk v najlepših letih.

Kaj najbolj polni vaše baterije? Morda prav ljubezen do nekaj let mlajšega fanta, novi, sveži projekti, ki se jih lotevate, ali kaj tretjega?

Zdaj sem si dala avtogol z Brigitte Macron, mar ne? (nasmeh) Moje baterije? Potovanja, novi projekti in ljubezen, seveda. Predvsem pride čas v življenju, ko ne šteješ več razlik v letih. Tudi pri naju s sestro se je to že zdavnaj izničilo. Katera je starejša, katera mlajša, saj je vseeno. Da, več let živim z mlajšim moškim, a tega ne občutim. Z leti bolj štejejo skupne izkušnje, podobnosti, stvari, ki si jih deliš z nekom. Imam moškega, ki je zelo neodvisen, sam veliko potuje in je aktiven na več področjih. Tukaj se zelo ujameva. Kot bivši profesionalni športnik je v moje življenje prinesel še nekaj dobrega: ve, kje je cilj in kako čim hitreje stečeš proti njemu.

Še vedno radi in veliko kuhate ter eksperimentirate z recepti z vsega sveta?

Kuhanje me te dni drži pokonci. Je moj izhod iz #ostanidoma. Kuhanje omogoča, da še vedno potujem. Zadiši po polenovki s čičerko in že me odpelje daleč stran. Že dolgo nisem preizkusila toliko novih receptov.

Katera jed vam najbolj prija v teh spomladanskih dneh in kakšne občutke, misli sproža v vas?

Skuhala sem polento kot nekoč moja nona – ne iz instantne mešanice, ampak iz koruznega zdroba. Dolgo nisem imela toliko časa za kuhanje. In že dolgo se nisem tako pošteno najedla! So tudi to posledice novega virusa? Nepotešljiv apetit po življenju.

Podobno ljuba vam je glasba. Leta 2014 ste se kot scenaristka in režiserka podpisali pod dokumentarec Prelepa si, bela Ljubljana. Oddaja je poklon Ljubljani oziroma skladbam, ki so ji bile posvečene. Katera pesem je vam kot Ljubljančanki trenutno najbolj pri srcu in zakaj?

Hvala, da ste se spomnili te oddaje. Je ena mojih najljubših, kar sem jih pripravila o Sloveniji in slovenski glasbi. Dejansko je malo mest na svetu, ki bi imela svoje pesmi. Pariz, New York, morda San Francisco. Slovenci jih imamo več: Bled, Triglav, Maribor, ki je tak fejst nor, in Ljubljana, ki je v obdobju zlate popevke navdihnila kar nekaj pesmi. Moja najljubša je malo manj znana Na Ljubljanski grad, ki jo je Mojmir Sepe napisal Majdi in opeva prva leta njune ljubezni, ko je Majda s svojo družino živela še v stolpu Ljubljanskega gradu. Sem se pa zdrznila, ko ste rekli – vam kot Ljubljančanki. Toliko lepih pesmi je posvečenih Ljubljani, a Ljubljančan ima še vedno prizvok.

V kakšnem pomenu?

Kolikokrat slišim, ko snemam kje zunaj prestolnice na terenu: »Eh, vi Ljubljančani, vi tam v Ljubljani!« Kot da govorijo o drugi rasi. Iskreno, Maribor bi bil bolj prestolnica po mojem okusu. Ob veliki reki, ki naredi vtis, že ko se pripelješ čeznjo z vlakom. Obdan z vinskimi griči, v povprečju z več sonca kot Ljubljana in z mestnim avtobusom, ki te zapelje do smučišča. A Ljubljana tako lepo predstavlja vse Slovence! Njena arhitektura je vpeta med Dunaj in Sredozemlje, med Alpe in morje in ljubljanska tržnica najlepše opiše, kako raznolika je naša država. Pa veste, kdo je med najuspešnejšimi v Ljubljani? Štajerci, Prekmurci, tudi Primorci in Dolenjci. Tako da naslednjič, ko se vam bo zdelo, da slovenska prestolnica spet vleče vse niti v državi, pocukajte najprej za rokav svoje ljudi v Ljubljani! (nasmeh)

Kaj je za vas sreča? Kako ji sledite, jo morda lovite?

Ojoj, sreča, kako težko jo je načrtovati! Vedno te tako iznenada napade, mar ne? Nikoli nisi pripravljen. Življenje postaja seznam uspešnic. To vidim že pri potovanjih. Vsi ti komentarji na forumih, ocene restavracij. Ljudje ne prenesejo več naključij, nič več ne sme iti narobe, vse je treba imeti pod kontrolo. Ni več radovednosti, nočemo presenečenj, ki so zame najlepši del potovanja. Danes je treba biti učinkovit tudi na področju sreče. Morda pa izumijo še kako zapestnico, ki jo bo štela, tako kot že štejemo korake na Šmarno goro.

Niste redno zaposleni, temveč sodite med svobodnjakinje po izbiri. Pred nekaj leti ste prodali lastniško stanovanje. Kako, kam oziroma v kaj ste vložili denar, če smem vprašati. Kreditov nimate? Če ja, je to eden temeljnih pogojev za pravo svobodo in neodvisnost od kogar koli.

To je morda moja resnična sreča – da sem toliko let lahko ostala v svobodnem poklicu. Vedno se mi je zdelo, da mi to daje več svobode pri ustvarjanju. Tako lahko sodelujem pri različnih projektih. Zdaj so sicer za svobodnjake težki časi. Zaradi epidemije smo izgubili veliko posla, ni jasno, kako bomo plačali prispevke, kot beremo po vseh medijih. Nepremičnine? V nasprotju s sestro mene nepremičnine obremenjujejo. Zaradi njih je toliko tragičnih in žalostnih zgodb. Koliko je hiš, ki propadajo, ker se dediči prepirajo zaradi nekaj kvadratnih metrov, toliko zamer, konfliktov. Tudi v moji družini so bili. Slovenec mora imeti nekaj v lasti. Mora imeti svojo hišo in svoj avto. Marsikje je drugače. Ljudje najemajo stanovanja in uporabljajo javni prevoz, ki je tudi bolj urejen kot pri nas. Tu je težko biti pameten. Jaz v najboljših letih raje živim v središču mesta in plačujem najemnino, kot da bi živela v lastniškem stanovanju daleč stran od dogajanja.

Pogovarjava se v času izbruha koronavirusa po vsem svetu, najbolj v Evropi. Menite, da bomo, potem ko ga premagamo, kot družba drugačni, spremenjeni ali bo prej ali slej vse enako kot prej?

Krize so vedno povzročile določene spremembe v družbi. Tehnologija bo v prihodnje zagotovo imela še večjo vlogo. Morda bo več ljudi usvojilo nakupovanje po spletu, več bo e-knjig; zdaj ko odpovedujejo tudi največje športne dogodke, je še ena priložnost za e-športe. Morda bomo tudi po epidemiji lahko več delali od doma, v tujini že razpravljajo o štiridnevnem delovniku. Nekaj se je zagotovo že spremenilo: začeli smo se pogrešati. Še pred kratkim se je zdelo, da živimo v svetu, v katerem gremo drug drugemu na živce, se motimo in nergamo. Smetarji, ki ob šestih zjutraj priropotajo za odvoz smeti. Kolesarji v območju za pešce. Zdaj si pa tako vesel, če sploh še vidiš živega človeka. Če pride poštar. Pa čeprav se najprej trikrat zmoti, preden pritisne pravi zvonec. (nasmeh)