Pogovarjava se po telefonu, saj smo te dni v karanteni. Kako živite?

Nočem, da se sliši narobe, a rada bi povedala, kaj čutim v teh prvih dneh. Namreč, trenutno se počutim dobro, sprva je bilo to zame kot blagoslov. Kot da bi nekdo pritisnil gumb za premor, pozabili smo na hitenje, smo doma v balončku. Več časa sem lahko z otrokoma in sama s seboj. Spomladansko čiščenje lahko začneš prej, kot si mislil, poleg stanovanja pa lahko počistiš še svojo glavo. Najprej sem si torej malo oddahnila, kaj bo, pa bomo videli. Gotovo bo to velik izziv za vse. To ni nekaj, kar smo načrtovali, in trajalo bo. Delo in šola doma sta svojevrsten izziv, prav tako spoprijemanje z eksistencialnimi vprašanji, strahovi, kako bo, kaj nas čaka. Koliko samostojnih podjetnikov, umetnikov, prekarcev in drugih ima popoln izpad dohodka. Upam, da bo imela država razumevanje za vse. Sčasoma bodo pri nekaterih gotovo izbruhnile različne anksioznosti. Jaz sem za zdaj zelo rada sama.

Sem naivna, verjamem v ljubezen in zaupam ljudem. Verjamem, da obstajajo prava partnerstva, ker sem jih videla. Občudujem ljudi, ki so samostojni, a jim uspe z nekom stkati lepo partnerstvo.   

Ste od nekdaj radi sami?

V meni sta jin in jang. Rada se družim z ljudmi, imam pa tudi rada svoj mir. Če sem veliko naokoli, kar sanjam, da bi bila sama doma, če sem dolgo v samoti, pa začutim željo po druženju. Že od nekdaj sem takšna.

Niso pa lahki časi, kajne?

To ni dopust, temveč karantena. Moramo vedeti, zakaj je vzpostavljena. Je pa lahko pozitiven izziv, da se naučimo biti sami s seboj, se truditi z ljudmi, ki so z nami. Zdaj moraš samo biti z njimi. In upoštevati nasvete. Verjetno vsi čutimo enako.

Preberite še: Branko Šturbej o tem, da nihče več ne reče častna beseda

Osrednja tema tokratne Oneplus je družina in zdaj v času karantene najbrž razmišljamo tudi o tem. Doma smo z najbližjimi, pogrešamo tiste, ki niso ob nas.

Mi smo trenutno tričlanska družina, za nas se ni veliko spremenilo. Že takoj na začetku osamitve pa sem pomislila, da se ne bomo mogli družiti s tistimi, s katerimi se tudi prej nismo mogli. Na srečo imamo telefon in družbena omrežja. Najteže mi je, ker ne morem na obisk k mami, ker ne morem samo malo biti z njo. Smo pa zadnjič, ko je bilo lepo vreme, z otrokoma spekli mafine, se usedli na kolo in jih odnesli mami pred vrata. Bila je vesela, seveda pa je bilo težko, ker je nismo mogli objeti. Ja, čudni časi so, sprašuješ se, kako naj greš v trgovino. Z masko? Rokavicami? Obojim? S takšnimi vprašanji se še nismo srečali. Večkrat se spomnim na predstavo 2020 po motivih Hararija, ki je premiero doživela v začetku leta. Takrat smo za darilo od gledališča dobili milo, na katerem je pisalo 2020, spodaj pa NE BO MILO. To črno milo z bleščicami imam zdaj v kopalnici, ob njem je škatlica z napisom in vsakič ko jo vidim, se zamislim.

Igralci se pogosteje kot drugi ljudje vživljate v strašne reči in raziskujete temne plati življenja, vam je zato zdaj laže?

Igralci ves čas brskamo po drugih ljudeh in jih skušamo razumeti. Ne vem, ali nam je zdaj zato laže. Gotovo pa nam je teže, ker smo se vajeni dotikati in objemati. To bomo zdaj zelo pogrešali. (nasmeh)

Ali družino dojemate kot širok ali ozek pojem? Je tudi igralski ansambel vaša družina?

Vsak človek ima več družin, intimno celico in še druge družine. Moja ozka družina ne obsega veliko ljudi, tudi s stricem, svakom, bratrancem, mamo in sestro smo zelo povezani. Prav tako čutim pripadnost do svoje gledališke družine in prijateljev.

Zame je bila terapija blagoslov. Je pa res, da to niso lepe reči, nihče te ne bo božal. Naporno se je poglabljati vase, a je nujno. Bolje, kot da jih nikoli ne dobiš z metlo po riti. (smeh) Če se hočeš postaviti na svoje noge in se najti, je to nujno. Seveda je potreben tudi čas. A čas naredi svoje le, če delaš tudi ti. Ne ker si ždel in čakal, da teče.   

V nedavnem intervjuju ste spregovorili o ločitvi od Gregorja Grudna, tudi igralca, očeta vaših dveh otrok. Zanimive so se mi zdele besede, da po ločitvi včasih človek pogreša tudi še en par rok, da odnese smeti. Morda to zveni banalno, a je gotovo resnično.

Ja, lahko se sliši banalno, vendar ni. Hotela sem povedati, da je dobro, če si lahko z nekom razdeliš delo in odgovornost. A moramo vedeti, da ljudje vse zmoremo sami. Je pa lepo, če imaš oporo. Lepo je, če lahko daš noge na kavč, ko si utrujen, nekdo pa te malo zmasira. (nasmeh) Sem naivna, verjamem v ljubezen in zaupam ljudem. Verjamem, da obstajajo prava partnerstva, ker sem jih videla. Občudujem ljudi, ki so samostojni, a jim uspe z nekom stkati lepo partnerstvo. Velikokrat pomislim na Sandija in Barbaro Pavlin, čudovit par sta. Seveda vem, da nobeno partnerstvo ni popolno, a mislim, da moramo ljudje v to vložiti veliko dela. Poglejte, koliko truda vložimo v službo in nekateri v otroke, kako malo pa v medsebojne odnose. Tudi prijatelje pogosto jemljemo za samoumevne, premalokrat jih vprašamo, kako so, in jih brez sodb poslušamo. Premalo si prizadevamo za odnose, ker to ni preprosto. Takrat namreč lahko slišiš stvari, ki jih nočeš slišati, in moraš sprejemati kompromise. Vsi smo mali egoisti, a moramo poslušati drugega. Vidite, zato pravim, da sem naivna. (smeh)

Tudi po ločitvi ostajate takšni?

Že od nekdaj sem zaupljiva in empatična. Oče mi je v otroštvu dejal, da mi bo prepovedal gledati dokumentarce o živalih, ker me je marsikaj preveč prizadelo. Od nekdaj dajem ljudem, ki jih imam rada. V življenju jih sicer kdaj zato dobiš po glavi, moj pokojni oče bi rekel, da sem se pač malo streznila, a še vedno zaupam v ljudi in dobro v njih. Na lastni koži pa sem doživela, da vsi nimajo lepih namenov. Če je nekdo egocentričen, lahko pohodi mnogo ljudi okoli sebe. Zdaj sem bolj previdna, a še vedno menim, da se dobro z dobrim vrača. Tudi otroka skušam tako vzgajati, ker drugače ne znam. Si pa želim, da bi bila trdna človeka, da drugi ne bi pometali z njima.

Preberite še: Tjaša Železnik o tem, da ji hči v času epidemije misli spelje drugam

Sta podedovala vašo naivnost?

Zdaj je to težko reči, stara sta šest in sedem let in ne vem, ali je njuna naivnost še otroška ali je že del značaja. V obeh pa vidim sebe, čeprav sta zelo različna. Kot otrok sem bila izjemno občutljiva. Dobesedno vleči so me morali k zdravniku in zobozdravniku, zame je veljal rek v jok in na drevo. Ko sem bila majhna, sem bila zelo odprta, potem pa sem postala izjemno sramežljiva. Imela sem želje, a jih nisem znala ali si jih upala ubesediti. Šele pri sedemnajstih ali osemnajstih sem ugotovila, da moram povedati, če nekaj želim, nihče ne bo vedel, da hočem na primer na plesni tečaj. Vedela sem, da bom morala iti na sprejemne izpite in se izpostaviti, če želim postati igralka. Imela sem veliko energije, a si nisem znala priznati, da me vleče tudi kaj adrenalinskega. Vse to zdaj vidim pri obeh fantih. Kot samostojna človeka sta prišla na ta svet, jaz jima lahko samo svetujem in ju usmerjam, kot zmorem. A saj vemo, nekateri vse življenje poslušajo nasvete, drugi pa morajo marsikaj izkusiti sami. Človek se mora kdaj tudi sam opeči.

Je zdaj, ko ste sami z otrokoma, teže vzgajati?

Laže je, če se lahko z drugim staršem pogovoriš. Prav je, da o pomembnih stvareh odločata oba. Lahko se obrnem tudi na družino in prijatelje za nasvet, a moram biti samostojna. Včasih si želim, da bi se lahko brez sodb pogovorila o vsem, a kot sem rekla že prej, ljudje zmoremo sami. Delaš po svojih najboljših močeh in veš, da ga boš kdaj polomil. Vzgoja je delo in učenje, šele čez dvajset let bom videla, kako mi je šlo. Včasih se šalim, da so otroci kot mladi kužki, pri katerih moraš biti zelo dolgo zelo dosleden. Sem jaz dovolj dosledna? Upam. Trudim se in se skušam čim manj tepsti po glavi. Starši smo kdaj tudi utrujeni in kaj preslišimo, ključno pa je, da se znamo potem ustaviti, poslušati, pogovoriti in tudi opravičiti. Najslabše je, če predvidevaš, kaj bo. Vidiš otroka, ki pleza po drevesu, in mu rečeš: »Pazi, padel boš!« Torej že predvidevaš, da mu ne bo uspelo. In on ti reče: »Ne, pa ne bom!« Bolje je, če rečeš: »Pazi, ker lahko padeš.« Vsak dan se srečaš z nešteto takšnimi izzivi.



Povedali ste, da ste se ob ločitvi zatekli k nasvetu: »Vdihni in pojdi korak za korakom.« Sliši se kot kliše in rekli ste, da ste tudi vi prej tako mislili, a v resnici se je izkazalo za koristno.

Ni me sram priznati, da sem po ločitvi poiskala pomoč. Vesela sem, da sem našla svetovalki, ki sta mi zelo pomagali, še zdaj kdaj komuniciram z njima. Ljudje, ki te imajo radi, ti želijo pomagati, a včasih si mnenja nasprotujejo, ti pa moraš najti pot, po kateri boš hodil naprej. Ni nujno, da ti lahko najbližji najbolje pomagajo, oni so ti lahko v oporo. Meni je bilo laže, da me je vodil nekdo nevtralen. Ko mi je takoj po razhodu kdo rekel, da bo čas naredil svoje, sem ga hotela mahniti po nosu. (smeh) Na začetku moraš samo dihati. Ena od svetovalk, h kateri sicer potem nisem hodila, mi je dejala: »Zdaj ste v akutni fazi, zdaj morate le skrbeti za otroka, hoditi v službo, jesti, spati in dihati. Vse, kar pride, zmečite v kontejner. In vedite, da to ni koš za smeti, to je kontejner. Čez nekaj mesecev ga lahko odprete in začnete jemati stvari ven eno za drugo.« Ta nasvet sem vzela zelo resno. To ne pomeni, da stvari pometaš pod preprogo, temveč počakaš, da mine najhujše, preden začneš razčiščevati. Ljudje si radi rečemo, da nočemo pomoči, da naj psihiatri najprej pometejo pred svojim pragom, a če najdeš pravega človeka, s katerim se tudi energetsko ujameš, ti lahko pomaga. Zame je bila terapija blagoslov. Je pa res, da to niso lepe reči, nihče te ne bo božal. Naporno je, a nujno. Bolje, kot da jih nikoli ne dobiš z metlo po riti. (smeh) Če se hočeš postaviti na svoje noge in se najti, je to nujno. Seveda je potreben tudi čas. A čas naredi svoje le, če delaš tudi ti. Ne ker si ždel in čakal, da teče.

Komu boš zaupal, če ne zaupaš niti sebi, ker nisi mož beseda? Nekateri ljudje lažejo, da dobijo, kar želijo, a morali bi vedeti, da se bodo na koncu poslovili sami.  

Verjetno moraš znati oprostiti tudi sebi?

Nisem človek, ki bi vrgel puško v koruzo. Če menim, da je nekaj mogoče spremeniti, se bom trudila po najboljših močeh. Če nečesa ni mogoče spremeniti, pa moraš to sprejeti, kar ni lahko. Za to si še vedno prizadevam. Popolni scenariji v moji glavi niso bili takšni, a to sem morala sprejeti in tudi doumeti, da nisem nič zares izgubila, sem pa, upam, postala boljši in bolj zanimiv človek.

Govorili ste o tem, da človek kaj hitro spozna, da niso vsi takšni, kot je sam. Ob tem sem se spomnila na odgovor vašega igralskega kolega Branka Šturbeja, ki sem ga intervjuvala za Onoplus pred dvema mesecema, dejal je namreč, da nihče več ne reče častna beseda. Se strinjate z njim?

Z Brankom sva veliko skupaj delala in tudi podobno razmišljava. Res je, včasih je veliko pomenilo, če si rekel, da je nekdo časten človek ali mož beseda. Otrokoma sem ravno zadnjič razlagala, kaj pomeni biti mož beseda. Žal mi je, da tega ni več toliko, to bi morali priklicati nazaj v družbo. Komu boš zaupal, če ne zaupaš niti sebi, ker nisi mož beseda? Nekateri ljudje lažejo, da dobijo, kar želijo, a morali bi vedeti, da se bodo na koncu poslovili sami. Če se bom lahko na koncu poti mirno pogledala v ogledalo, bom lahko tudi mirno šla, kamor že pač gremo, ko se življenje konča. Vsi smo iz mesa in krvi, vsakogar kdaj kaj popade, lahko koga prizadenemo, enkrat bomo prizadeti, drugič bomo prizadeli. A kako s tem živiš, kakšen je tvoj naslednji korak, to je tisto, kar nas dela takšne in drugačne. Vem, da obstajajo častni ljudje, poznam jih. Govorila sem že, da je oprosti postala težka beseda. Ljudje se ne opravičujejo več ali pa tega ne mislijo resno in to se mi ne zdi prav.

Ko se karantena izteče, se boste vrnili k igri, v Mestno gledališče ter na male in velike ekrane. Ste svojo najljubšo vlogo že odigrali ali jo še čakate?

Moja najljubša vloga je igra. Igra. In še enkrat igra. Nikoli nisem imela posebnih želja, da bi na primer igrala Julijo ali kaj podobnega. Moje najljubše vloge so vse tiste, ki so zanimive. V vsakem liku skušam najti človeka, nekaj, kar me zanima. Seveda sem imela različna obdobja, na primer Medeja je bila vloga, ki me je pretresla. Ne vem, kako bi jo zmogla igrati zdaj, ker imam sama otroka. (nasmeh) Če le pomislim na reči, ki jih je naredila Medeja, začnem plitvo dihati, to je nedoumljivo. Je pa res, da drugače gledaš na like, ki si jih že odigral, ko imaš otroke. Danes bi svoje like mater kdaj obarvala drugače.

To pomlad naj bi plesali v šovu Zvezde plešejo, a je snemanje za zdaj zaradi koronavirusa prekinjeno. Kdaj boste nadaljevali? Veste vi kaj več kot mi?

Ne vemo. (smeh) Želimo si, da bo to kmalu za nami in bomo lahko nadaljevali, se spet družili. Naš plesni razred 2020 se je zelo povezal. Redno se družimo na družbenih omrežjih, se spodbujamo, zabavamo in pogrešamo. Koronavirus je prodrl v vse celice javnega življenja, to velja tudi za gledališča, snemanja in televizijo. Vsi smo bili za to, da je zdravje prvo in da snemanja zamrznemo. Upam, da čim prej začnemo spet plesati. Ples osvobaja. To, kako se telo odziva na glasbo ali drugo telo, je zame preprosto svoboda.