Pred dvajsetimi leti ste napisali kolumno z naslovom Depresija – epidemija 21. stoletja. Pravite, da se vam takrat ni sanjalo, da se bo pojavila še ena epidemija. Kako živite v teh nenavadnih časih? 

Dokaj dobro. Ker sem že prej delala od doma, se zame ni kaj dosti spremenilo. Pišem … Seveda veliko manj, ker nimam več take kondicije kot prej. Le po knjižnicah in šolah ne nastopam več, a moram priznati, da mi to ne manjka preveč. Rada imam svoj mir. Je pa res, da v začetku februarja začnem v produkciji gledališča Koper svojo spletno oddajo. Bolj za šalo. To bo nekakšen križanec med pogovorno oddajo in parodijo na vedeževalske oddaje. Gledalci se bodo lahko javljali in postavljali vprašanja. V glavnem pa moje življenje poteka med hladilnikom in kavčem. Pravzaprav bi bilo to moje sanjsko življenje, če ne bi ljudje okoli mene zbolevali in celo umirali, kar me navdaja s tesnobo. Žal mi je, da nisem mlajša in bolj zdrava. Zelo rada bi šla za prostovoljko v kak dom ali bolnišnico. To človeka prizemlji. 

Samoto obožujem. Dala mi je ogromno, vzela pa čisto nič. Potrebujem jo kot zrak in v njej neskončno uživam. Zato si vzamem tu pa tam nekaj dni in jo zviznem nekam, kjer ni nikogar. Partner se je nekako navadil na to. Brez tega bi se mi zmešalo. 

Zdaj se veliko ljudi srečuje s tesnobo in stisko, a vendar to še ni depresija. Se vi spominjate trenutka, ko ste vedeli, da vas stiska več kot stiska? 

Ne. Depresivne epizode me spremljajo že od otroštva. Pripisovala sem jih temu, da se v življenju ne trudim dovolj. Šele zadnja leta, ko ni in ni minilo in se je vse skupaj sprevrglo v kronično depresijo, sem poiskala pomoč in začela jemati tablete. Sicer nisem več funkcionirala. 

»Drva naj gre sekat ali kakega poštenega dela naj se loti, pa jo bo minilo,« so vam govorili. Tudi na sprehod ljudje radi pošiljajo nekoga v depresiji, čeprav ta pogosto komaj najde moč, da odnese iz hiše smeti. »Ljudje, ki niso nikoli doživeli tega stanja, si niti pod razno ne predstavljajo, kako je v resnici,« pravite. Kaj je največ, kar lahko naredimo za bližnjega, ki se znajde v takšnem položaju? 

Če presodimo, da gre dejansko za depresijo – simptome lahko poiščemo na spletu –, ne moremo storiti drugega, kot da ga poslušamo in mu damo vedeti, da ga jemljemo resno, predvsem pa ga čim prej in na vsak način spravimo k njegovemu splošnemu zdravniku, v upanju, da bo ta prepoznal problem, in večinoma ga. Če splošni zdravnik ni dovolj, poiščimo pomoč v specializiranih enotah. Strokovna pomoč je nujna! Sprehod je pa tako ali tako priporočljiv pri vsaki psihični nadlogi, ker se telo prekrvi in prepoji s kisikom, kar sproži pozitivne kemične reakcije tudi v možganih. 

Mladi, ki so prehitro in prelahko prišli do denarja, so lahko zelo nevarni. Samo poglejte te naše kriptomilijonarčke, ki se preseravajo v Mehiki in na drugih luksuznih destinacijah s plačljivimi dekleti, debelimi zlatimi verigami okrog vratu in razpetimi srajcami … Mislite, da vsaj za sekundo pomislijo na preostanek sveta, ki živi v revščini in bolezni? 

V teh časih se spoprijemamo še s samoto. Vi ste zdaj srečni v dvoje, a jo poznate. Kaj vam je dala? Vam je tudi kaj vzela? 

Samoto obožujem. Tako. Dala mi je ogromno, vzela pa čisto nič. Potrebujem jo kot zrak in v njej neskončno uživam. Zato si vzamem tu pa tam nekaj dni in jo zviznem nekam, kjer ni nikogar. Partner se je nekako navadil na to. Brez tega bi se mi zmešalo. Zelo slabo prenašam, če me kdo nadzira in če se moram prilagajati. Zato se moji izleti v samoto vedno začnejo tako, da dan ali dva jočem. Razmišljam o stvareh, ki me bolijo. Čistim se. Če bi to počela doma, bi Igorja kap od skrbi in bi ves čas drezal vame in se mi trudil pomagati. Kar je človeško in razumljivo. Jaz bi isto počela na njegovem mestu. Naslednja dva dneva nagnusno lenarim brez vsake slabe vesti, kajti doma jo imam. Šele potem se lotim tistega, zaradi česar sem jo uradno pobrisala v samoto. Napišem kako stran. Kakovostno partnerstvo je zahtevna reč in težko ga je vzdrževati. Resno garanje je in zanj je treba več poguma in vztrajnosti kot za samoto. Če seveda ta ni prisilna, kot je v teh časih. 


Epidemija nas opominja tudi na končnost življenja. Generacije, ki se še ne bi smele obremenjevati s tem, so vsak dan opomnjene, da se življenje lahko konča … 

To sporočilo, ne samo mladim generacijam, ampak nam vsem, razumem kot pozitivno. Ljudem z notranjo modrostjo, čeprav se je morda sami niti ne zavedajo, pomaga sestaviti pravilen seznam vrednot in ga poosebiti. Morda bo to nekatere tudi streznilo. Na primer mladi, ki so prehitro in prelahko prišli do denarja, so lahko zelo nevarni. Samo poglejte te naše kriptomilijonarčke, ki se preseravajo v Mehiki in na drugih luksuznih destinacijah s plačljivimi dekleti, debelimi zlatimi verigami okrog vratu in razpetimi srajcami … Mislite, da vsaj za sekundo pomislijo na preostanek sveta, ki živi v revščini in bolezni? Poistovetili so se z denarjem. V njem vidijo moč in varnost. Žal jim mnogi verjamejo in so jim za vzor. Sploh pa generacijam, ki prihajajo za nami, puščamo mračno dediščino. Zastrupljen, kaotičen in bolehen svet. Dali pa smo jim mnogo premalo orodja, da bi se s tem lahko spoprijeli. Težki časi prihajajo, ampak ne nepremagljivi. Človeštvo bo moralo odrasti. 

Koliko gledate poročila, berete novice? S facebooka ste se že odstranili, pravite. 

Gledam, berem. Tu in tam se zasitim. Povsod se trudijo, da bi nas spravili v adrenalinsko paniko, in jim kar uspeva. 

Je na deželi zdaj lepše kot v mestu? 

Na deželi je vedno lepše kot v mestu. 

In za konec, kaj z možem Igorjem najraje počneta, da minejo dolgi zimski dnevi? 

Glede na omejitve mi prejšnje leto še ni uspel noben omenjeni pobeg v samoto, ampak glede na to, da ta pojav ni povezan z Igorjem, nimava nobenih partnerskih težav. Gnezdiva. Sprehajava psa. Mogoče malo preveč kuham in pečem, to se pozna. Zanimivo, da samo meni. Rada se pogovarjava in hecava. Bereva. Igor je trenutno priklopljen na Cankarja, jaz na zadnjo knjigo Elene Ferrante. Zvečer kaj pogledava, on na televiziji, jaz kak film ali serijo na računalniku. Čisto fino nama je.