V letih, preživetih pred ekrani, je Petra Kerčmar morala razviti sito. Skozenj spušča le tista mnenja, ki štejejo. Verjame v kakovostno vsebino in udaren nastop, a hkrati priznava, da se je težko umakniti natančnemu televizijskemu očesu, ki se včasih preveč osredotoča na zunanjost. Njej je bolj pomembna zapuščina – staranja se tistim, ki so z življenjem zadovoljni, ni treba bati. 

Kako ste zašli v novinarske vode? 

Ob koncu srednje šole sem se po maminem nasvetu prijavila na razpis za oddajo na lokalni televiziji. Nisem bila prepričana, ali sem primerna za delo voditeljice, a sem naslednji dan že imela oddajo v živo. Nekaj časa sem delala tudi na radiu in v tiskanih medijih, a ko televizija enkrat zasvoji, ni poti nazaj. Začela sem na lokalnih televizijskih postajah, zato sem imela kasneje možnost sodelovanja pri televizijskem osrednjem dnevniku, kot novinarka. Potem sem prevzela vodenje, pa spet nazaj v novinarski del, nato se je kmalu zgodil Pop TV. Ne strinjam se z idejo, da ne greš več na teren, ko enkrat postaneš voditelj. Vseeno smo novinarji po duši, nismo samo napovedovalci. Pravzaprav smo pravi multipraktiki, znati moraš montirati prispevke, iti na teren in zbrati informacije, brati novice, voditi oddajo in tako naprej. 

Vem, da smo ženske takšne, vedno si želimo več. Bojim se, da hitro pristaneš v skrajnosti, kar ni niti gledljivo niti lepo. Biti popolnoma brez gub v starejših letih, to ni zame. 

Se vam zdi, da se trend obrača k izbiri voditeljev, ki niso novinarji po izobrazbi ali duši? 

Kot sama opažam, so voditelji v prvi vrsti tudi novinarji. Treba je vedeti, o čem pripoveduješ, potrebuješ izkušnje, kako bi temo predstavil na terenu. Ne glede na to, kakšne so smernice, verjamem, da morajo biti voditelji tudi dobri novinarji. Razlika je očitna, če prebereš besedilo, ki ga je pripravil nekdo drug, ali nekaj, kar prebereš z občutkom in zavedanjem, ker si napisal sam. Novinarji imajo vsekakor večjo kredibilnost! V oddaji z gosti se včasih zgodi, da vsebina prevlada nad formo, tako se osredotočam na pomen, da se spozabim pri izražanju. A to oddaji doda »žmoht«, improvizacija pred kamerami je moj najljubši del tega poklica, dodana vrednost oddaji. Odkar sem na voditeljskem položaju, so to vsekakor soočenja. Rada imam tok dogajanja, v katerem se moraš malce znajti med gosti. 

Skoraj vsak dan preživite pred kamerami. 

Voditeljski pari se menjamo, zato preživimo sedem dni pred kamero in nato sedem za njimi. To ne pomeni, da takrat popolnoma odklopimo; če imaš na primer določene informacije, jih boš vedno posredoval kolegom. Tudi na dopustu smo zmeraj na preži za dogodki, nikoli zares ne odklopiš. Če si v službi novinar, si vedno novinar!

Vaše zasebno življenje je pred kamero na stranskem tiru, na voditeljskem položaju ni prostora za čustva. Se zadržanost kaže tudi kje drugje? 

Ta preklop imaš v sebi ali ga nimaš. Nihče ni robot, ko stopiš skozi vrata studia, tvoje življenje ne izgine. In nasprotno! Na poti domov se vedno sprašujem, kaj bi lahko naredila drugače, tudi v zasebnih pogovorih je služba ves čas prisotna. Ali se omenjena profesionalnost kaže tudi v zasebnosti, morda, verjetno bi bila precej drugačna, če ne bi opravljala tega poklica. Ali pa tudi ne, rodimo se z določeno osebnostjo, ki jo oblikujemo skozi življenje. Na televiziji sem od 18. leta, seveda te kamera zaznamuje! Kot javna oseba moraš biti v javnosti bolj pozoren, kako se vedeš, morda že zato kdaj ravnaš drugače. Pri nas je preplet zasebnega in javnega življenja izrazit, to bi si upala reči. 

Moški je lahko bolj okrogel ali ima plešo, pri ženski je vse drugače. Sama sem poskusila vse, od kratkih do dolgih las, določena obdobja sem bila suha, nato sem se zredila in tako naprej. Ko se zrediš, te imajo takoj na piki. 

Kamera je vsekakor med bolj nehvaležnim orodjem, večkrat jo bolj kot vsebina zanima forma. 

Absolutno, kdor nima debele kože, niti teden dni ne zdrži na televiziji. Bog pomagaj, kaj sem vse doživela v mladosti! Prenaglas bereš, prehitro, ne delaš dovolj premora, neskončna vrsta komentarjev ljudi, ki pred kamerami niso preživeli niti minute. A ko se enkrat navadiš, tako pozitivnih kot negativnih pripomb, si toliko samozavesten, da znaš presoditi, ali je kritika upravičena. Če je, jo upoštevaš in stvar spremeniš. Veliko poklicev, od športnikov do glasbenikov, pozna pritisk izpostavljenosti. Potrebuješ nekakšno sito, skozi katero spuščaš pripombe. In včasih katero tudi zavrneš. 

Vedno sem govorila, in tukaj se marsikdo ne strinja z menoj, da ne morem biti vsem všeč. Tega niti ne pričakujem! Rada grem čez rob, zato sem tudi večkrat slišala komentarje, da sem preveč ostra, agresivna in brezobzirna. Nekateri me imajo radi, drugi ne. Sčasoma si vzpostaviš kredibilnost, tisti, ki tvoj način vodenja podpirajo, ti bodo ostali zvesti. Drugi morda manj, a gledali te bodo vseeno, ker jim boš prenesel dodatno informativno vrednost s svojim, specifičnim vodenjem. Če bi vedno pazila na predvolilnih soočenjih, da ne bom preostra, to ne bi bila jaz. Tedaj je bolje, da izberejo drugo voditeljico. Osebno hočem obvladovati prostor, jaz sem voditeljica, oni so moji gostje, zato bom jaz vodila pogovor, kljub kakšni majhni ostrosti! Moram obvladovati dramaturški lok, ni bistvo v oddaji, ki jo objektivno opazujem, gostje govorijo in čas mine. Ne, jaz vodim oddajo, zato se mi zdi prav, da se to vidi. 

Se vam zdi, da se je omenjena ostrina pri vodenju razvila iz izkušenj, ko vas morda niso jemali dovolj resno? 

Zdi se mi, da sem imela to že od nekdaj v sebi, moj karakter se ni dosti spremenil. Saj skušam biti kdaj tudi prijazna (smeh)! Morda je nekaj malega le na tem, pri dvajsetih so me kritike močno prizadele. Ne bom rekla, da sem jokala, ker nisem takšna oseba, a sem se počutila izredno slabo, ker sem res vlagala veliko truda in energije. Z leti ustvariš sito, upoštevaš, kar je koristnega, druge negativne energije odpišeš. Drugače ne bi zdržala 20 let v tem poklicu! Menim, da je ostrina bolj stvar osebnosti, nekateri so takšni in drugi drugačni. Nekdo, ki je prijazen in umirjen, bo težko opravljal voditeljsko delo. 


Se vam zdi, da so bili pritiski večji, ker ste ženska? So zahteve do voditeljic na televiziji strožje kot do voditeljev? 

Kar se vizualne podobe tiče, morda. Moški so z leti samo še boljši, spomnim se mojega Matjaža (Tanka, op. p.), danes pokojnega, brez težav bi ga gledali še 20 let! Pri ženskah prej opazijo, poglejte, postarala se je, kako se je zredila, danes je precej bleda, morda je bolna? Pri moških tega ni, tudi če imajo podočnjake, jih nihče ne opazi. Novinarstvo je pretežno ženski poklic, zdaj je sicer v redakcijah več moških, a v preteklosti smo bile same ženske! Bilo je nekaj starejših voditeljev in urednikov, na terenu smo bile same ženske. V tej skupini tako nisem opazila, da bi me kdo drugače obravnaval zaradi spola. Morda se bolj pozna razlika v starosti, v mlajših letih ti teže oprostijo napake kot kasneje. 

Vseeno je pri ženskah nujna tudi primerna forma, pričakuje se več, nasprotno je pri moških dovolj vsebina. 

Drži. Moški je lahko bolj okrogel ali ima plešo, pri ženski je vse drugače. Sama sem poskusila vse, od kratkih do dolgih las, določena obdobja sem bila suha, nato sem se zredila in tako naprej. Ko se zrediš, te imajo takoj na piki. Seveda, ker si tako razstavljena, ampak to moraš kot voditelj pričakovati ter paziti na te stvari. Aha, alarm, opazili so, treba je nekaj ukreniti. Vsekakor je več pritiska, vsaj zase lahko rečem, da sem vsebinsko zelo suverena, bolj negotova sem glede videza. Hitreje verjamem drugemu mnenju. Sem pa zelo pedantna, hitro me zmoti ličenje ali frizura, če mi ni všeč! Resda so to malenkosti, a nekje v globini podzavesti povzročijo nejevoljo in razočaranje. Na to med oddajo hitro pozabim, a vsaj na začetku je včasih prisotno. In nasprotno, če se v stajlingu počutim dobro, sem tako suverena, da me za voditeljskim pultom nič ne ustavi. Če mi je srajca preozka, me ne bo nihče poslušal! To me vrže iz tira, da se gledalci ukvarjajo s čim tako nepomembnim namesto z vsebino, ki sem jo pripravljala ves dan. Takšna je televizija, vizualni vidik je izjemno pomemben. A meni je vsebina bolj! 

Morate v zasebnem življenju več časa posvetiti zahtevam estetike? 

Tudi. Poiskati moraš kompromis, česa si želiš v zasebnem življenju ter česa si želijo gledalci. Dilema kratki ali dolgi lasje recimo! Sama sem se impulzivno ostrigla, marsikdo je menil, da mi pričeska zelo pristaja, a meni so vseeno bolj všeč dolgi. Ko si enkrat v mojih letih, moraš poiskati ravnotežje, vseeno smo voditelji blagovna znamka. Seveda to velja tudi za novinarje in urednike, a tisti na ekranu hišo dejansko predstavljamo tudi vizualno. 

Meni se zdi, da je ženska, z gubico gor ali dol, predvsem gor, lahko bolj kredibilna. Teže je pridobiti zaupanje v mladosti, ne glede na kakovost tvojega dela. Idealno obdobje za voditeljico so 40. in 50. leta. Morda še več, zakaj ne, ženska je lahko tudi pri 60 videti enako kot pri 45. 

Se vam zdi, da bi čez nekaj let postali čisto drugačna Petra, če bi nehali delati na televiziji? 

Uf, ne vem, vse je mogoče! Lahko bi se kaj takšnega zgodilo, a upam, da se ne bo, ne želim nehati opravljati svojega dela! Meni je služba že vsa leta v takšno veselje, vsako jutro se z nasmehom vrnem sem. Ne morem si niti zamisliti, da bi se upokojila, kaj pa potem?! Že tedni, ko nisem v studiu, so čudni, v ponedeljek me kar izstreli na televizijo. Tudi po dopustu nisem nikoli imela slabega občutka, zakaj moram nazaj. Vse od začetka mi ni bilo težko živeti za televizijo, ne predstavljam si življenja, dneva brez nje! 

Ste kdaj imeli obdobje, ki ste ga preživeli stran od televizijskih kamer? Med nosečnostjo morda? 

Pravzaprav ne, do osmega mesca nosečnosti sem bila na ekranu, zelo sem bila vpeta v oddajo, tudi prek Uroša (Slaka, op. p). Mesec pred porodom sem se umaknila, po porodu pa sem ves čas pomagala iz ozadja. Nisem bila fizično na ekranu, a sem bila vpeta v delo izza kamere.  

Se čez 20 let še vedno vidite na televiziji? 

Če bodo tukaj z menoj zadovoljni, zakaj pa ne! Matjaž je bil na televiziji do konca. Prav pogrešam ga. 

V televizijskih voditeljskih parih pogosto vidimo mlajše ženske. 

Meni osebno se zdi, da je pri 24 letih absolutno prezgodaj za vodenje osrednjega dnevnika. Pop TV ima dober pristop, ker voditeljev ne menja prepogosto, tako lahko realno pričakujemo, da bo starost v paru usklajena. Meni se zdi, da je ženska, z gubico gor ali dol, predvsem gor, lahko bolj kredibilna. Teže je pridobiti zaupanje v mladosti, ne glede na kakovost tvojega dela. Idealno obdobje za voditeljico so 40. in 50. leta. Morda še več, zakaj ne, ženska je lahko tudi pri 60 videti enako kot pri 45. 


Je torej ključno, da je ženska pri 60 letih videti kot 45-letnica? 

Ne, pomembneje je, da skrbi zase in je aktivna. Naj se vidijo gubice, so le znak, da je oseba že kaj izkusila. Tudi možgani zahtevajo trening, najhujša je rutina! Ustvarjalnost in angažiranost štejeta, ne do nadrobnosti dodelan videz. Hvala bogu, da je vsaka svoj tip! 

Sodobna tehnologija vse podrobnosti tako približa, včasih si človek kar želi, da ne bi imela toliko ostrine. 

Res je. Na italijanski televiziji na primer, ali pa na balkanskih programih, so voditeljice zelo pogosto starejše, minimalno naličene, a z izjemno osvetlitvijo in senčenjem. Tako sveže so videti! V resnici imajo gubice, a izpadejo mehko, ker imajo tako dobro tehnologijo, posebej prirejen studio. Trend torej gre v smer, da se prikazuje tudi starejše ljudi, ampak prijazno. Ko po napornem dnevu prižgeš dnevnik, kdo si želi gledati utrujeno voditeljico? Ljudje si zaslužijo svežino. 

Kje postavljate meje, ko gre za umetno lepoto? 

Ne razmišljam o teh mejah, ljudje naj naredijo, kar jim ustreza. Sama sem enaka, storim to, česar si želim, brez potrebe, da bi se zagovarjala. Če bom naredila neumnost, jo bom odstranila, a to je stvar moje lastne presoje. Nisem a priori proti lepotnim posegom, pomembno je, da je človek zadovoljen. V razumnih mejah seveda, pretiravanje, ki se očitno vidi na ekranu ali v živo, mi ni blizu. Vem, da smo ženske takšne, vedno si želimo več. Bojim se, da hitro pristaneš v skrajnosti, kar ni niti gledljivo niti lepo. Biti popolnoma brez gub v starejših letih, to ni zame. 

V kakšnem odnosu s sabo ste danes v primerjavi s preteklostjo? Ste bolj samozavestni? 

Stokrat bolj! Meni življenje tako hitro teče, da se ne ukvarjam z leti. Včasih pogledaš koga drugega in se zaveš svojih let, po otrocih se najhitreje vidi. Kako je danes star enajst, če sem ga rodila včeraj? Jutri bo že polnoleten! Vsakodnevno o tem ne razmišljam, tako pač je. Vprašanje je, kakšna je tvoja zapuščina, si zadovoljen z življenjem ali nisi. Jaz sem, se pa zavedam staranja in se ga ne bojim.