Vaša oddaja razbija stereotipe slovenskih trdobučnežev. Govorite o čustvih, a ne neprizadeto. Niste v vlogi nepristranske voditeljice, temveč dajete v oddajo sebe vso. Kaj vam pomeni uspeh Zvezdane?

Prestara sem, da bi zganjala nečimrnost. Vem pa tudi, da uspeh oddaje ni naključje. Že vse življenje si želim, da bi se lahko zares pogovarjala o rečeh, ki nas vse tiščijo. Tudi v gledališču čustvujem, a izgovarjam besede, ki so jih napisali drugi. Vso igralsko kariero pa nekje zadaj tli zavedanje, da mi ni treba vsega življenja preživeti v govorjenju stavkov drugih.

Nehala sem se ukvarjati s tem, kaj bo naredil partner. On ima svojo zgodbo, svoje delo. Vse, kar sem morala dojeti sama, je bilo, kaj mi pomeni iskrenost. Morala sem si pogledati v oči in si priznati, kdaj vse sem si lagala. 

Ko se udeležujem družabnih prireditev in sedim v občinstvu, se velikokrat primem za glavo, ko poslušam, kaj govorijo na odru. Jezus, to morajo ljudje prenašati, si mislim. Ko smo na odru, si mislimo, kako strašno fajn smo. (Smeh.) No, z oddajo smo začeli premikati miselnost ljudi. Še več, zdaj opažam, da tudi drugi voditelji tu in tam začnejo pozdrave z Dragi moji! (Smeh.) Vseeno upam, da nisem poceni. Da ne gre za odpiranje in sproščenost na silo. Vem namreč, kaj pomeni, če se ti človek res odpre. Pomeni, da je moral prehoditi dolgo pot, preplezati globoke jame. Res pa je tudi, da mi vedno rečejo, da se ravno zaradi mene dobro počutijo in mi zaupajo. Nisem neka pametna spraševalka, ki že vse ve, ampak nekdo, ki posluša in sliši. Preden začnemo oddajo in je pred mano gost, ki ga je strah in je negotov, ga vedno pomirim z besedami, naj mi zaupa, naj se »priklopi« na mojo energijo, zagotovim mu, da se tako gotovo ne bo izgubil. Pri meni si varen, rečem, jaz te bom zaščitila, da ne boš rekel česa, kar boš kasneje obžaloval. Srečna sem, ker ljudje prepoznajo pristnost. Še več, v svojih oddajah opažam, da ljudje govorijo na več ravneh. Eno so besede, drugo tisto, kar sporočajo pod njimi. In oddajo lahko gledaš večkrat, pa se bo vsakič razkrilo kaj drugega. To je ta čar.



Hromi nas naše notranje hrepenenje po (vsaj) navidezni popolnosti. Bojimo se biti ranljivi. O čem, o kom Slovenci, Zvezdana, najteže govorimo?

Nam je vsem skupno, da nas je strah. V vsakem odnosu obstaja strah, je v vsem, kar počnemo. Obenem pa hrepenimo po svobodi. A življenje nam daje vse več omejitev in tega se vse bolj zavedamo. Nemirni smo, jezni, se obsojamo, smo nezadovoljni s svojimi življenji. Podrejamo se. Tudi v imenu miru. Pravila so nas začela že pošteno daviti. Predvsem tisto peto; spoštuj očeta in mater. Ko sem predstavljala knjigo Umetnost življenja Bruna Šimleše, sem izzvala občinstvo, posameznike vprašala, ali menijo, da je treba o starših vedno in povsod govoriti lepo. Velika večina jih je rekla da, a v vsakem mestu sta se našla dva, ki sta dejala: »Ne! Če sta te oče ali mati zlorabljala, ti ni treba skrbeti zanju, ampak jima lahko mirno rečeš – nasvidenje!« Edino, kar vemo, je, da živimo in umremo. Vse vmes je loterija.

Spomnim se oddaje, v kateri je govoril bioterapevt Marjan Ogorevc. Oglasila se mu je poslušalka, ki ni vedela, kako naj ravna z materjo, ki jo, hčerko, nenehno ponižuje. Marjan ji je povsem mirno povedal, da ni nobene potrebe, da preživlja čas z njo, če ji škodi. Pa čeprav je njena mati. Kaj bodo pa ljudje rekli, je bila začudena hčerka. Aja, za to živimo, jo odvrnil Marjan, da bi se ukvarjali s tem, kaj bodo rekli ljudje?

Jaz vem, da mi ni treba več živeti tako, da bom všeč drugim. Da je najbolj pomembno, da sem všeč sama sebi. No, je pa tukaj spet zanka. Ker je od tod do »počni samo tisto, kar paše tebi« kratka pot. Ni lahko in preprosto živeti.

V intervjujih omenjate sinove, soproga, mamo. Se kdaj zgodi, da vas bližnji pobarajo: »Resno, a ti je bilo tega treba? Res moraš vse povedati?«

Moji domači so se pred tem naravno zavarovali, in sicer tako, da intervjujev z mano ne berejo, mojih oddaj ne gledajo. (Smeh.) S tem nimam nobenih težav. Včasih mi sinovi celo rečejo, da se delam fino. Da ne povem do konca. In jih potem vprašam, ali bi bilo res pametno, če bi. Bi nam pomagalo? Se bomo počutili bolje ali slabše? Kajti prepričana sem, da sta za odnos v zakonu enako odgovorna oba. Ne obstaja 51 : 49. Pol-pol!

Če bi mi včasih kdo rekel, da sem manipulatorka, bi se bila pripravljena na smrt skregati z njim. Jaz pa že nisem manipulatorka! A sem bila. 

V enem od prejšnjih intervjujev, ki sva jih delali, ste zaupali, da je imel vaš oče ljubice in je za to vedela tudi vaša mati. Kako je to vplivalo na vas?

Mama mi je mnogo kasneje povedala, da nje niti ni tako zelo bolelo, ker je imel oče druge ženske. Da ga je imela tako zelo rada, je rekla, da je ni motilo. Motilo in bolelo je mene, ki sem bila takrat deklica!

Vse bolj mi življenje potrjuje, da je odgovornost pol-pol v zakonu še kako resnična. Če greš zares vase, vidiš, da je treba sprejeti odgovornost. In tudi če te partner zlorablja; v trenutku, ko se zaveš, da si odgovorna za to situacijo tudi ti, in sicer zato, ker si jo »dovolila«, ker si se odločila biti žrtev, vidiš, da je razmerje res takšno, da vsak prispeva polovico. Kajti biti žrtev je hudo manipulativen položaj. Jasno je, da videti vse to pri sebi ni fino, in marsikomu je pretežko, a nič ne de. Nekateri bomo to uredili v tem življenju, drugi v naslednjem, tretji nikoli. Edino, česar se res izogibam, je obsojanje. Vse, kar je, je človeško. Ne preostane ti drugega kot skušati razumeti in prevzeti odgovornost. Mislim, da sem tega končno sposobna.

Ko sva šla z možem na terapijo, sva morala pisati tudi o svojih plusih in minusih. Pisanje je res terapevtsko. Ko enkrat črno na belem vidiš, kaj vse si počel, ne moreš nazaj, ni več prostora za manipulacijo. Takoj mi je postalo jasno, kako sem tudi jaz igrala v vlogah, tistih, ki sem jih ponotranjila zaradi vzorcev, ki sem jih nosila sama. Nehala sem se ukvarjati s tem, kaj bo naredil partner. On ima svojo zgodbo, svoje delo. Vse, kar sem morala dojeti sama, je bilo, kaj mi pomeni iskrenost. Morala sem si pogledati v oči in si priznati, kdaj vse sem si lagala.

Pojma nimaš, kako sem jezna nase, ko opazim, da še vedno živim v iluzijah! Včasih sem mislila, da so iluzije nekaj lepega, nekaj romantičnega. Življenje sem strašno rada zavijala s pentljo. Pa sem jih dobila po prstih, nož v srce, da je krvavelo. Ne, nič ni pomagalo. Govorila sem, da imam sanje. Kakšne sanje! To je bila manipulacija bolnega uma, ki ni bil sposoben videti resnice! Ki je hotel maltretirati druge, no, sebe pa še najbolj.



Katera je bila vaša najtemnejša senca?

Ravno to, manipulacija. Ki pa mi je bila, zanimivo, strašansko zoprna, ko sem jo prepoznala pri drugih. Zdaj mi ni več, ker dobro vem, da ima človek, ki skuša manipulirati z mano, velike težave najprej sam s sabo. Dobro vem, ker sem hodila po tej poti. Vem pa, če bi mi včasih kdo rekel, da sem manipulatorka, bi se bila pripravljena na smrt skregati z njim. Jaz pa že nisem manipulatorka! A sem bila.

Monogamija. Kulturni dogovor, ki zdaj dovoljuje že pomislek, ali so prav vse kombinacije med ljudmi sprejemljive, če le nastanejo na podlagi konsenza. Vseeno, ali menite, da meja obstaja, in kdaj je sprejemanje nekonvencionalnega odnosa patologija, kdaj pa resnična sprava z notranjim svetom? Kaj pravite?

Vsak si po svoje predstavlja idealno življenje. Sama partnerju dajem ljubezen in zvestobo. A ne zato, ker bi to on od mene pričakoval, temveč zato, ker sem se sama tako odločila. Rada imam občutek popolnega zaupanja, tega, da drugega vidiš kot bitje, ki mu lahko rečeš – ti si moj človek. Včasih se tudi zgodi, da ima ta tvoj človek drugačno predstavo. In takrat je običajno sranje. (Smeh.) Kajti v hipu, ko odnos boli, enega ali drugega, nekaj ni v redu.

Vsi veliki duhovni vodje pravijo, da nismo pripeti na enega človeka vse življenje, da nam tega celo ni treba. Pripetost na enega je lahko huda nesvoboda. A še vedno mislim, da je to lahko tvoja lastna odločitev. Ni človeka na tem svetu, ki se ga ne bi splačalo vse življenje raziskovati. Pa saj vidim pri sebi. Ni mi ne konca ne kraja! (Smeh.) Ko že mislim, da sem nekaj uredila, se že nekaj novega pojavi. No, morda se ustvarjalci tega bolj zavedamo, ker se že začne pojavljati novo in novo vodovje, ko prebrodimo eno čustveno reko. Dobro vemo, da imamo sami s sabo veliko dela.

Se pa seveda sprašujem tudi sama, kako je mogoče, da imamo dolgotrajna prijateljstva, ki trajajo do smrti, vmes morda počijo, a se zakrpajo. Pri prijateljih nimamo tako strahovitih zahtev kot pri partnerstvih. In zakaj pri partnerstvih v začetku vedno malo igramo in nismo tisto, kar v resnici smo?

In že začnemo živeti v iluzijah. Spomnim se, kako je bilo, ko sem spoznala Zorana. Prva dva dneva sva se pogovarjala noč in dan. Imela sem občutek, da sem dobila najboljšega sogovornika na svetu. S poglabljanjem najine zveze sva se pogovarjala vse manj, dokler nisem ugotovila, da ni z njim sicer nič narobe, a hud govorec ni niti ga pogovarjanje kaj prida ne zanima. Takrat se je pač potrudil zame, ker je intuitivno začutil, da me pogovor fascinira. Kasneje pa sem bila ob njem pogosto osamljena.

Od drugih pričakujemo več, kot so sposobni dati. Sploh pa, drugi ne morejo dati, česar sami nimajo! Delamo si utvare o tem, kakšen bi moral biti naš moški! Zakaj? In če mislimo, da nas moški ne slišijo, to ne pomeni, da nas nimajo radi! 

So ljudje, ki so priložnost za rast in je dobro z njimi vztrajati. Drugi ljudje pa so preprosto strup, zaradi katerega lahko umremo, če se odločimo, da bomo razumeli vsako njihovo dejanje.

Ko se začneš v resnici ukvarjati s svojimi vrednotami in ostaneš človek, ki ohranja v sebi lepo – kajti je kaj lepšega kot to, da zmoreš drugega razumeti? – lahko seveda napoči tudi trenutek, ko nekdo našo sposobnost, da drugega razumemo, zlorablja, si jemlje več prostora, kot mu pripada. Pri meni se ta patologija počasi končuje. Bolj ko sem lahko celovita, bolj lahko zasedam svoj prostor. In drugi ob meni se ali spreminjajo z mano ali pa preprosto odpadejo.

Srečala sem precej parov, ki so imeli velike težave, a ker sta si oba želela skupaj rasti, sta šla naprej oba. V resnici je tako, da dva ne napredujeta enako hitro. Morda eden naredi večji korak, večji preskok. Drugi potem, če mu je res do partnerja, sledi. Verjamem v stavek: »Bodi sprememba, ki si jo želiš.« Vsaj za zdaj je to to, v kar verjamem.

Všeč mi je fluidnost vašega razmišljanja. Danes ste tukaj, jutri morda že drugje. Ni neko mnenje trdno za vedno. Vidite se kot »delo v nastajanju«. Ste ženska, ki odkrito govori o svojem življenju in luknjah, ki bi jih v njem še radi pokrpali, obenem pa svetujete drugim, kako kaj narediti prav. Velikokrat ste v intervjujih že namignili, kako dobro veste, da v letih zakona niste bili edina ženska za svojega moža. Kaj bi svetovali sami sebi, če bi prebrali svoje pismo s prošnjo po nasvetu?

Ah, to sem se že velikokrat spraševala. Sploh ob vseh modrostih, ki jih pišem v časopisih. (Smeh.) Verjetno bi sama sebi svetovala: Draga moja, spakiraj kovčke in idi, ker si fenomenalna! Zajemi življenje z veliko žlico! No, v resničnem življenju tega (še) nisem naredila in mi za zdaj tudi ni žal. Vedno pogosteje spoznavam, kako zelo različno ljudje razumejo, kaj pomeni »imeti nekoga«. Pri naju s soprogom čutim kljub vsemu veliko pripadnost. Ugotovila sem, da sem pogosto v življenju ob njem delala veliko preveč drame. Imam namreč izjemno bogato domišljijo. Sposobna sem iz stavka ali pogleda narediti cel teater! (Smeh.) Ker to vse manj počnem in sva skupaj, ko to izbereva, se vse bolj sprašujem, kaj za vraga mi je bilo treba izvajati vse te »predstave«, česa sem se v resnici tako zelo bala. Zakaj še nisem šla od soproga, ne vem. Je že nekaj, kar me vleče, da ostanem. Res pa je, da mi ne bi bilo treba delati tolikšnih dram in tako presneto trpeti. Danes marsičesa ne bi počela, to je dejstvo.



Katere scenarije ste od začetka do epiloga napisali sami? Da bi si ja potrdili negativno podobo o sami sebi? In vsak nov scenarij vam je dal »dokaz«, da imate prav.

Spomnim se, kako je bilo, ko sem rodila drugega otroka. Imela sem dvajset kilogramov preveč. Bila sem čisto sveža mamica, a namesto da bi uživala v materinstvu, bila sem še zelo mlada, sem hotela biti čim prej fit in suha. Tipično razmišljanje butaste babe, priznam. Nekega dne sva s soprogom dobila obisk prijateljev iz Londona. Žena je bila lepotica, blond, kodrasta, on mlad ves stasit Anglež. Dogovorili smo se, da gremo raftat na Sočo. Imela sem dojenčka in – presneto, saj me je kar malo sram, ko to pripovedujem – ves čas sem premišljevala samo o tem, kakšna sem. Komaj sem se stlačila v neopren, medtem ko je prijateljeva žena kar zdrknila vanj. Pila je pivo, zato sem ga še jaz, čeprav ga sploh nisem marala. Grozno! Od vsega sem si najbolj želela, da bi bila tako lepa kot ona. In ko danes gledam fotografije s tega dneva, se vidim, kako luštkana sem bila. Pod milim nebom mi ni manjkalo prav nič! Zganjala pa sem cele cirkuse sama v sebi. Možu ni bilo čisto nič jasno. Govorila sem mu, naj me pogleda, kako debela sem! Ne spomnim se, kaj mi je govoril takrat. A spomnim se, kako je bilo naslednjič, ko sem zanosila, in sem ga vlekla pred ogledalo, da bi mu spet kazala, kako sem se zredila. Ne bom pozabila, kaj mi je rekel, obupan: »Pa ti nisem že stokrat dokazal, da si ti meni vedno lepa?!« Prepoznamo samo tisto, kar potrjuje, kar mislimo, da že vemo. In dokler ne slišiš, nisi zrel. Delaš dramo sebi in okolici.

Pred leti sem brala svoje dnevnike, ki sem jih imela spravljene v gledališču. Skoraj me je kap! Kakšne neumnosti! Pritoževala sem se, kako grozen je moj mož, ker se noče pogovarjati z mano, da mi ob njem manjka ono in drugo. Njemu pa se samo ni dalo po celodnevnem biznisu in letanju po svetu poslušati še mojega bluzenja, ko sem prišla iz teatra!

Od drugih pričakujemo več, kot so sposobni dati. Sploh pa, drugi ne morejo dati, česar sami nimajo! Delamo si utvare o tem, kakšen bi moral biti naš moški! Zakaj? In če mislimo, da nas moški ne slišijo, to ne pomeni, da nas nimajo radi! V odnosih se včasih zgodi, da drugi preprosto ne razume naših težav. Sploh ne tako butastih, kot je naša skrb glede tega, kako so videti naše riti. Oni ne vidijo našega celulita, verjemite mi, živim z moškimi. No, če začnemo svoje riti povezovati s svojo vrednostjo, potem pa imamo velik problem. A tukaj moramo same poprijeti, da se spravimo k sebi.

Ljudje se spreminjamo. In danes na soproga gotovo gledam z drugačnimi očmi kot včasih. Vedno sva se najbolje razumela na potovanjih. Vedno super sodelujeva, ko je treba kaj ustvariti, graditi, ko je težko. Najteže nama je, ko ne veva, kam bi sama s sabo. 

Nedavno ste se vrnili iz Indije. Kaj vas je zvleklo tja in še posebno v družbi soproga, o katerem ste prej rekli, da bi še sami sebi svetovali, da bi bilo bolje, če se razideta?

Ljudje se spreminjamo. In danes na soproga gotovo gledam z drugačnimi očmi kot včasih. Vedno sva se najbolje razumela na potovanjih. Vedno super sodelujeva, ko je treba kaj ustvariti, graditi, ko je težko. Najteže nama je, ko ne veva, kam bi sama s sabo.(Smeh.)

Nedavno si je našel moško družbo, s katero hodijo na jadranje. In nekega dne ga vprašam: Kaj pa jaz, a jaz bom pa samo delala doma? (Smeh.) Bova kam šla? »Evo, peljem te, izberi si destinacijo,« mi reče. In sem si. (Smeh.) Na spletu zasledim ugodne letalske vozovnice za Goo. Ko sem ga najprej vprašala, ali bi šel v Indijo, je malo čudno pomežikal, Goa pa ni tista prava Indija, zato se mi je zdela ravno prava izbira. Sicer pa sem imela samo teden dopusta in za vso čarobnost Indije bi si gotovo morala vzeti več časa. Od ideje do realizacije je vse steklo hitro in mirno. In ugotovila sem, da vse reči v življenju delujejo po tem principu. Ko se enkrat res odločiš, steče. Če se zaprejo vrata, se odpre okno.

Imela sva se prelepo. Zoran ima rad motorje in ves teden me je vozil naokoli z vespo skozi tisti njihov nori promet. V hipu mu je postalo jasno, s katerimi znaki se sporazumevajo. Jaz si tam niti s kolesom ne bi upala narediti dveh metrov. Velikokrat sem kar mižala, ko je samozavestno vijugal po levi. (Smeh.) Če bi šla s prijateljico, ne bi videla Goe tako.

Indijski uradniki so sicer kot iz Kafkovega Procesa, zgodbi o Gospodu K.; hočejo vse tvoje prstne odtise, hodiš od enega do drugega, vsak hoče nekaj od tebe, pošiljajo te naokoli. Na koncu ne veš več, ali si v Indiji ali v deželi absurda. Potem pa kar naenkrat razodetje: na cesti sicer živijo kot v džungli, brez pravil, a pazijo drug na drugega, ne potrebujejo znakov, da se tukaj vozi 30, na primer. Zamislila sem se.

Presenetilo pa me je predvsem, kako radi živijo. Mislim, da Slovenci veliko potujemo, a žal res ne vem, kaj počnemo, kajti na potovanjih lahko ustvarjaš čudovite primerjave z domovino in se nato z veseljem vrneš. Ne razumem, zakaj tega ne zmoremo. Zakaj ne bi mogla recimo jaz ravno v Indiji doživeti, kako lepa in zelena in morska je moja domovina, čista, v njej mi ni treba trpeti. In potem se vozim z letališča, se mi malce ponesreči ovinek in že vidim voznika naproti, kako mi kaže sredinca in me potem skozi odprto okno pošilja v tri krasne. Takšni smo, Slovenci.