Ko ste pred tremi leti srečali abrahama, ste odkrito povedali, da je prišel čas za ovrednotenje življenja. Kako trenutno dojemate in nosite svoja leta, že čutite kdaj starost ali se vam zdi, da ste šele zdaj po vsem pridobljenem znanju in izkušnjah na vrhuncu? 
Zame je bil abraham poštena prelomnica, pa ne zaradi let, ampak zaradi omejitev, ki mi jih je začelo postavljati moje lastno telo. Nisem si mislila, da bodo udarile s tolikšno silovitostjo. Spremembe prioritet so bile nujne. Treba je bilo izstopiti iz lika Slovencem tako na kožo pisane »ženske po Cankarju«, ki se razdaja navzven, katere glavna skrb je, da se bodo tisti, ki so z njo, lahko vedno počutili dobro. Pri taki podobi obilnega življenja za druge seveda zmanjkuje časa zase, za razmišljanje o sebi, za nego, za sprehode v dežju … Preobrat se je zgodil nenadoma, spodbudil ga je sinov odhod od doma, pretežno pa so me vanj prisilile nenadne zdravstvene težave. Treba je bilo v ospredje postaviti sebe in čas, ki si ga bom razporejala po točno določenem ritmu, ne glede na zunanje dejavnike. Zelo dobro bom vnaprej razmislila, kakšen bo moj dan, tako da mi bo prav. To pot zdaj hodim, se spreminjam in recimo, da sem že okoli polovičke.

Meni starost ne pomeni veliko, moj cilj ni živeti sto let, si jih niti ne želim dočakati. 

Ste začeli bolj dojemati čas, minevanje, kaj pomeni 24 ur na dan, kako hitro se obrne mesec, mine leto, celo desetletje?
Nisem začela dojemati časa, dojemati sem začela sebe. V tem smislu se mi je že kmalu po abrahamu zgodila sprememba. Ljudje zdaj v moje življenje vstopajo, kolikor in kadar mi je všeč, in ne vstopajo, če se tako odločim. Ne dopuščam več nobenih »prisilnih vdorov«, uslug, ugodnosti in udobja za druge, če bi me to stalo nervoze, časovne stiske, odpovedi mojih načrtov ali skrbi zase. Te nasilnosti je bilo v preteklosti precej in mislila sem, da je del moje službe. Da sem dolžna vse poslušati, vsem odgovarjati in jim pomagati reševati njihove težave. Danes vem, da ni nujno tako.



Se bojite starosti, tega tipičnega človeškega strahu, za katerega ne vem, od kod izvira? Manca Košir pravi, da so današnja sedemdeseta nekdanja petdeseta leta, kar bi pomenilo, da so petdeseta še del mladosti.
Naj bi bila, ampak ženske pogosto skrivamo, kaj vse nas v tem obdobju doleti in dohiti, kje vse moramo poiskati pomoč, kaj vse pri nas več »ne štima«. Nekatere spremembe lahko omilimo s fizioterapijami, redno jutranjo vadbo, jogo, tibetanci, nekatere odločitve po specialističnih pregledih pa so lahko takšne, da terjajo več premisleka in tudi resnejše zdravniške posege. Hvala bogu, če se ljudje v sedemdesetih, osemdesetih letih počutijo še zelo fit, kot da so v petdesetih, a zase slutim, da bom morala vlagati ogromno energije in truda, da se bom takrat še počutila dobro. Meni starost ne pomeni veliko, moj cilj ni živeti sto let, si jih niti ne želim dočakati. Želim pa si, da čas, ki ga živim, živim zdravo in kakovostno, v harmoniji, ob partnerju, vnukih, sorodnikih in prijateljih.

Od rosne mladosti ste že na očeh kamere, v dvajsetih ste kot novinarka vstopili na RTV. Bi rekli, da se je teže starati javni, televizijski osebnosti kot komu, ki ga kamera ne spremlja pod drobnogledom?
Bi. Odkrito. Če Rosvita Pesek ne bi bila voditeljica Odmevov, ne bi bila takšna, kot je. Predvsem ne bi toliko in tako pazila na svoj zunanji videz, garderobo in bistveno bolj bi bila gola. Golota zame pomeni živeti v koži, ki je brez kemičnih primesi, ki diha, ki je brez pudra in ličil, ki se kot beton nanašajo na moj obraz za nekaj ur vsakodnevno, ko vodim oddaje. Gledalci namreč v odnosu do nas televizijcev živijo v nekakšni iluziji, da smo zmeraj kot iz škatlice, brezhibno urejeni, da ima Rosvita takšno frizuro tudi, ko se zjutraj zbudi, da je zmeraj naličena, zmeraj tako neizprosna, energije polna, da vedno želi priti stvarem do dna. Poskus, da bi razblinila njihovo iluzijo, bi bil brez upa zmage. Pred leti sem naredila majhen eksperiment, ko sem na hitro in kar zelo opazno spremenila pričesko. Malodane se je po družbenih medijih izvedel cel referendum, ali je nova pričeska boljša ali slabša, in plebiscitno je bilo ugotovljeno, da je slabša in da hočejo imeti staro Rosvito nazaj (smeh). Da ne govorim o moji frizerki, gospe Lili, ki je dnevno poslušala očitke, kaj da je naredila iz mene. Sicer razumem gledalce, da ne marajo hitrih sprememb in da želijo svojo »škatlico«, kjer mora biti vse tako, kot je, in prav, da me sploh lahko slišijo – kar je bistvo mojega javnega nastopanja. Kajti če se prvih pet minut, ko se pojavim na ekranu, ukvarjajo z mislijo, kaj je danes z mano narobe, da sem videti tako drugačna – ali imam prevelike uhane, je na ustnicah preveč kričeča šminka ali je kaj narobe z dekoltejem – potem so šle glavne novice dneva za njih že mimo. To pa ni cilj in namen vseh nas, ki delamo v informativnem programu. Mi smo tam zaradi vsebine, ki je naša podoba ne sme preglasiti. Tudi sama kot gledalka najprej zaznam voditeljev videz in če je na njem vse tako, kot mora biti, lahko prisluhnem vsebini.

Ste kdaj doživeli pritiske nadrejenih, da začnite paziti na kilograme ali si barvati lase, da se ne opazi kakšnega sivega? Ali celo, da opravite kakšen lepotni pomlajevalni poseg?
Nihče v naši televizijski hiši še ni bil toliko netakten, da bi mi rekel, da moram na kaj paziti ali da bo zaradi let treba vzeti slovo od ekrana. Te »pritiske« si še najbolj zadajamo sami. Moram pa priznati, da imam doma močan korektiv, partnerja Mitjo Ferenca, ki si prav tako želi tiste Rosvite, ki jo ljudje vidijo na ekranih. Tudi čisto zasebno, kadar odideva kamor koli skupaj od doma. Če mislim, da bova samo skočila ven, na primer s kolesom do centra mesta, se Mitji zdi, da bi Rosvita vendarle morala iti tudi tja takšna, kot jo poznajo gledalci iz Odmevov. In svoje pričakovanje jasno izrazi. Zdi se mi sicer tudi krivično, da si nekdo misli, da sem vedno brezhibna kot na televiziji in da smo v našem domu vsi tako zelo urejeni, ko pa je resnica drugačna. Ko me kdaj na koncertu Prifarcev kakšen njihov navdušeni oboževalec vpraša, ali mi Mitja že zjutraj za dobro jutro zapoje pesem, se iz dna duše nasmejim in odkrito povem, da je eno oder, nekaj povsem drugega pa dom, kjer je življenje bistveno bolj dolgočasno (smeh). Mimogrede. V teh tridesetih letih, odkar sem na televiziji, se je tudi meni že zgodilo, da je šel kakšen par nasproti in sta se ozrla za mano, pa je moški zabrundal, »ti, a je bila to una s televizije«, pa mu je gospa rekla, »ne ne, una je bolj urejena, bolj fejst«.

Si kdaj ogledate kakšen 30 let star posnetek sebe, mlade novinarke? Kaj vas takrat prešine?
Najbolj zanimivo se mi zdi, ko opazujem druge, ki gledajo svoje stare prispevke in nastope. Na TV Slovenija se večkrat zgodi, da komu zavrtimo arhivske posnetke in se lahko vidi, kakšen je bil na primer pred dvajsetimi leti in več. Opažam stisko teh ljudi, najraje bi se kam poskrili, češ, kakšen sem pa bil! Bog ne daj, da Janu Plestenjaku zavrtiš njegov prvi tv-posnetek, ki ga hrani naš arhiv in na katerem ima velika in debela očala. Če vidim sebe na starih posnetkih, je to pač odraz tistega časa, tiste mode, zdi se mi, da se na mojem obrazu ni veliko spremenilo. Nikoli pa mi ni nerodno, rada si jih pogledam. Biti lep zame pomeni biti tak, kot si. Sebi se zdim lepa, ker sem še vedno takšna, kot me je ustvarila narava.

Vam je, kot kaže, spontano ostati čim bolj naravna. Vas ni nikoli zamikalo, da bi kaj vsaj malo pomladili? Danes je slišati, da nekatere mame že svojim dvajsetletnim hčeram za rojstni dan podarijo poseg za polnejše ustnice ali bujnejše oprsje. Hočem reči, da so tokovi družbe k »popolnosti in večni mladosti« žal precej močni.
Biti popoln zame ne pomeni biti izjemno dober, ampak narediti čisto običajne stvari izjemno dobro. O izbiri naravno ali umetno se nikoli nisem odločala. Način življenja, ki ga zagovarjam, je iskanje lepote v sebi, popolnosti po naravni poti. Zakaj naj bi bila 53-letnica videti kot 35-letnica? Ne vidim razloga za plastične pomladitve, izdajajo me moje roke, vrat, energija, način razmišljanja. Telo je moj najdragocenejši dom in tako se do njega vedem; da je čisto, dišeče, da v njem bivajo sreča, počitek, voda, sprehodi … Na kaj drugega niti ne pomislim. Pomislim pa, ko srečujem ljudi, ki svoje telo dojemajo drugače; ko jih gledam v poševne mačje oči, za katere vem, da niso naravne, opazim žogice za pingpong v ličnicah, za katere tudi vem, da niso naravne, vidim obilne mesnate ustnice, ki jih poznajo ljudstva v srednji Afriki. V njih ne morem uzreti človeka in njegovih prehojenih poti, vidim le to, kar iz sebe hoče narediti. In ko se tega nagledam, običajno odidem, ker je bilo sporočilo, ki ga je oddal do mene, tako močno, da drugega ne potrebujem. Sprašujem se, kaj želi, koga hoče prelisičiti, zakaj ni ostal tak, kot je bil, morda bi bil veliko lepši.

Kaj je z našo družbo? Je krivo dejstvo, da k nam prihaja vse ameriško, samo z zamikom? Smo premalo samozavestni?
Amerika me ni nikoli prepričala, na več ravneh. Ne z vdorom ameriškega načina poročanja v slovensko novinarstvo, ki ga komercialne televizije tako gojijo. Z zvišanimi toni podajanje novic, napihovanje vsega do onemoglosti. Še manj me je Amerika prepričala s svojo kulturo prehranjevanja, bivanja, še najmanj pa z zvezdniškim, izprijenim življenjem. Ko danes pogledam nekoč krasne ženske, na primer meni ljubo Meg Ryan, me spreleti srh in ne morem verjeti, kakšne kreature nastajajo iz njih. Težko tudi razumem, zakaj vse tako brez rezerve in samospoštovanja naših evropskih, srednjeevropskih korenin pobiramo iz Amerike. Ne potrebujemo plastike, šokantnih novic, ni nam treba biti za vsako ceno najlepši, najdražji, najhitrejši, to preprosto niso merila, ki bi šla v moj svet.

Vseeno vas bom vprašala za komentar izjave slovenskega estetskega kirurga, da je glajenje gub stvar osebne higiene.
Motivov za takšno izjavo ne poznam, lahko da so bili čisto osebni, finančni. Zdi se mi pa, da sta pomen in veličina plastične kirurgije predvsem v pomoči ljudem, da jih rešujejo zaznamovanosti, resnih zdravstvenih težav, skratka, da jim pomagajo, ne pa da jih spreminjajo v skladu s kapricastimi pričakovanji.

Na drugi strani pa na naslovnicah popotniških revij občudujemo fotografije iz eksotičnih delov sveta s starimi ženskami, zgubanimi od sonca, vetra, teže in lepote življenja, a s sijočimi očmi kot globoka skrivnost, za katero vejo samo one.
Kaj torej to pomeni? Da ni bistvo človeka v njegovi gladki koži, temveč v njegovi skladnosti. Da v vsem, kar je, odraža svoje življenje. Ne da eno o človeku sporoča garderoba, drugo obraz, tretje status, četrto energija, ki jo oddaja. Svet nas kleše, domači, prehojene poti, izkušnje, delo, služba. O tem pričajo obraz, besede, dejanja. Upam, da se bo za mano videlo recimo 70 let prehojene poti od majhnega dekliča z Dravskega polja prek televizijke do starke, ki je še kolikor toliko pri močeh, ki nenehno govori, uči in je polna nasvetov v skrbi za mlajše rodove.
Ljudje se radi zgledujemo. Pomembno je, po kom se zgleduje večina, zato so zdravi stebri v družbi, ki štrlijo iz nje, zaradi svojih misli, del in vpliva tako zelo pomembni. Tudi ljudje v medijih, na primer, imamo možnost nakazati smer, opozarjati na pasti, spodbujati k premislekom, biti steber zdrave in sodobne družbe, ki se zaveda tudi svojih korenin in je odgovorna do prostora, v katerem biva. Ne da bi kogar koli v kaj silili. Osebno se nekajkrat na leto povsem odmaknem od trušča, da se v miru zaslišim in si odgovorim na vprašanje, ali sem na pravi poti in kako bom ravnala v prihodnje. Danes vem, da se vseh napak in padcev v življenju ne da preprečiti, lahko pa naredim vse za to, da se bom po njih še vedno pobrala.