Obstajajo skupne značilnosti ženskih življenjskih obdobij?

Obstajajo. Nekoč sem napisala: Formule že obstajajo, me z leti le pademo vanje. Ko si stara 20 let, si prepričana, da nikoli ne boš takšna kot 50-letnica, ki jo srečuješ. A hočeš nočeš se pri določeni starosti soočiš s pravili narave in hormonskim diktatom. Ženska se osvobaja počasi, z leti predvsem prisile razumevanja same sebe kot stroja, ki je na voljo v uporabo drugim. Starejša je, večji kos kolača, ki se mu reče življenje, si dovoli odrezati zase.

Če hočeš pri petdesetih biti zdrava, ker pametna si tako in tako že – partnerski ljubezenski ideali so namreč stvar preteklosti –, na prvo mesto postaviš ljubezen do same sebe. Pomembno je, da se vsaj takrat, če ne že prej, ženske odprejo same sebi. In si dovolijo orgazme. 

Bila sem vzgojena z idejo t. i. dobre ženske, to pa, vemo, pomeni le, da so me naučili, česa si nikoli ne smem dovoliti. Še dobro, da dvajsetletnice danes začenjajo iz mnogo bolj svobodnega izhodišča. Kje bodo, ko jih bodo imele 60, ne vem. Srčno si želim, da na boljšem, kot smo me danes.

Da bodo na boljšem, ni samoumevno?

Hja, moralo bi biti, a če se malo ozrem naokoli, za kar imam pri svojih letih čas, ker sem si na intimna vprašanja že davno odgovorila, sem zaskrbljena. Pravkar sem prebrala knjigo Zadnje dekle Nadie Murad. Pri enaindvajsetih so njeno vas podjarmili uporniki Islamske države. Vse postrelili, njo pa skupaj z več tisoč drugih jazidskih deklet zasužnjili, posiljevali in pretepali. Uspelo ji je pobegniti, zato zdaj lahko beremo njeno izpoved. Prepričana sem, da ne bi imela želodca prebrati knjige do konca, če ne bi na lastni koži doživela vojne v Bosni in nato prebrala strokovnega referata Fantazmatska struktura vojne dr. Renate Salecl, kjer so bili objavljeni pogovori z v bosanskih taboriščih zaprtimi ženskami, nad katerimi so se srbski vojaki sistematično izživljali. Ob branju sem "izkrvavela". Podobna grozodejstva vojakov nad ženskami v Kongu govorijo le o tem, da se moški nad ženskami izživljajo vedno, ko za to dobijo dovoljenje z vrha. To je vojna taktika. Da si lahko podjarmiš narod, moraš najprej uničiti žensko, arterijo družbe.
Takšno ravnanje je žal pravilo, ne izjema. Ta svet je moški, krojijo ga oni. Ne vsi, ne povprečni moški, možje povprečnih žena, ki se iz dneva v dan borijo za preživetje. A tisti moški, ki vodijo ta svet, krojijo usodo vseh slojev in moško-ženskih odnosov. Če bodo že jutri Evropo spremenili v Islamsko državo, ženske pokrili in jim onemogočili šolanje, tako bo. In če se vrnem k samoumevnosti ... Da, enakovrednost med spoloma bi morala biti takšna. A zgodovina kaže, da si je moški žensko od nekdaj želel podrediti. Ne nujno vaš mož vas, moj mož mene, a tam zgoraj na vrhu velja jasno pravilo: Ženska je zgolj sužnja "močnejšemu" spolu. Zakaj močnejšemu? Ker ima denar.

Ženska, izobraženo in razvito umno bitje, se mora še vedno ukvarjati z bolnimi primerki moškega spola, ki še niso prerasli gonske faze. Zgodovina nas je raztopila v kislini, zato se vlečemo vse nebogljene. Ker se moramo šele zgraditi iz tega, kar je ostalo od nas v tej razkrojeni sluzi. 

Svoboda ni samo nekaj, kar se tiče človekovih pravic v delovanju na zunaj, temveč tudi intimnega sveta. Letos je oskarja za najboljši kratki dokumentarni film prejelo delo iransko-ameriške režiserke Rayke Zehtabchi – Period. End of Sentence., ki spremlja skupino žensk v indijskem Hapurju; učijo se upravljanja stroja, ki izdeluje nizkocenovno in biološko razgradljive vložke. Film je dobil nagrado, čeprav je eden od anonimnih studiev, ki zanjo glasujejo, izjavil, da ga ne bo gledal noben moški, ker je "menstruacija ogabna". Zakaj lahko moški s svojimi organi "opletajo" brez zadržkov, ženske pa menstruacijo še vedno "zapirajo v kopalnico"?

Zakaj? Ker je ženska po definiciji vseh religij umazano bitje. Ona je tista, ki kot hudič zapeljuje moškega. Islamski svet jo je pokril do členkov na nogah zato, ker že samo delček njene kože blešči tako močno, da si "revčki" ne morejo pomagati ne skreniti s poti. Žensko so vzgojili v umazano bitje, krivo vseh nesreč. S svojo goloto nesramno izziva in v moških vzbudi pritlehne želje, iz njih dela "žrtve". Pred kratkim sem na mah prebrala tudi knjigi založbe UMco, ki ju je napisal Jeffrey Masson in z njima zamajal temelje moderne psihoterapije. Dobila sem potrditev svojega dognanja, da je zgodovina človeštva zgodovina incesta!
Ko sem leta 1974 prišla iz Banjaluke v Ljubljano, smo mi, socialistični študenti, na ZDA gledali kot na veliko čudo. No, ravno v tistem letu, sem prebrala v Massonovih Zablodah psihoterapije, je neka pacientka uglednega psihiatra Johna Rosena skušala narediti samomor. Štiri leta pred tem so jo k njemu pripeljali starši. Na prvem razgovoru jo je kar pred njimi vprašal, ali je uživala v svoji prvi izkušnji s spolnostjo. Ni hotela odgovoriti; najbrž je slutila, da nekaj ni v redu. Rekla je le, da si želi nazaj domov, med s snegom pokrite gore. Razložil ji je, da ima tiste zasnežene hribe rada zato, ker so podobni "prsim z materinim mlekom". Ko je morala priti naslednjič, se je ulegel, si slekel hlače in ji ukazal, naj mu sesa penis. Tukaj pa se groza ni končala. Šele zaradi pogumne zasebne detektivke je skoraj deset let kasneje izgubil licenco.
Kako naj se v tej družbi oblikuje ženska, če imajo takšni ljudje ugled, moč in vpliv? Ženska, izobraženo in razvito umno bitje, se mora še vedno ukvarjati z bolnimi primerki moškega spola, ki še niso prerasli gonske faze. Zgodovina nas je raztopila v kislini, zato se vlečemo vse nebogljene. Ker se moramo šele zgraditi iz tega, kar je ostalo od nas v tej razkrojeni sluzi. 

Oni dan sem prebrala članek o ženskem orgazmu. Šokiral me je podatek, koliko žensk ga v odnosu hlini. Zakaj?

Morda še ni dojela, da ima do njega pravico. Morda pravega v resnici še nikoli doživela ni. Morda ima kakšne druge interese? Morda je njen moški v resnici gej, a tega ne on ne ona ne zmoreta povedati naglas, in mu hoče s svojim hlinjenjem "pomagati"? Kdo bi vedel. No, če ne prej, bo pravi orgazem doživela pri petdesetih. Takrat ga nobena ne hlini več. Takrat hormoni zares podivjajo. Ves ta strah pred menopavzo so ustvarili moški. Ženskam so pridali oznako, da so histerične. Kako naj ne bi bile, če z njimi ne doživijo vrhunca?! Ženska namreč, ki doživlja polne orgazme, je ženska, ki je v harmonskem ravnovesju. In z vsakim letom je samo še huje. (Smeh.) Ni ji več dovolj en orgazem na mesec, hoče enega na teden, enega na dan! V obdobju, ko se ženska povsem prebudi, njeni moški vrstniki postajajo impotentni. Kako naj ne bi ob njih postale "nore"? Te ženske ne vedo, da si lahko orgazem dovolijo brez prisotnosti partnerja. Potem pa se neko jutro zbudijo in začutijo silno potrebo ... Veste, orgazem je nuja, je del osebne higiene. Če hočeš pri petdesetih biti zdrava, ker pametna si tako in tako že – partnerski ljubezenski ideali so namreč stvar preteklosti –, na prvo mesto postaviš ljubezen do same sebe. Pomembno je, da se vsaj takrat, če ne že prej, ženske odprejo same sebi. In si dovolijo orgazme. Naj ti postanejo to, kar je recimo redno tuširanje ali, kaj vem, nitkanje zob. (Smeh.)

Veste, starejše ženske in mlajši moški imajo skupno eno reč, oboji mislijo samo na seks. Materialno varna in zdrava ženska, ki se je znebila omejitev in bremen materinstva, ima z alkoholom prečiščene možgane. Ne potrebuje manipulacij, temveč spoštovanje, prijateljstvo in seksualno privlačnost. 

Za žensko v menopavzi je najboljše zdravilo mlad ljubimec, ste nekoč citirali nekega ameriškega ginekologa. Se strinjate z njim?

Seveda! (Smeh.) Pa saj ni povedal nič novega. Že Ivo Andrić je, ko je pisal o življenju v turških časih, v pripovedi Ljubezen v Kasabi govoril o ženskah, ki so si dovolile "vzeti" kakšnega mladega kalifovega pomočnika. Vedno so obstajale pametne in privilegirane ženske, ki so vedele, kako se osrečiti. Veste, starejše ženske in mlajši moški imajo skupno eno reč, oboji mislijo samo na seks. Materialno varna in zdrava ženska, ki se je znebila omejitev in bremen materinstva, ima z alkoholom prečiščene možgane. Ne potrebuje manipulacij, temveč spoštovanje, prijateljstvo in seksualno privlačnost. No, če pa si petdesetletnica, ki si dovoli, da se k njej vseli tridesetletnik, ti pa mu kuhaš, strežeš in ga vzdržuješ, potem ... No, potem je vse to precej podobno temu, kar pogosteje opažam pri moških, ki se poročijo z dvajset let mlajšo žensko in pričakujejo, da jih bo ljubila do smrti. Sicer mislim, da so ženske glede tega večinoma bolj pametne. Ne gre nas podcenjevati; ne glede na to, koliko smo izobražene, če sploh smo. Včasih imam celo občutek, da stojijo manj izobražene ženske trdneje z nogami na tleh in se ne izgubljajo v fantaziji. 

Odkar ste leta 1992 izdali svojo prvo knjigo Za ovinkom zakona, ste, tak je vsaj moj občutek, na očeh javnosti zoreli tudi kot ženska. Hčerki ste vzgojili, to velikokrat poveste, z veliko ljubezni. Pa je vendar danes kaj, kar bi si želeli, da bi vedeli že prej in to znanje predali hčerkama, ko sta bili majhni?

Sami ste povedali, odraščala sem tudi sama. Ko pri svojih letih berem, kar sem v vsem tem času napisala, pa se mi tista "stara" Azra vseeno zdi silno simpatična; od nekdaj je vedela, česa noče, in ostajala ponosna. Velikokrat se spomnim na svojega očeta, ki mi je govoril: "Azra, ti moraš imeti svoj denar. S tabo nihče ne bo mogel živeti, ne znaš se ukloniti. Še mene se ne bojiš, pa me vsi drugi spoštujejo." No, že tista mlada Azra je na ljudi vedno gledala črno-belo. Če si jo izdal, si jo samo enkrat. Kompromisi so bili mogoči, seveda, a šele kasneje, in to na mnogo višji ravni.
Odraščala sem, res je, se na novo oblikovala iz neke razčlovečene substance. Več kot vsa slovenska dekleta skupaj je bilo na mojih ramenih balasta, balasta muslimanskega patriarhata, kjer je vloga ženske zelo jasno določena. Že to, da sem balast prepoznala, dojela, kako svet deluje, in vseeno delovala tako, da je moja lastna osebnost ostajala integralni del osebnih prizadevanj, da se nisem nikoli udinjala razčlovečenim pritiskom, no, že zgolj to se mi zdi naravnost fascinantno. Že s tem je smisel mojega življenja izpolnjen. Seveda me je marsikaj potrlo, bolelo, srce je krvavelo. Ponavljala sem vzorce; bila sem takšna mama, kot je bila moja meni. Je bilo pametno, da sem ravnala tako? Ne bom premišljevala o tem. Moji hčerki nista poznali kazni, zgolj ljubezen. Nisem jima vgravirala nobenih manjvrednostnih kompleksov. Če že, sem jima privzgojila večvrednostnega. (Smeh.) Sem s tem naredila napako? Prav tako ne vem. Kot ne vem niti, kako bi bilo, če bi namesto hčera imela sinova. Vem pa, da mi je bila že, ko sem še živela v Bosni, ideja, da je rojstvo sina enako rojstvu boga, odvratna. Sploh pa, mar res menite, da je mogoče svoje otroke glede česar koli opozoriti vnaprej? Vsak ima svojo usodo. Oni dan mi je starejša hčerka rekla, da šele danes, ko je tudi sama mama, razume, kako močna sem bila, kako pokončno sem reševala konflikte. Hja, kako pa bi jih drugače? Stisnila sem zobe, ker sem vedela, da druge poti ni. Kdo me je pa kaj vprašal? Vedela sem le, da me noben moški ne sme streti! To je bila in ostaja moja življenjska maksima.

Resda sem morala na začetku stisniti zobe, da so se moški navadili name, morda počakati nekaj let, a sem na koncu vendarle zmagala. Zato bi ženskam rada sporočila, da jim prav nobeni silikoni in udinjanje ne bodo pomagali obdržati njihovega moškega. Moški namreč obožujejo močne ženske, ki od njih niso čustvene odvisne. Če se ženska nauči voditi samo sebe, potem lahko vodi tudi vse drugo. 

Oče vam je rekel, da z vami ne bo mogel živeti noben moški ...

Rekel mi je tudi, da moški ne marajo pametnih žensk. "Skrij svojo pamet in skrajšaj jezik," sem poslušala.

Niste ga upoštevali. Poročeni ste že 40 let. Obstaja torej univerzalni odgovor na vprašanje, kdaj je kljub vsemu v zakonu vredno ostati?

Moj oče je bil avtoritativen in inteligenten moški. A sem videla tudi, kako se mu oči zableščijo vsakič, ko je bil v stiku z mojo divjo in ponosno naravo. "Če sem tebe spravila na kolena," sem si mislila, "pa te morajo ubogati vsi, potem ni res, kar praviš." Številne privilegije pri njem sem imela ravno zaradi svojega dolgega jezika. Tako je ostalo tudi kasneje, ko sem začela vstopati v zveze. Resda sem morala na začetku stisniti zobe, da so se moški navadili name, morda počakati nekaj let, a sem na koncu vendarle zmagala. Zato bi ženskam rada sporočila, da jim prav nobeni silikoni in udinjanje ne bodo pomagali obdržati njihovega moškega. Moški namreč obožujejo močne ženske, ki od njih niso čustvene odvisne. Če se ženska nauči voditi samo sebe, potem lahko vodi tudi vse drugo. Določeno sranje pa pride na pot ne glede na to, s kom si. Bistveno je tisto, kar ostane: spoštovanje osebne integritete, poštenje. Kajti jaz nisem samo ženska, jaz sem osebnost. Zgodaj sem se naučila, da nikoli ne smem verjeti na besedo. Spomnim se, kako je Janez na prvem zmenku, ko sem se odpravljala domov, a nisem imela žetona za avtobus, segel globoko v svoj žep in jih iz njega potegnil kar pest. Nedolžno mi jih je ponudil in rekel, naj vzamem, da je vse njegovo moje. Kar je naredil, je bilo tako srčno spontano in ljubko, da sem zastala in si rekla: Hja, s tem človekom pa bi bilo vredno preživljati čas. Da sem imela, kar se izbora pravega moškega tiče, veliko srečo, gre hvala starim mamam, s katerimi sem odraščala, njihovim prijateljicam in vsej soseski žensk, ki so si med sabo delile nasvete o moških. Rešile so mi življenje. Vedno pravim, da se v Bosni psihoterapija ne more uveljaviti zato, ker ženske vse same rešijo ob kavi druga z drugo. (Smeh.) Moji hčerki nista bili deležni te balkanske vzgoje. Včasih mi rečeta, da ju nisem vzgojila za ta svet, ki je pokvarjen, bolan in brez časti. Takrat skomignem z rameni in si rečem: Še vedno nam ostane smrt. Ne vemo, kam gremo. In bolje je oditi čist kot umazan.