Ljudi, ki so mi škodovali, ni nikjer več

Zakaj ste za naslov predstave izbrali stavek »Ne pozabite na rože«?

Ob vsakem velikem prazniku ljudje dobivamo rože, ob rojstnih dneh, obletnicah, premierah in tudi ko umremo. Rože so simbol, vedno so prisotne ob pomembnih trenutkih naših življenj, zato ne pozabite na rože.

Pravijo, da lahko ljudje v pokoju povedo vse, kar jim leži na duši, a vi niste imeli nikoli težav s tem, da bi povedali, kar mislite, kajne?

Ne maram izraza pokoj, tako govorimo samo pri nas. Umetnik ne gre v pokoj, le zamenja status. Je bil Picasso kdaj v pokoju, sta bili Ingrid Bergman ali pa Audrey Hepburn kdaj v pokoju? V tujini se vam kaj takšnega ne bo zgodilo, kot se vam tudi ne bo zgodilo, da bi vas vprašali, koliko ste stari ali pa bi vam nekdo rekel: v vaših letih … Kakšnih letih, prosim? Vsak naj skrbi za svoja leta. A kako boš pričakoval, da se bodo ljudje v državi, ki ji je okoli osamosvojitve že dobro kazalo, zdaj pa je vsako leto slabše, ozirali na takšne malenkosti. Povsem smo izgubili občutek do sočloveka, to je sicer splošen trend v svetu, a pri nas je še huje.

Kako pa naj bi uredili status umetnikov, ki gredo zdaj v pokoj?

S tem naj se ukvarja Ministrstvo za kulturo. Mi smo tukaj, delamo in živimo. Naj se s tem ukvarjajo tisti, ki so za to plačani trikrat bolje kot jaz. Ni spoštovanja do našega poklica, dela in tega, kar smo naredili v življenju. Dobro pa je, da nas ljudje hočejo gledati.

Zakaj ne napišete knjige o svojem življenju? 

Veliko sem že napisala v življenju, to ni moja prva predstava, ki sem jo napisala. Pred dvajsetimi leti je Nada Šumi o meni napisala knjigo Univerzalno totalno gledališče, pred desetimi leti je Nuša Dragan za televizijo posnela moj portret, zgodbice bom pa že sama napisala, ko bom to začutila. Ne bom pisala knjige, ker jo je napisal nekdo drug, ne zgledujem se po drugih, ker mi ni treba. Če kaj hočem, naredim to sama. Pa tudi ne potrebujem nekoga, da bi pisal namesto mene, pišem sama, to je moja prednost. Nič ni narobe, če nekdo piše namesto tebe, a bolj odkrit si, če pišeš sam. Za takšno predstavo potrebuješ veliko poguma. Ne moreš povedati vsega in tako je tudi prav, a tisto, kar poveš, naj bo povedano pošteno. Edini način, da nekaj dosežeš v življenju, je, da si pošten do sebe in da ne pričakuješ, da te bodo do cilja vodile bližnjice.

Zdi se mi podlo, da so tako napadali Melanio Trump, kako govori angleško, ima pač slovanski naglas, ker je Slovanka. Lepo se izraža, ima lepo dikcijo, lepo govori, lepo se obnaša, je dama in ne vem, zakaj so jo ljudje tu tako kritizirali. In to ljudje, ki bi jim jaz lahko popravila vsako besedo, ki bi jo spregovorili v angleščini.   

Zdi se, da ste človek, ki nima obžalovanj, je res tako? Lahko bi na primer ostali v tujini, študirali ste v Londonu.

Zdaj imamo Evropsko unijo, no, kmalu je ne bo več, ker bo Velika Britanija izstopila, ampak takrat je bilo drugače. Če si hotel telefonirati domov, si moral tri ure čakati pri telefonistu. Ko sem diplomirala v Londonu, mi je potekla študentska viza, nisem bila zavarovana, nisem imela dovoljenja za bivanje in delo, tega ljudje ne vedo. Ne vedo, kako težko je bilo v tistih časih biti Jugoslovan v svetu, požreti si moral marsikatero opazko. Ni lahko zaslužiti denar, tu ni lahko, tam pa je bilo še teže. Če bi me kdo financiral, ne bi prišla domov, a te možnosti nisem imela. Ni pa tudi lahko igrati v tujem jeziku, ljudje še govoriti ne zanjo v tujem jeziku, kaj šele igrati. Tako govorijo, da me bolijo ušesa, mislijo, da govorijo angleško, ampak to ni angleščina.

Ali ni smešno, da smo Slovenci prepričani, da odlično govorimo angleško in se smejimo Italijanom in Francozom, ko govorijo angleško, a imamo tudi mi svoj naglas?

Angleži se pa nam smejijo, ker imamo slovanski naglas. To ni greh. Zdi se mi podlo, da so tako napadali Melanio Trump, kako govori angleško, ima pač slovanski naglas, ker je Slovanka. Lepo se izraža, ima lepo dikcijo, lepo govori, lepo se obnaša, je dama in ne vem, zakaj so jo ljudje tu tako kritizirali. In to ljudje, ki bi jim jaz lahko popravila vsako besedo, ki bi jo spregovorili v angleščini. Saj ni nikoli rekla, da je rojena v Ameriki. Melania je zame dama in tako tudi govori. Zelo smo zoprni in kritikantski, to samo kaže, da nismo svetovljani. Radi potujemo, gremo sem in tja kot turisti, kaj pomeni živeti, delati in študirati v tujini, pa ve malokdo.

Midva z Mitjo vedno prideva v paketu, če bi imela otroka, bi šikanirali še njega. Oba sva za vse kriva, jaz sem bila kriva za vse, kar naj bi bilo narobe v Cankarjevem domu, on pa za vse, kar naj bi bilo narobe z mano.   

Ste si kdaj predstavljali, kakšno bi bilo vaše življenje, če bi ostali v Londonu? 

Gotovo bi bilo moje življenje povsem drugačno. Moja sestra živi v Londonu, zame je London in Ljubljana eno, grem na letalo, čez dve uri sem v Londonu. Ljubljana je predmestje, London pa mesto, tako to doživljam. Lahko razmišljam na angleški in slovenski način, to je velika prednost, v vsaki državi bi se znašla. Imam dve domovini, znam jezik, poznam ljudi, vem, kakšne vedenjske motnje imajo Angleži in kakšne Slovenci.

Ne bi pa rekli, da idealizirate London?

Nikakor, v Londonu je težko živeti, tam je hrupno, veliko je ljudi in turistov, drago je. Vsekakor je bolj priročno življenje v Ljubljani. A tam je širina, vpogled v vse, kar se dogaja po svetu, tam si lahko to, kar si, v Ljubljani ne moreš biti. Ni pa London več tak, kot je bil, ko sem jaz živela tam. Ni več toliko denarja za kulturo, smo na pragu čudnega obdobja, teže se živi. Je sicer več svobode, mladi se lahko gibljete po svetu, imate vpogled v vse, kar se dogaja po svetu, a ni več optimizma. Mladi ne morejo več sanjati, kot smo mi lahko sanjali. Tako neumni smo, mislimo, da ni vojn v Evropi, a ne vemo, da vsaka vojna pljuskne čez rob in se razleze, zlo je nalezljivo. Tudi dobrota je, a zlo si hitreje širi, kot kuga.

Vznikajo tudi nevarne ideje …

Ja, neonacizem in neofažizem sta v vzponu, veliko je nestrpnosti. Tudi naši starši in stari straši so bili begunci, mi pa se tako grdo obnašamo do tujcev. Seveda begunstvo prinese tudi slabe stvari, toda ali se res moramo oklepati naših ograj in naših vrtičkov? Slovenija je postala ozkotirna železnica, ki ima na vsaki strani zid. Slovenci imamo v genih prastrah do drugačnosti, ki se lahko sprevrže v sovraštvo. Mogoče to izhaja iz bolečih izkušenj tega naroda, ne vem. Treba se bo tega otresti, s strahom in sovraštvom se težko živi.

Če se Tonin (Matej, predsednik Nove Slovenije, op. p.) vtakne v rodnost žensk, v Ameriki pa govorijo, da bodo jemali denar bolnicam, kjer lahko ženske opravijo splav, je to fašizem. Tako se stvari začnejo in proti temu se moramo boriti. 

V opisu predstave Ne pozabite na rože piše, da boste spregovorili tudi o pismih oboževalcev in pismih sovražnikov, ki ste jih dobivali. Koliko pisem sovraštva je bilo?

Predstava govori o minljivosti mojega poklica, o minljivosti naših življenj. Bom pa enkrat pisma sovraštva objavila v hudomušnem tonu. Navadno sovražna pisma pišejo ljudje, ki te poznajo, a si ti ne upajo tega povedati v obraz. To je najbolj strahopetno dejanje. Dobivala sem jih tudi, ko je Mitja (Rotovnik, Polonin mož, op. p.) nekoč v intervjuju razlagal o kulturi, gotovo je imel prav, neka oseba, ki naj bi bila moja kolegica, pa me je napadla, češ, da jaz podpihujem njegove besede. Midva z Mitjo vedno prideva v paketu, če bi imela otroka, bi šikanirali še njega. Oba sva za vse kriva, jaz sem bila kriva za vse, kar naj bi bilo narobe v Cankarjevem domu, on pa za vse, kar naj bi bilo narobe z mano.

Vas je to motilo?

Ne, pa tudi nikoli nisem z nikomer tekmovala. Nisem bila ljubosumna, čeprav sem si kdaj želela kako vlogo, ki jo je dobila kolegica. Da bi bila zato zlobna, to pa nikoli. Nisem verna, zlasti nisem katoličanka, a vedno so se slabe stvari, ki so se mi zgodile, obrnile nazaj proti tistim, ki so jih storili. Teh ljudi, ki so mi škodovali, ni nikjer več, jaz pa sem še tu (smeh).

Zadnje čase predvsem v tujini ženske govorijo o zlorabah v filmski industriji, vznikajo gibanja za njihove pravice. Kakšno mnenje imate o tem?

Prav je, da so se ženske v filmski industriji oglasile, nihče ne ve, v kakšni situaciji so bile, ko se je to dogajalo. Nihče nima pravice govoriti v imenu teh žensk. Tudi pri nas se je marsikaj dogajalo, gotovo pa ne toliko kot v tujini. Pri nas je mnogo verbalnega nasilja in mačizma, tudi v igralskem poklicu. Morda so šle zdaj ženske malo čez rob, a revolucije se začnejo zaradi razmer, ki so bile krivične. Revolucija eskalira, a to se zgodi zaradi hudih stisk in bolečin, ki so bile tu pred revolucijo. Prav je, da se to uredi, ženske so v vseh poklicih slabše plačane kot moški. Še vedno smo zapostavljene, kazalo je že bolje, zdaj pa spet kaže slabo. Če se Tonin (Matej, predsednik Nove Slovenije, op. p.) vtakne v rodnost žensk, v Ameriki pa govorijo, da bodo jemali denar bolnicam, kjer lahko ženske opravijo splav, je to fašizem. Tako se stvari začnejo in proti temu se moramo boriti. Vsakemu nasilju se je treba upreti.