Bolnim, zaprtim, zapuščenim, brezdomnim, žrtvam nasilja, stigmatiziranim. Ljudem z roba družbe in nujno potrebnim pomoči. Da prepreči še globlji padec, da bi splavali na površje, tja, kjer je več svetlobe. Svetlobe, ki jo kar izžareva. In ki je nalezljiva. Evita Leskovšek, Korošica v Ljubljani, mati treh otrok, med drugim tudi pianistka, vrtnarka, ljubiteljica potovanj in vsega lepega. Po mestu vedno le s svojim kolesom in košarico z rožami.

Prihajate iz Lovrenca na Pohorju, vaš oče pa je bil podeželski zdravnik.

Ljubezen do medicine sem podedovala prav po očetu, zdravniku Vojku Meršniku, s katerim sem že kot deklica obiskovala bolnike in se z njim ogromno pogovarjala. Veliko me je naučil in mi odpiral oči: da je pomembno gledati pod površjem, s srcem, in da je vsak človek, ne glede na to, kaj počne v življenju, vreden pozornosti in dostojanstva. In da lahko kljub statusu in položaju pokažeš čustva. 

Telo večkrat sporoči, da je v življenju treba nekaj spremeniti. Dolgotrajni stresi in žalost pogosto pripeljejo v bolezen z imenom rak. Smrt očeta, ločitev, osamljenost, bolezen in smrt partnerja, zatem še bolezen in umiranje matere. Čisto preveč. 

Vendar ste se, drugače kot oče, odpovedali svoji ambulanti in se odločili, da boste zdravili z besedo, raziskavami, izobraževanjem, ozaveščanjem, programi, pobudami in delom z ljudmi na terenu.

Že kot mlada zdravnica sem se zaposlila na zdajšnjem Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, katerega poslanstvo je skrb za zdravje celotnega prebivalstva in njegovih skupin. Zdravniki tukaj v večini ne delamo posamično z bolnikom, imamo pa neverjetne možnosti za varovanje in krepitev zdravja mnogih. Sama sem se posvetila socialni medicini, ki se odziva na dogajanje in bolezni v družbi in ima svoje metode dela. Postavljanje diagnoze so v tem primeru raziskave in analiza podatkov, zdravljenje pa predlaganje ukrepov, programov. Preventiva je izobraževanje strokovne in ozaveščanje splošne javnosti. Že na začetku poklicne poti sem dobila nalogo vzpostavitve nacionalne preventive pri takratni epidemiji aidsa in tako sem se vedno bolj ukvarjala z ranljivimi skupinami, katerih skupne značilnosti so nedostopnost zdravstvene pomoči, izključenost in stigma. 


Slovenska javnost vas najbolje pozna kot promotorko varne spolnosti ter boja proti aidsu in virusu hiv.

Varna spolnost je ob preprečevanju zlorab nelegalnih drog in programov zmanjševanja škode najpomembnejša strategija preprečevanja aidsa, ki je še vedno prisoten. Pred leti sem tesno sodelovala v veliki mednarodni družini strokovnjakov za aids. Udeležila sem se tudi nekaj mednarodnih misij, šli smo v Vietnam, Armenijo, Afriko. To opolnomočenje je bilo zelo pomembno in lažje mi je bilo, ko sem na nacionalni televiziji in v drugih medijih prva glasno govorila o spolnosti, uporabi kondoma in vodila vsakoletne nacionalne kampanje in izobraževanja. Na začetku sem dobila celo nekaj grozilnih pisem, dolgoročni rezultat pa je ostal in ljudje so pojem varne spolnosti sprejeli.

Na Inštitutu za varovanje javnega zdravja se trenutno ukvarjate tudi z varno spolnostjo med covidom.

Zdaj se vsi ukvarjamo s covidom. Na vseh področjih dela. Ozaveščanje o varni spolnosti je bilo pred covidom pionirsko delo, zdaj pa se čisto resne organizacije, kot je Center za preprečevanje bolezni, ukvarjajo z zapovedjo spolnosti le znotraj istega gospodinjstva. Sicer je vsak sebi najboljši partner, spodbuja se masturbacija. Oddelek za javno zdravje mesta New York pri izražanju spolnosti po elektronskih medijih čisto resno opozarja na dodatno previdnost, da se z napačno internetno povezavo ne bi pomotoma javili na sestanek upravnega odbora ali intervju za delovno mesto. 

Bi lahko med virusom hiv in sars-cov-2 izpostavili kakšne podobnosti?

Čeprav je pandemija aidsa globalno še prisotna, je covid zasenčil vse. Oba sta se začela z epidemijo, hitrim širjenjem in razglasitvijo pandemije, to je širjenje bolezni v svetovne razsežnosti. Pri covidu pa že govorimo o sindemiji, ki je kombinacija besed sinergija in pandemija in govori, da gre za interakcijo dveh bolezni ali več, katerih učinek in škoda sta večja kot seštevek teh bolezni, in da je bolezen treba obravnavati v širših družbenih okoliščinah, tudi glede na učinek na gospodarsko in socialno področje. Vse to se povezuje v kontekst globoke neenakosti in že na začetku pojava covida je generalni sekretar Združenih narodov opozoril, da bodo posledice pandemije nesorazmerno prizadele najrevnejše in druge marginalizirane skupine. 

Poročila sem se zgodaj, morda prezgodaj, in imela dva otroka že med študijem medicine, tretjega pa več kot deset let kasneje. Vendar partnerstvo z njihovim očetom, tudi zdravnikom, na žalost ni uspelo. Ko ugotoviš, da se razvijaš v različnih smereh, da nimaš več skupnih interesov, da si se oddaljil …, je prepozno. 

Lahko strnete podobnosti?

Začetna negotovost o poteh prenosa – epidemiološko raziskovanje, študije, zanikanje, panika, strah, dolg reakcijski čas vlad/odločevalcev, izoblikovanje navodil za preprečevanje prenosa, ozaveščanje, širjenje informacij o zaščiti, izobraževanje, alokacija ogromnih sredstev na področju odkritja zdravila/cepiva, pomen testiranj in vprašanje univerzalne dostopnosti, teorije zarote, poglabljanje ranljivosti obstoječih ranljivih skupin, nastajanje novih, diskriminacija in stigma, vprašanje človekovih pravic, razkorak med praktiki, znanstveniki in odločevalci, pomanjkanje in slaba komunikacija, pomanjkanje dialoga in vključenosti ljudi, stiska, strah, nemoč, nasilje. 


In kaj smo se naučili od pandemije aidsa?

Da med epidemijo nihče ni varen, dokler nismo varni vsi. Da moramo v središče postaviti ljudi, jih poslušati in slišati. Prepoznavati in premagovati moramo stigmo in diskriminacijo. Potrebujemo hiter odziv in dostopnost zdravljenja in cepljenja za vse. Pomembno je obravnavati strah, negotovost, nemoč, osamljenost, nasilje … Nastale so nove ranljivosti in številni so v hudem finančnem položaju, popolnoma nepripravljeni. Za uspešno premagovanje kompleksnega fenomena potrebujemo dobro komunikacijsko strategijo, sodelovanje vseh. Nov svetovni red, ki bo vsekakor sledil v taki ali drugačni obliki, narekuje solidarnost, vključevanje, univerzalni dostop in sodelovanje. Ozrimo se okoli sebe in se spomnimo na sočloveka v svoji bližini. S pozornostjo in konkretnim dejanjem.

O občutljivih temah ste predavali tudi po zaporih. Kakšni poslušalci so bili zaporniki?

Kako te ljudje sprejmejo, je zelo odvisno od energije, ki jo izžarevaš. Z delavci v sistemu prestajanja zaporne kazni sem dobro sodelovala. Zapornikom sem vedno predavala v manjših skupinah, da se je razvila dinamika, ki je bila obvladljiva in konstruktivna, zlasti ker sem se z njimi pogovarjala tudi o spolnosti in drogah. Po srečanju me je kdo prosil še za dodaten pogovor. Spominjam se pokojnega Trobca, ki je vedno prišel do mene in se pritoževal, da ima suho kožo, a da mu zdravnica noče predpisati boljše kreme. 

Poročili ste se že kot študentka medicine.

Poročila sem se zgodaj, morda prezgodaj, in imela dva otroka že med študijem medicine, tretjega pa več kot deset let kasneje. Vendar partnerstvo z njihovim očetom, tudi zdravnikom, na žalost ni uspelo. Ko ugotoviš, da se razvijaš v različnih smereh, da nimaš več skupnih interesov, da si se oddaljil …, je prepozno. Mi je pa to življenjsko obdobje podarilo največji zaklad, to so otroci Svarun, Kaja in Severin, ki so zdravi in dobri ljudje. Zelo lepo se razumemo in veselim se, da nas bo vedno več. 

Moja mama Eva Marianne je bila poljska plemkinja nemških korenin. Po končani gimnaziji v Katovicah je študirala veterino v Nemčiji. Z mojim očetom sta se zaljubila v bolnišnici v Freiburgu, kjer je on delal kot kirurg, ona pa kot sestra med počitnicami.  

Bolezen se je dotaknila tudi vas.

Telo večkrat sporoči, da je v življenju treba nekaj spremeniti. Dolgotrajni stresi in žalost pogosto pripeljejo v bolezen z imenom rak. Smrt očeta, ločitev, osamljenost, bolezen in smrt partnerja, zatem še bolezen in umiranje matere. Čisto preveč. Jaz sem zelo hitra dobila diagnozo in bila operirana in zdaj sem zdrava. Je pa zdravljenje, ki je zelo naporno in te za nekaj časa ustavi, tudi priložnost za nov začetek. Za pospravljanje podstrešja v glavi in postavljanje novih temeljev. Sprejemanje dobrega, opustitev negativnih ljudi in postavitev svojega bistva na prvo mesto. Ko imaš veliko v sebi, lahko tudi veliko daješ. 


Poznamo vas tudi kot osebo, ki je vedno oblečena v svetle barve. Bele, rdeče in rožaste. Bi se v temnejših počutili drugače?

Večina ljudi se dobro počuti v temnejših barvah, ker so varovalne. Klasična mala črna obleka je tudi v moji omari, a črno imam večinoma le za svečane dogodke, koncerte. V svojem jutranjem obredu, ki vključuje dišečo kavo, glasbo in kopel, izbiram garderobo glede na razpoloženje, priložnost in vreme. In velikokrat so to zares obleke svežih barv z vzorci cvetja, pikic ali metuljev. Pri tem sem precej podobna svoji mami.

Zaupajte nam prosim kaj o njej.

Moja mama Eva Marianne je bila poljska plemkinja nemških korenin. Po končani gimnaziji v Katovicah je študirala veterino v Nemčiji. Z mojim očetom sta se zaljubila v bolnišnici v Freiburgu, kjer je on delal kot kirurg, ona pa kot sestra med počitnicami. Dodatno se je šolala, nato pa sta z očetom vse življenje delala skupaj; on kot zdravnik v rodnem kraju, ona pa kot njegova medicinska sestra, asistentka in laborantka. Bila je razgledana, polna pametnih idej, duhovita in iskriva. Privzgojila mi je ponos, ljubezen do cvetja in glasbe. Hiša v Lovrencu in okolica, ki sva jo s sestro podedovali, še vedno pogosto odzvanjata v taktih klasične glasbe in zimzelenih melodij. Kot otrok sem poslušala nemške in poljske pravljice, moja kulinarika se navdihuje v teh dveh kulturah.