Ob obletnicah vas novinarji gotovo sprašujemo o najbolj odmevnih zgodbah, najlepših spominih in anekdotah. Ste naveličani teh vprašanj ali vam laskajo?

Ne bi bilo lepo, če bi rekla, da sem naveličana. Pa tudi zares nisem, vedno se rada pohvalim z oddajo (nasmeh).

Si v redakciji vzamete čas za proslavitev obletnic?

Ne družimo se v prostem času, zdi se mi, da to ni potrebno, da dobro sodelujemo. Pa tudi nismo redakcija, ki bi veliko nazdravljala. Nismo evforični, obletnice gredo največkrat kar mimo nas. Seveda pa smo zadržano veseli. Verjetno sem jaz taka in to daje ton vsej redakciji.

Ste si kdaj vendarle zaželeli, da bi počeli kaj drugega, stopili na drugo karierno pot?

Ne, ker je to moja sanjska služba. Vedno sem vedela, da bom novinarka, nisem pa vedela, da bom delala na televiziji, kaj šele, da bom delala takšno oddajo. Hvaležna sem, da me je splet okoliščin pripeljal do tega. Veliko je še za narediti in za izboljšati.

Posebej me moti, če so v zgodbe vključeni otroci, saj je tudi revščina stigma. Temu se res izogibamo, sploh se ne spomnim, kdaj smo nazadnje delali kakšno zgodbo s stisko družine.  

Vas kdaj moti, da si gledalci najbolj zapomnijo zgodbe, v katerih koga razkrinkate ali pa komu pomagate? Zakaj nam najbolj ostanejo v spominu zgodbe, ki trkajo na vest in srce?

Ja, včasih mi gre to res na živce, a to je razumljivo. Ko smo začeli, smo imeli v prvi oddaji zelo dobre zgodbe, najbolj pa je odmevala zgodba o dekletu, ki je trdilo, da komunicira z Jezusom. V tej oddaji smo imeli tudi izjemno zgodbo, ki jo je naredila žal pokojna kolegica Špela Šipek. Razkrinkala je interese ljudi, ki so si prizadevali, da ostanejo neobdavčeni, Sloveniji pa bi lahko to preprečilo, da bi vstopila v Evropsko unijo. Pokazala je, da obstaja peščica ljudi s finančnimi interesi, ki lobirajo na različne načine. Za to zgodbo je dobila tudi nagrado, a verjetno se je nihče ne spomni. Z leti smo povsem opustili zgodbe, kot je ta o dekletu, ki naj bi komuniciralo z Jezusom, a ljudem pač to ostane v spominu. Prav tako zgodbe o stiskah, odzivov je veliko. Če razkrinkaš nekega politika, ni neposrednega odziva, če objaviš, da nekdo ni plačal 200 evrov in ga bodo zato deložirali, pa se ljudje množično odzovejo.



V tujini zgodbe, v katerih se izpostavlja revščina, poimenujejo z besedo poverty porn (pornografija revščine, op. p.). Kje vi pri takšnih zgodbah potegnete črto? Verjetni ni malo ljudi, ki bi se tudi zelo izpostavili v zameno za pomoč.

Poverty porn me zelo moti, nočem, da to prevladuje v oddaji in tudi mislim, da ne. Posebej me moti, če so v zgodbe vključeni otroci, saj je tudi revščina stigma. Temu se res izogibamo, sploh se ne spomnim, kdaj smo nazadnje delali kakšno zgodbo s stisko družine. Dobrodelnost je nekaj dobrega, ni pa nadomestilo za mehanizme socialne države. Ne smemo reči: dajmo sekati socialo, saj so dobri ljudje, ki bodo pomagali. To je neumnost. S takšnimi prispevki ljudem lahko vzameš dostojanstvo. Včasih so tako obupani, da bi naredili karkoli, a to gre vedno na račun človeškega dostojanstva.

Izjavili ste da se vam zelo smilijo revni upokojenci, o njih se govori precej manj kot o revnih otrocih. 

Z otroki se vsi ukvarjamo, mnogo akcij pomoči je usmerjenih v otroke, tu pa so tudi stari ljudje, ki so v strahotnih stiskah, a jih nihče ne opazi. Nisem še videla, da bi kdo kaj zbiral za lačne upokojence. Zdi se samoumevno, da preživijo z 230 evri, pa še svojim otrokom kaj dajo. Tako mislijo tudi sami upokojenci. Ganejo me, ker so tako nemi v svoji stiski, trudijo se preživeti in ohraniti kanček dostojanstva.

Gotovo ne izbiram po spolu in sploh ne pristajam na to, da bi me kdo hotel prepričati, da je kaka težava v tem, da smo v uredništvu same ženske.    

Kaj pa raziskovalne zgodbe? Koliko časa si lahko vzamete zanje?

V uredništvu je šest novinark in jaz, napolniti moramo 45 minut oddaje na teden. Če dobro načrtuješ, lahko narediš nekaj zadev, ki so bolj reportažne in vzamejo manj časa, sočasno pa delaš kaj, kar vzame več časa. Res dobro smo raziskali izvor bio hrane in javna naročila, torej kje naročajo hrano za šole in vrtce in kako kakovostna je. Ti dve temi smo delali dva ali tri mesece in dobili tudi veliko odgovorov. 

Koliko so se v letih od prve oddaje do danes spremenili gledalci? Jih nagovarjate tudi prek spleta? Hočejo gledati krajše ali daljše prispevke?

Na začetku smo imeli pet krajših zgodb, zdaj imamo največkrat tri, dolge 15 minut. Čeprav se zdi, da je zdaj zaradi interneta pozornost ljudi omejena, pa očitno hočejo gledati daljše, drugače zapeljane zgodbe. Tudi Fokus in Inšpektor, rubriki v 24ur, sta daljši, a zelo dobro gledani. Ravno zadnjič sem slišala, da se podobno dogaja tudi v tiskanih medijih, naklada raste New Yorkerju, ki ga res ne moraš prebrati na hitro. Smo pa tudi mi prisotni na spletu, naše zgodbe so objavljene na 24ur.com, smo na facebooku, oglašujemo se pred oddajo.

Pravite, da ste v redakciji same ženske, naključno ali načrtno?

Ne, to je naključje, imeli smo tudi mešano zasedbo, je bilo pa vedno več žensk. Gotovo ne izbiram po spolu in sploh ne pristajam na to, da bi me kdo hotel prepričati, da je kaka težava v tem, da smo v uredništvu same ženske.

Zdaj berem knjigo 50 let 60 Minutes. To je oddaja, ki je podoba naši, bila je prva magazinska oddaja. Urednik, ki je s tem začel, jo je delal 40 let, voditelj, legendarni Mike Wallace, pa jo je vodil do 84. leta.   

Kaj pa izbor tem, kdaj kake ne objavite, ker bolj sodi v zabavo kot v informativni program?

Mene zelo zanima popkultura, veliko vem o tem, zato bi bila vesela, če bi bilo lahko tega še več. Kje potegnem črto? Pri družinskih zgodbah, tega ne delamo. Ločitve, spori v družini in podobno. Če kdo hoče obračunavati prek nas, mu že takoj povem, da tega ne delamo.

Na ekranu ste že dolgo, se kdaj nasmejite svoji podobi izpred let?

Ja, zelo. Vsakomur, ki je dolgo na ekranu, je to smešno. Slogi se spreminjajo. Sicer se nerada gledam in tudi ne gledam starih posnetkov, kdaj pa kaj vidim, ko kaj iščemo v arhivu. Zame je to bolj smešno kot travmatično.

Oddaja vstopa v 18. sezono, jih bo nabrala še 18?

Nimam pojma. Zdaj berem knjigo 50 let 60 Minutes. To je oddaja, ki je podoba naši, bila je prva magazinska oddaja. Urednik, ki je s tem začel, jo je delal 40 let, voditelj, legendarni Mike Wallace, pa jo je vodil do 84. leta.

Torej tudi vas morda čaka še zelo dolga kariera, do 84. leta je še daleč?

(smeh) To je bolj šala, a zakaj pa ne. To so oddaje, ki se obdržijo. Naša prednost je, da teme osvetlimo skozi zgodbe in to ljudje radi gledajo.


Kakšno je življenje drugih slovenskih voditeljic, ki so vsak dan pod televizijskimi žarometi? Kaj postavljajo na prvo mesto? Kako pomembno vlogo v njihovi službi igra videz? Jih je strah staranja? Vse to in še več preberite v intervjujih, ki so nam jih namenile v novi Oniplus, in izide jutri, 4. septembra 2018.