Til Rozman: Nasprotja se privlačijo in čez leta tudi ločijo

Poznam dve vrsti poročenih parov. Tiste, ki redko govorijo o svojem partnerju, saj so bolj ali manj zadovoljni v partnerski zvezi in če že nimajo povedati nič slabega, potem pač – v tipični slovenski maniri – raje molčijo. In one druge, ki so v konstantnih borbah s partnerjem, saj se ne strinjajo niti o lokaciji dopusta, kaj šele o tem ali je življenje potrebno uživati sproti in z veliko žlico ali pa se je potrebno odrekati in trdo delati, da bo tudi na stara leta kaj ostalo. Ko smo se nekega dne preštevali, smo našteli pet ločitev prijateljev ali njihovih prijateljev v zadnjih letih. Štirikrat je odšla ona in vsi štirje »zapuščenci« so sodili v kategorijo tistih, ki o partnerki niso veliko govorili in so bili v zvezi bolj ali manj zadovoljni. 

Če v zvezi nisi zadovoljen, je na tebi odgovornost, da opozarjaš na težave, ki jih zaznaš. Na tebi je odgovornost, da težiš partnerju in izzivaš dialoge, ki lahko vodijo tudi v prepire. Vsak dan večkrat, če je to potrebno. 

Statistika ločitev je brutalna. Glede na podatke Statističnega urada Republike Slovenije za leto 2019 se skoraj 40 odstotkov zakonskih zvez konča »predčasno«. Čeprav ne obstaja podatek o tem, kolikokrat je do sporazumne razveze prišlo na predlog enega ali drugega partnerja, zaznavam, da pogosto, zelo pogosto, iz zveze odide ona. Vsaka partnerska razveza je specifična, zato bi bilo podajanje kakršnih koli univerzalnih ugotovitev preveč popreproščeno. Moja ambicija je z moške perspektive razmisliti o enem samem, zelo popularnem, skoraj modnem, a vsebinsko praznem razlogu, ki – sam zase ali v kombinaciji z drugimi – pri ženski sproži dokončno odločitev, da zapusti partnerja in tradicionalno družinsko življenje. Gre za razlog, ki sliši na ime: »z leti sva se oddaljila«. Očitno se nasprotja sicer privlačijo, a čez leta tudi ločijo. 

Nekatere študije kažejo, da so v povprečju moški bolj nagnjeni k boju, ženske pa k umiku/begu. Ker partnerska zveza sčasoma postane »bojišče«, se nekdo pač prej umakne. Toda v dlje časa trajajočih partnerskih zvezah je neizbežno, da se partnerja na njuni skupni poti z leti spreminjata, včasih rasteta in drugič padata ter si gresta tudi na živce. Bolj, kot sta si osebnostno različna, več dreganja je v vsakodnevnih rutinskih opravilih.

Tisti, ki je bolj redoljuben, z leti vse bolj nejevoljno pospravlja za drugim; čeprav ga nered zmoti morda le nekaj sekund prej kot partnerja, je to dovolj, da je vedno on(a) tisti(a), ki prvi vstane in pospravi krožnike z mize in mleko v hladilnik. Tisti, ki je bolj vesten ter bolj resno prevzema in doživlja odgovornosti, bo z leti vse težje prenašal, da partner popoldneve preleži na kavču v brezdelju, ko pa je vendar toliko za postoriti. Tisti, ki je bolj ekstrovertiran, bo plesal, požvižgaval in prekipeval od pozitivnih vibracij ter bo užival v središču pozornosti, medtem ko bo njegov bolj introvertirani partner močno cenil mir in samoto. Tako kot pri vseh stvareh v življenju je tudi v partnerstvu potrebna prava mera med eno in drugo skrajnostjo. Med redoljubnostjo in kaosom. Med vestnostjo in sproščenostjo. Med načrtovanjem in spontanostjo. Med delom in odklopom od dela. 

Zaradi razlik si gresta partnerja na živce, saj se dregata in omejujeta. Toda ravno zaradi razlik se dopolnjujeta in postajata boljša. Vsak napredek je težak. No pain no gain (brez bolečine ni napredka, op. p.). Za napredek se je potrebno pogovarjati. Pogosto tudi ne-strinjati. Sklepati kompromise. Tu in tam se je potrebno tudi spreti. Konstruktivno. Z iskreno željo, da se težave rešijo, ne pa pometejo pod preprogo. Ampak kateri partner naj začenja »prepire«? Jasno, da tisti, ki ga nekaj moti! Če si – tako kot uvodoma omenjeni krog »zapuščencev« – kot oseba bolj popustljiv in neodločen (kar – verjetno ne naključno! – strašljivo sovpada z opisovanjem značilnosti sodobnih moških, tj. kot vse manj odločnih oseb, ki se iz očetov transformirajo v »druge mame«), potem te pač moti manj stvari in si v zvezi bolj ter hitreje zadovoljen. Zato nimaš razlogov, da bi začenjal prepire. 

Seveda sta oddaljena, saj sta vendar različna. Ampak zaradi različnosti jima gre bolje, kot bi jima šlo vsakemu zase. Zaradi razlik in iz njih izvirajočih nestrinjanj sta z leti razvijala svoje potencialne, ne pa osebnostnih motenj. 

Velja tudi obratno. Če v zvezi nisi zadovoljen, je na tebi odgovornost, da opozarjaš na težave, ki jih zaznaš. Na tebi je odgovornost, da težiš partnerju in izzivaš dialoge, ki lahko vodijo tudi v prepire. Vsak dan večkrat, če je to potrebno. Če pa se partnerju, ki v zvezi ni zadovoljen, enostavno ne da več krotiti lastnih ali partnerjevih šibkosti (in se zaradi njih prerekati), potem na plano privleče modno, a vsebinsko prazno parolo, da sta se »z leti oddaljila«. 

Seveda sta oddaljena, saj sta vendar različna. Ampak zaradi različnosti jima gre bolje, kot bi jima šlo vsakemu zase. Zaradi razlik in iz njih izvirajočih nestrinjanj on ni postal alko/delo-holik, ona pa je bila obvarovana pred depresijo in nizko samopodobo (ali obratno). Zaradi razlik in iz njih izvirajočih nestrinjanj sta z leti razvijala svoje potencialne, ne pa osebnostnih motenj. Brzdanje lastnih šibkosti in vztrajanje v partnerski zvezi je težko. Vse ostale alternative pa so slabše in težje.

Prihodnjič, ko bom prejel vabilo na poroko, se ne bom več ugriznil v jezik. Ne zato, da bi bodočima mladoporočencema pribil kakšno neprimerno, cinično in zagrenjeno opazko na račun statistične verjetnosti njune ločitve. Ampak zato, da jima bom iskreno zaželel, da bi se še dolga leta prepirala z isto strastjo in isto vnemo, kot sta se sprla prvič. Le tako bosta ostala srečno poročena in bosta uresničevala svoje potenciale vse do konca svojih dni.