Odkar je pred dobrimi petimi leti preživela raka dojke, ve, da se s pozitivnim pristopom da rešiti marsikaj v življenju. Drži se tudi tega, da se ne obremenjuje vnaprej, za zalogo, saj nikoli ne vemo, kaj nam je namenjeno.

Živimo v težkih časih, a če kaj, je zdaj dovolj prostora za vse tisto, kar je pomembno. Vsaj moralo bi biti. Domišljam si, da ste hčerki Nini Barbari že v otroštvu in med odraščanjem dali vedeti in čutiti, da boste vedno z njo in ob njej – ne glede na vse.

Ja, res je. Občutek varnosti in tega, da ni nič tako grozno, da se ne bi moglo rešiti, se mi zdi pomemben za vsakogar, za otroka še toliko bolj. Majhen otrok vidi odsev celotnega sveta v svojih starših. Torej si lahko predstavljate, kako katastrofično se zdi vse skupaj malčku, če starši zganjajo paniko. In tukaj ne gre samo za ta trenutek, takšna stanja puščajo posledice. Vsekakor je zdaj čuden čas in vsak dan nam postreže z neprijetnimi novicami, vendar je treba ohraniti mirno glavo. Kadar se odzivamo iz strahu ali nervoze, ni nikoli dobro. Te dni mi ves čas odzvanja v glavi misel: »Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim, in modrost, da razlikujem to dvoje.« 

Moje prepričanje je, da s svojimi mislimi močno vplivamo tudi na fizično zdravje. Vem, da se mnogim to zdi neumno, češ, aja, če bom lepo mislil, bo vse v redu, če ne, bom pa zbolel. Res ni tako preprosto, vendar je vpliv misli na fizično zdravje dokazan. 



Koliko se naše misli in čustva izražajo v našem počutju, pravzaprav kar zdravju, ste ne nazadnje gotovo spoznali, ko ste pred dobrimi petimi leti preboleli raka dojke, kajne?

Moje prepričanje je, da s svojimi mislimi močno vplivamo tudi na fizično zdravje. Vem, da se mnogim to zdi neumno, češ, aja, če bom lepo mislil, bo vse v redu, če ne, bom pa zbolel. Res ni tako preprosto, vendar je vpliv misli na fizično zdravje dokazan. Če poskusim zelo poenostavljeno razložiti: stres vpliva na imunski sistem in z oslabljenim imunskim sistemom smo dovzetnejši za bolezni. Stresa nam v resnici ne povzročajo dogodki, ampak naš odziv nanje. Veliko razburjenje, žalost, jeza, zaskrbljenost vplivajo na uravnoteženost hormonov v telesu, kar lahko povzroči bolezenska stanja. Seveda je zelo težko slišati ali upoštevati, ko ti kdo reče: »Ne obremenjuj se!« Verjemite mi, jaz sem vse prej kot flegmatičarka. Se pa učim, sem na tej poti, z vsakim dnem se trudim delati pozitivne spremembe pri sebi. In se da. In predvsem – pomaga.

Če priznamo ali ne, nas po malem vse obremenjuje misel, okej, če premagamo novi koronavirus (v vednost: intervju opravljava 25. marca 2020), kaj pa potem … Koliko nas bo zaradi gospodarskih posledic ostalo na čakanju tudi po koncu epidemije? Brez dela? Kaj menite, je treba preprosto zaupati? In komu? Sebi? Življenju? Usodi – nečemu, kar nas vodi k tistemu, kar je morda prav za nas, a tega ne vemo niti ne moremo vedeti?

Razmere so zelo neprijetne, za nekatere celo grozljive. Koliko ljudi je, ki so odvisni od svojega mesečnega zaslužka in že v normalnih okoliščinah komaj krpajo iz dneva v dan. Si predstavljate, da ima nekdo poleg tega še kredit, ki ga je treba poravnati?! Od kod vzeti, če ne zaslužiš niti za hrano? In nič ne moreš spremeniti. V takšnih in podobnih primerih je težko biti brezskrben. Vendar ja, vedno se je dobro odzvati kolikor se da pozitivno, da si nehote ne škodimo še bolj. S tem mislim, da ne ogrozimo svojega zdravja, odnosov in podobno. Glede na to, da je to stanje globalno in da »navadni« ljudje ne moremo narediti prav veliko, da bi kaj spremenili, sem prepričana, da bodo našli in izvedli pozitivne rešitve na državni ravni. Veliko ljudi bo potrebovalo finančno pomoč in treba je ukrepati. 

A kakor koli obrnemo, med epidemijo, ko so zaradi čim hitrejšega preprečevanja širjenja novega koronavirusa zaprte šole in družbeno in javno življenje stoji, nas bivanje v izolaciji vendar postavlja tudi pred osebnostne preizkušnje. Vi ne izgubljate upanja za rešitev iz zapletenega položaja?

Jaz sem hvaležna za vsak trenutek, ki ga preživim s hčerko. Kuham, nekajkrat na dan, berem, pišem, z Nino si vsak večer ogledava kakšen film, veliko se pogovarjava. Vsak dan pokličem katerega od prijateljev, da vidim, ali so dobro. Koliko načinov komunikacije je! Tehnologija je pravi blagoslov. Ne strinjam se, da nas je odtujila. Odtuji ali poveže te toliko, kolikor sam dopustiš. Sam se odločaš, koliko časa boš »visel« na spletu in gledal bedaste objave ali pa boš uporabil internet za to, da boš prebral kaj pametnega, navdihujočega, pridobil znanje. Moja prijateljica se je pravkar vpisala v tečaj tujega jezika in bo ta čas porabila za to. Odlična ideja, kajne?!

Nikoli nisem imela ob sebi moškega, ki bi mi kakor koli stal ob strani. Še vedno čutim žalost, ker nimam izkušnje, da bi nekaj ustvarjala s partnerjem. Da ne poznam tiste skupne sreče, ko nekaj narediš in se potem veseliš v dvoje. Ja, to je zame kar globoko razočaranje. 



Zdaj ko se bržkone vsi bolj zavedamo svoje ranljivosti, pravzaprav lahko na novo definiramo odnose, v katere bi zložili manj grobosti in sovraštva. Kaj menite, se bomo prebudili?

Vsako »kritično« stanje vedno znova dokazuje, da je velika večina ljudi dobra in sočutna, da smo si pripravljeni pomagati. Mene to navda s toplino in hvaležnostjo. Mnogokrat slišimo koga reči, da nimamo več odnosa, spoštovanja drug do drugega, da smo odtujeni in da je to na splošno slab čas. Ne vem, ali je to čisto res. Včasih so samo privilegirani imeli možnost izobrazbe, ženske nismo imele volilne pravice, bile smo drugorazredne državljanke in še mnogo je tega. Se vam ne zdi, da gre človeštvu na bolje? 

Seveda je ogromno stvari, ki so katastrofalne, in za mnoge mi ni jasno, zakaj nič ne ukrenemo, pa vendar – verjamem, da se marsikaj počasi izboljšuje. Vsekakor pa bomo morali narediti drastično spremembo v našem odnosu z naravo. Ali ste vedeli, da se bo smrtnost na Kitajskem znatno zmanjšala zaradi izboljšanja zraka, ki ga je povzročilo stanje zaradi novega koronavirusa?! Ocenjujejo, da bo čistejši zrak rešil življenja približno 4000 otrokom, mlajšim od pet let, in kar 73.000 odraslim nad 70 let. Se mora res zgoditi katastrofa, da spregledamo, kako zelo škodimo sami sebi?!

Kot se spreminja družba, so pred nove izzive postavljene tudi družine. Kaj opažate, če se z mislimi vrnete v obdobje in okolje, ki ob vzgoji tudi vpliva na razvoj posameznika, svojega otroštva in odraščanja ter ju primerjate s hčerkinima?

Ko je bila Nina mlajša, sem razmišljala, kako strašansko se starši obremenjujemo, če kdaj kaj rečemo ali naredimo narobe. Potem sem razmišljala, kako sta lahko dvojčka, ki imata enako vzgojo in zelo podobne vplive okolja, včasih popolnoma drugačna. Izbereta drugačen poklic, imata različne prijatelje, nista enako uspešna ali zadovoljna v življenju in tako naprej. To mi je dalo misliti, da starši in okolje ne vplivamo tako dramatično na »končni izdelek«. Videti je, da je značaj, s katerim smo se rodili in pogojuje, kako se odzivamo, kar pomemben. Gotovo pa gre za splet vsega. 

Diagnoza rak dojke je bila gotovo velika budnica, da nekaj počnem narobe. Predvsem s sabo. Sledile so številne spremembe, eno od pomembnejših spoznanj pa je tudi preprosto navodilo, ki ga dobimo na letalu: »V primeru nesreče najprej nadenite kisikovo masko sebi, saj boste le tako lahko pomagali svojemu otroku in drugim.« 

Ker nimamo zemljevida za primer, če bi se izgubili, so starši svetilniki, ki kažejo pravo pot, vprašanje je le, kako prenesti na otroka modrost in izkušnje, ne da bi imel občutek, da mu solimo pamet.

Ob sebi sem imela močni mamo in babico. Mama in oče sta mi vselej dajala občutek varnosti in to, da se vedno lahko obrnem nanju. Žal tega nisem zmeraj upoštevala in sem kar nekajkrat bila boj sama s sabo. Ampak tako pač je, vsak je oseba zase in starši ne morejo vedno omiliti otrokovih težkih izkušenj. Vsak mora prehoditi svojo pot. 



Ste dolgo potrebovali, da ste se pomirili s tem, kar je bilo, in sprejeli samskost? Je bila odločitev zavestna?

Ne, to ni moja odločitev. Mnogo let je bilo to zame izredno boleče. Končno pa sem zmogla toliko moči, da sem spregovorila in napisala predstavo, komedijo Večno samska. Premiera je prestavljena na september. To, da sem napisala svoje tragikomične doživljaje v iskanju partnerja, svoje misli in čustvovanje, mi je zelo pomagalo. Da govorimo ali vsaj zapišemo stvari, ki nas mučijo, nam pomaga, da jih vidimo iz drugega zornega kota. S časom se jim morda celo nasmejimo. No, moje dogodivščine bodo vsekakor prinesle veliko smeha gledalcem.

Gotovo ste kdaj razmišljali, da bi bilo v dvoje, s partnerjem, laže iti čez vse?

Nikoli nisem imela ob sebi moškega, ki bi mi kakor koli stal ob strani. Pa to ni kritika mojih nekdanjih partnerjev. Preprosto tako se je zgodilo, da nisem imela nikogar ob sebi, ko sem zbolela, ko sem ustvarjala večje avtorske projekte, ko sem gradila dom zase in za svojo hčer. Še vedno čutim žalost, ker nimam izkušnje, da bi nekaj ustvarjala s partnerjem. Da ne poznam tiste skupne sreče, ko nekaj narediš in se potem veseliš v dvoje. Ja, to je zame kar globoko razočaranje. Hkrati pa mi razum reče: A si ti čisto zmešana! Bodi ponosna, da si vse to zmogla sama. Priznam, nekako še vedno nisem sprejela tega kot nekaj dobrega. Kaj naj rečem – ljudje smo včasih res čudni in zapleteni. 

Kaj vam je najbolj pomagalo do spravljivih besed: »Če ni, ni! Si sam. In si dovolj močan!«

Diagnoza rak dojke je bila gotovo velika budnica, da nekaj počnem narobe. Predvsem s sabo. Sledile so številne spremembe, eno od pomembnejših spoznanj pa je tudi preprosto navodilo, ki ga dobimo na letalu: »V primeru nesreče najprej nadenite kisikovo masko sebi, saj boste le tako lahko pomagali svojemu otroku in drugim.« Eden od konkretnih načinov, kako si vsakodnevno pomagam biti v stiku s sabo, je transcendentalna meditacija. Pomaga mi, da se umirim, napolnim baterije, spregledam, kaj me muči, najdem pravi način, kako se bom na določene okoliščine odzvala.

Uspešna ženska ste. Odločna. In z izdelanim pogledom na svet. Kaj se sprašujete v tem obdobju življenja? Za kaj ste hvaležni?

Za mnogo stvari oziroma ljudi. In vsak dan se zahvalim. Resnično. Za ljudi, ki so v mojem življenju: hčer, starše, prijatelje, sodelavce, za svoj dom, za mir, zdravje, ustvarjalnost, za svoj večni optimizem … Za marsikaj. Uspeh pa je zelo relativen, še posebno v mojem poklicu. Nase gledam predvsem kot na ustvarjalko, ki poskuša prispevati v družbo pozitiven pogled na svet in življenje. Veliko mi pomeni, če koga nasmejim, mu dam pogum ali povzročim olajšanje, češ, glej, saj se to ne dogaja samo meni. 

Verjemite mi, obremenjevanje vnaprej nikoli ne pomaga. In predvsem ničesar ne spremeni. Edino, kar pomaga, je globoko zaupanje v življenje, ljubezen in zavedanje vsakega trenutka sreče. 

Ženska z vašo vrsto ponosa in energijo, ki ne usahne, se najbrž ne trapi z vprašanjem, kaj bi, če … In če že, bi najbrž spet izbrali isto pot ali vendar takšno z manj stranpotmi?

Res je, ničesar ne bi spremenila, ker bi to pomenilo, da bi se spremenile tudi lepe stvari. Prav zdaj z Vladom Novakom in režiserjem Samom Strelcem z bralnimi vajami po skypu pripravljamo dramo Strup, ki govori o izgubi otroka, kar se meni zdi najbolj grozovita izkušnja na svetu. In moj lik pravi, da bi najrajši zbrisala stvari. In on jo vpraša: »Kje? Kje bi začela radirati?« In res – kje? Bi zbrisala tudi to, da je otroka sploh imela? To so strašne stvari. Bistveno pa je, da ničesar za nazaj ne moremo spremeniti in je edino olajšanje, da to sprejmemo, kolikor se da pozitivno. In da ne skrbimo, kaj bo, kako bo. Verjemite mi, obremenjevanje vnaprej nikoli ne pomaga. In predvsem ničesar ne spremeni. Edino, kar pomaga, je globoko zaupanje v življenje, ljubezen in zavedanje vsakega trenutka sreče.