V zibelko so ji rojenice položile dobro mero neukrotljivosti, so že vedele, zakaj. Izobražuje nove generacije bioterapevtov ter ljudem, ki se odločijo, pomaga ozavestiti destrukcije in poiskati pot. Stati kot človek pokončno in z občutkom namreč zahteva urjenje. »V komunikaciji smo Slovenci slabi. Naučiti se moramo izraziti se. Kajti če tiščiš v sebi, se boš zanikal,« tudi pove v intervjuju.

Ni vedno zapisano, da bomo ostali skupaj do konca. Ko duši vsaka po svoje dobita izkušnje in ko se učenje konča, se razidemo. Če bi s tem zavedanjem živeli, bi čez prelomnice prehajali bolj kulturno in bolj ozaveščeno. Ne bi bilo toliko dram, razprtij, trpinčenja. 

Že v otroštvu ste kazali samosvojost, veliko noči ste kar sami prespali v gmajni. Kaj vas je kot otroka vleklo tja?

Mir, tišina. Tam ni bilo prepirov, začutila sem naravo in pomirila me je. Čeprav sem bila deklica – to se je dogajalo okrog mojega dvanajstega leta – me ni bilo strah. Tam je košček zemlje, okrog nje skale in spodaj prepad. Spala sem na skali nad izvirom Ljubljanice. Občudovala sem nebo, poslušala šume, počutila sem se povsem varno in povezano z vso naravo. Spomnim se samo, da me je začelo zebsti, zato sem proti zgodnjemu jutru odšla domov. 

Ta skala je bila prav vaš prostor, vedno ista? Ali starši niso naredili panike, kje ste?

Vedno ista. Ko mi je bilo težko, sem tam našla pristan. Ljubljanica je žuborela in moje misli so se zbistrile, breme je kar samo od sebe izpuhtelo, moč vode in transformacija sta se dogajali sami, čeprav se s tem takrat nisem ukvarjala, vsaj ne zavestno. S starši smo veliko taborili in preživljali čas v gozdu tudi med pripravljanjem drv. Včasih so nam dajali več svobode in otroci smo bili vsak dan v gozdu. Ne vem, da bi me kdo kje iskal, ker si sploh niso predstavljali, da bi lahko čez noč kam izginila. Tudi ko sem proti jutru odšla domov, sem šla spat v kurilnico, in ko sem slišala, da bo šel nekdo na delo, sem na drugem koncu hiše počakala, in potem sama odšla v šolo. Nisem želela, da bi bili starši v skrbeh. 


Živimo v svetu, v katerem je tako imenovana duhovnost postala kliše. Kdaj in kako se je začela v vas prebujati zavest, da obstaja več kot telo, material, in da na tem svetu nismo na milost in nemilost prepuščeni sami sebi?

Še nekaj me je v otroštvu pomirjalo: naša hiša stoji tik ob pokopališču, samo ograja ju loči. Kadar sem v duši čutila prevelik pritisk, sem skočila čez ograjo in šla do cerkve, kjer je na razpelu Kristus. Tam sem prosila in se izpovedovala, odlagala žalost. Potem sem sedla h grobu babice in dedka, ki sta mi bila zelo blizu. Čeprav sem bila vzgojena v krščanskem duhu in so me naučili vseh pravil in molitev, pri meni ni šlo za priučeno, ko sem se obračala k Bogu. 

Težko je to opisati z besedami, vse moje življenje je zasnovano na daru, ki mi je bil dan ob rojstvu in se je naravno razvijal, da danes pomaga ljudem. Od malega sem ga doživljala od znotraj, čutila sem božansko v sebi, stik s sabo, zato sem bila tako uporna in trmasta, če me je kdo hotel spreminjati ali omejevati. Jasno mi je bilo, da mi bit ne sme biti odvzeta. Podoba, telo je samo posledica. Meni je bilo od nekdaj normalno, da duše komunicirajo, da zastanejo, da jih je treba peljati v svetlobo. Kot otrok se ne sprašuješ, ali je normalno, kar delam, kaj pa če ne znam. Vse je spontano, stik z duhovnim svetom se dogaja, ne da bi koga poklical. Če je koga kaj bolelo, sem instinktivno položila roke nanj, brez razmišljanja, zakaj, in brez tehnike. 

Od otroštva se je treba učiti, da imamo v sebi ekstremno moč, in prebujati zavest. Šele ko začneš vlagati energijo v sedanjost, ko moč poiščeš znotraj, zares živiš in v tebi deluje dobro. 

Sliši se naravno, pa hkrati nevsakdanje za deklico. Že babica vam je rekla, da si zaslužite nebesa na zemlji. Lepa popotnica vnukinji.

Res je, oba z dedkom sta bila zelo modri osebi. Dedek mi je dostikrat rekel: »Za Bogom popravljati je greh. Ali sprejmeš ali pa znoriš.« Ko sem v mladosti kdaj mislila, da sem izgubila vero v Boga, ker ni bilo uslišano, kar sem prosila, in sem to težko prenašala, so mi dogodki in situacije dali vedeti, da so moji dvomi zmotni. Moje življenje je bilo obvarovano, tudi kadar sama nisem varno ravnala z njim. Še danes se številnih stvari razumsko ne da pojasniti. Samo hvala lahko rečem, da me je učilo poglabljati se in prepuščati, mi dalo vedeti, da z nadziranjem življenjskega toka samo sebe držim na mestu. Zdaj začnem jutro s pozdravom v mislih, »življenje, kaj imaš pa danes zame«.

Kaj pa načrti? In držanje vajetih v svojih rokah?

Načrtujem tisto, kar moram. Na primer v svoji šoli pouk, koliko bom delala med tednom. Načrtovanje dopustov za leto ali dve, načrtovanje družine, načrtovanje selitev za točno določen čas, to je še vedno nadziranje življenja. Ko zmotno misliš, da imaš vpliv nad njim. Ti že lahko misliš, kdaj naj bi se kaj zgodilo, a življenje gre po svoje. Tega se je dobro zavedati, da ni razočaranj. Jaz si postavim cilj in delujem v njegovi smeri. Kako bom prišla do tja in kdaj, pa prepustim. 

Kakšna je pot zdravilke? To je najbrž kar specifično življenje.

Moja življenjska pot je zelo bogata. Naloženih mi je mnogo več izkušenj in preizkušenj, kot jih ima običajen človek. Če te božanska inteligenca vodi k zdravilstvu, se moraš razviti, izživeti, potrebuješ veliko izkušenj in širine, da boš temu svetu in ljudem lahko dal, kar imaš dati, sicer človeka ne boš razumel. Zase pravim, da sem šla od Poncija do Pilata, in to ne samo enkrat! Nekaj je biti naučen terapevt, nekaj drugega pa je biti rojen terapevt. Moja univerza je življenje. Seveda sodijo sem tudi znanje, knjige, a znanje mora biti ponotranjeno, kajti šele takrat boš lahko s srcem pri človeku, ki potrebuje tvojo pomoč. Če ga ne boš čutil ali mu boš govoril stvari, na katere ni pripravljen, in ga silil v »pametna« dejanja, mu boš povzročil le dodatno stisko! Zdravilec je korak pred časom, nenehno raste in se razvija, prepoznava energije, išče izhode in pot naprej, razvija orodja, poenostavlja. Ker nisi v glavi, ampak vse čutiš, nate deluje vse iz okolja, kar mora še priti ven tudi kot del tvoje karme; plešeš v sprejemanju, preobražanju, opuščanju. Pot zdravilca je popolna predaja in zaupanje.


Sliši se vznemirljivo!

Življenje je predodrejeno, kot duša se v duhovnem svetu odločimo, po kaj bomo prišli, kaj vse moramo doživeti. Scenarij je torej narejen, dobivamo izkušnje, po katerih bomo prepoznali, kje smo škodljivi zase. Kje smo razbiti, da povežemo svoje koščke, postajamo celovitejši in se bolj čutimo. Izkušanje nas dela žive in nas razvija – ko čutiš, misliš, doživljaš, razumeš, se učiš.

Bogastvo izkušenj, dobro. Ampak kakšni skušnjavi se je pa vendarle treba upreti? Če bi se spustili v vse, kar nas pritegne in privlači, bi šlo marsikaj k vragu.

Vsak je zgodba zase, ne bi rada posploševala, a obstaja univerzalna govorica, po kateri se človek ravna. Če si leta nezadovoljen v službi in začutiš, da bi jo rad zamenjal, začneš iskati. Potem pride nova priložnost; tehtaš, se odločaš. Vendar se zna zgoditi, da ob tem pogum ne pride vate, ne drzneš si iti naprej. Takrat očitno ni pravi čas ali ni prava priložnost. Ko zares prerasteš staro, to nekje v sebi začutiš. Začutiš, da je čas za spremembo, in slej ko prej se boš odločil, da si boš dal novo priložnost, čeprav ne bo povsem zanesljivo. A notranji pritisk je dovolj močan, da premaga dvome in pretirano razmišljanje. Preprosto moraš ga sprostiti, se razbremeniti! Je pa res, na kar opozarjate: marsikdaj ljudje raje zbežijo in menjajo službe, namesto da bi naredili spremembo in se v zdajšnji službi postavili zase, ubesedili, kar jih moti, in zahtevali, kar jim pripada. 

Oba spola imata čustva, le da imamo me več čustvenih stanj in širine. S to širino ženska lahko pride naproti moškemu. Opustiti moramo naša prepričanja in s tem vsa pričakovanja, da je »dec dec« in kaj vse si ženske predstavljamo pod tem. 

Notranji pritisk zna biti zelo nadležen in naporen.

Zagotovo, a razmišljanje, da odideš »takoj naslednji dan«, ko ti kaj ni všeč, ko se kje ne počutiš dobro in ko misliš, da je vse drugo krivo za tvoje slabo počutje, je popolna iluzija. Bežiš skozi življenje in ga ne živiš! Ker si ne upaš soočiti z njim, s sabo, s tem, kar ti je dano. Ne obstaja samo lepo in lagodno, tako ne more biti. Neurja, potresi, viharji, silovita je moč življenja. Pride trenutek, ko se boš moral soočiti s svojo naravo! Če boš za bežanje pred sabo porabil dvajset ali trideset let, jih pač boš, a ubežati pred nalogo lastne duše se ne da!

Vi ste zelo aktivna ženska, mati štirim otrokom, lani ste postali babica, vodite svojo šolo za bioterapevte, organizirate delavnice, vsak dan sprejemate stranke. Kje je zdrava meja med aktivnim in pasivnim pristopom?

Nič ni narobe, če je človek pasiven niti če je aktiven, so obdobja, ki jih moraš prepoznati. Tudi narava je jeseni pasivna, depresivna, v manku energije. Potem se letni čas zamenja, sonce, njegova toplota in svetloba, začne energetsko polniti naravo in človeka. Slabo je, kadar si v stanju nesprejemanja resničnosti in upiranja življenjskemu toku, kadar ostaneš indiferenten, ker so te slabe izkušnje potegnile v črno luknjo in živiš v prepričanju, da zate ni nič dobrega, da nič ne moreš in da življenje teče mimo tebe; in povrh še sebe za to kaznuješ. Takrat začneš ugašati, veneti. Od otroštva se je treba učiti, da imamo v sebi ekstremno moč, in prebujati zavest. Šele ko začneš vlagati energijo v sedanjost, ko moč poiščeš znotraj, zares živiš in v tebi deluje dobro. 

Pravite, da je polovica vaših strank žensk. Je še kaj, kar ženska lahko dojame o moškem?

Da tudi njih boli duša in o tem ne govorijo. Da so tudi oni prizadeti in ranjeni. Da se tudi oni ne počutijo dovolj dobri. Seveda se ne da posploševati, a oba spola imata čustva, le da imamo me več čustvenih stanj in širine. S to širino ženska lahko pride naproti moškemu. Opustiti moramo naša prepričanja in s tem vsa pričakovanja, da je »dec dec« in kaj vse si ženske predstavljamo pod tem.


Tudi vi imate za seboj ločitev in dobro veste, kako težko je narediti bistvene spremembe.

Za to, da bi se resnično postavil zase, zahteval svoje, moraš biti hudičevo pogumen! Ni tako preprosto, kot se sliši. Ja, pred leti sem doživela ločitev. Idealizirala sem partnerstvo, idealizirala sem, kaj pomeni imeti družino, in seveda se ti z ločitvijo vse to poruši. Sesuje se tvoja predstava in takrat je hudo. A spoznati moraš, da si si skreiral nekaj, kar ni imelo prave zveze z resničnostjo. V tvoje življenje lahko nekdo pride in iz njega tudi odide. Ni vedno zapisano, da bomo ostali skupaj do konca. Ko duši vsaka po svoje dobita izkušnje in ko se učenje konča, se razidemo. Če bi s tem zavedanjem živeli, bi čez prelomnice prehajali bolj kulturno in bolj ozaveščeno. Ne bi bilo toliko dram, razprtij, trpinčenja. Ob tem se kaže samo nizka zavest.

Kako se izogniti temu? Vi imate veliko izkušenj z ljudmi. Kje nas še čaka delo, kolektivno gledano?

V komunikaciji smo Slovenci slabi. Postaviti se zase in se izraziti, to je naš največji problem. Naučiti se moramo ne tiščati v sebi, kajti če si tiho, ker si ne pustiš povedati, izraziti, opomniti, boš zanikal samega sebe. Občutki v telesu nam kažejo, kdaj si delamo dobro in kdaj si škodujemo. A kako povedati, je zelo pomembno. 

Ženska mora povedati mirno in odločno, kaj želi, pričakuje, kaj ji je pomembno, česa ne dovoli. Treba je razložiti tako dobro, da te bo partner razumel. Lahko se zgodi, da te bo iz navade spet želel preslišati ali da te resnično ne bo razumel, vendar je treba vztrajati, spremembe se ne zgodijo čez noč. 

Prav v tem vidiku večina upravičuje strah: da ne boš znal prav komunicirati, ker so čustva premočna in izgubljaš nadzor nad njimi.

V ozadju je vedno razlog, zakaj ostanemo tiho. Res je tudi, da se je komunikacije treba na novo naučiti. Mi obvladamo tisto, ki smo jo prejeli v primarni družini, a ravno tako se učimo narediti nekaj drugače. Če ne boš poskusil, ne bo nič drugače, ker ne more biti. Ženska (če govoriva o njej) mora povedati mirno in odločno, kaj želi, pričakuje, kaj ji je pomembno, česa ne dovoli. Treba je razložiti tako dobro, da te bo partner razumel – a ti se moraš naučiti sploh čutiti se; razpon čustev je velik in občutki so v naši družbi zelo prezrti. Lahko se zgodi, da te bo iz navade spet želel preslišati ali da te resnično ne bo razumel, vendar je treba vztrajati, spremembe se ne zgodijo čez noč. Izučiti se v dobri komunikaciji je proces in ne samo vrlina. Kajti s to preobrazbo mehčaš sebe in dobivaš svobodo. Takrat se naredi prostor in aktivira ogromno podporne energije v tebi, postaneš močnejši, da živiš to, kar v resnici si! Treba se je premakniti eno nadstropje niže. Iz glave v srce! Tam so resnični odgovori. 

Ampak človek vendarle mora uporabljati razum.

Seveda, razum nam je dan, da bomo doumeli, ali je to, za kar se odločam, dobro, kakšne bodo posledice. Da se ne spravljamo v stisko z nerazumnimi dejanji. A ko enkrat pretehtaš in premisliš, to storiš. Nekaj drugega pa je um, v katerem se človek vrti in izgublja kot v začaranem krogu! Ker so nas učili misliti z umom in zanemariti čutila. Življenje je treba videti, čutiti in razumeti.