Maja Plaz: Breme žensk se je potrojilo

V treh desetletjih, kolikor zagotavljate pomoč in podporo predvsem ženskam in otrokom, ki doživljajo nasilje, ter ozaveščate o nesprejemljivosti katere koli oblike nasilja, je bilo leto 2020 drugačno. Katere pomanjkljivosti so se razkrile pri preprečevanju nasilja v družini?

Preden odgovorim, naj povem, da pri podaji informacij dodajam nekaj navedb Dubravke Hrovatič, naše vodje programov. Po podatkih Združenih narodov ena od treh žensk na svetu v življenju doživi fizično ali spolno nasilje, v večini primerov so povzročitelji njihovi intimni partnerji. Predlani je tovrstno nasilje doživelo 243 milijonov žensk in deklic med 15. in 49. letom. 

Med pandemijo se je nasilje nad deklicami in ženskami, posebej v družini, intenziviralo, postalo pa je še bolj skrito. Prvih 14 dni prvega vala smo imeli zelo malo klicev. Domnevali smo, da je razlogov za molk več. Eden je občutek nemoči in negotovosti, ki se je širil med nami zaradi soočanja z novo realnostjo. Informacije, ki smo jih prejemali takrat in so aktualne tudi zdaj: »ostanite doma«, »doma je najbolj varno«, »ostanite v mehurčku«, »zaprte so institucije«, »nedostopnost zdravstva«, »potrebna je predhodna napoved prihoda, sicer vas ne bodo sprejeli«, »pomembna je zaščita pred virusom, za življenja gre« itd. Vse to je povečevalo občutek izgube nadzora nad življenjem in še večje prilagajanje ter trpljenje žrtev. 

Zaradi zapiranja delovnih mest, dela od doma, šolanja na daljavo, zapiranja vrtcev so bili žrtve in povzročitelji nenehno skupaj, kar je tudi onemogočilo iskanje pomoči. Opažamo, da se manj žensk odloča za umik iz nevarnega okolja in se jih več odloča za vključitev v naše programe svetovanja. Zanimanje za vključitev v svetovanje je v primerjavi z letom prej enkrat večje. 

Tradicionalna pričakovanja do žensk so se ponovno pokazala v vseh razsežnostih – so blažilke v odnosih, ki pomagajo prebroditi krizo drugim družinskim članom in morajo prenašati izbruhe ter maltretiranje, ker se je »drugim« zgodila kriza. 

Ženske smo tiste, ki med zaostrenimi epidemiološkimi razmerami nosimo glavno breme, kajne?

Ženske sporočajo o popolni psihofizični izčrpanosti. Breme se je potrojilo. Tradicionalna pričakovanja do žensk so se ponovno pokazala v vseh razsežnostih – so blažilke v odnosih, ki pomagajo prebroditi krizo drugim družinskim članom in morajo prenašati izbruhe ter maltretiranje, ker se je »drugim« zgodila kriza. Ko v odnosu pride do fizičnega nasilja, je zadaj že dolga zgodovina psihičnega nasilja; za mnoge je bila kriza opravičilo za intenziviranje nasilja v odnosih. Kako je s starejšimi, ki so osamljene in za katere je edini, ki skrbi zanje, lahko tudi povzročitelj nasilja, pogosto nimamo informacij, saj tudi priložnosti za klic nimajo. 

Trenutno imamo še nekaj prostora v naših varnih hišah, četudi so že ves čas polne. Opažamo popolno ekonomsko izčrpanost, saj je le ena uporabnica ohranila službo. Nobena ne prejema preživnine. Pri večini je sicer začasno odločeno o stikih otrok z očetom, a ni odločeno o preživnini. V še težjem položaju so uporabnice, ki nimajo državljanstva in stalnega bivališča in nimajo pravic do transferjev. Tukaj jim priskočijo na pomoč Rdeči križ, Društvo prijateljev mladine in Karitas s hrano. Več kot dobrodošle so donacije posameznikov in podjetij v obliki hrane, bonov ali drugih dobrin. 

Vaši varni hiši ves čas epidemije delujeta?

Da. Ob začetku epidemije nas je skrbelo, ali žrtve vedo, da delamo neprekinjeno in smo še vedno tu zanje. Zato smo z drugimi nevladnimi organizacijami pripravili materiale s telefonskimi številkami, ki jih distribuira Mestna občina Ljubljana, objavljali številke v lekarnah, trgovskih centrih itd. Pred kratim smo na prostovoljni bazi naredili tri kratke filme, ki govorijo o nasilju v družini, umoru ženske s strani intimnega partnerja, ženske, ki je preživela posilstvo. Začelo se je z zaupanjem, tako smo jih poimenovali. V partnerski zvezi se vse začne z zaupanjem. Težko verjamemo, da nam je bližnji zmožen zadati rane. Potem je tu še zaupanje v sistem. Me bo znal zaščititi? Mi bodo verjeli? Me bodo dovolj informirali? Bodo prepoznali, da gre za nasilje, ali bodo rekli, da je to samo najin spor? 

Intimnopartnerski umori so običajno napovedana kazniva dejanja, ki bi jih z več učinkovitosti v delovanju sistema včasih morda lahko preprečili. Izrek prepovedi približevanja pogosto ni dovolj. Ko se zgodijo tragedije, gledamo nazaj, kaj bi bilo še možno narediti. Za konkretne ljudi ni več pomoči. Problem je, ker se enako zgodi spet in spet. Na prvo mesto postavljamo pravice storilca. Osrediščeni bi morali biti na varnost žrtve. Če se je žrtev pred nasiljem umaknila v varno hišo, to ne pomeni, da ne potrebuje zaščite ob predaji otrok za stik z očetom, povzročiteljem nasilja, ne pomeni, da ne potrebuje izreka prepovedi približevanja, saj se giblje tudi drugje, ne le v varni hiši. Prepogosto spregledamo znake, ki kažejo na ogroženost žrtve, in njeno ogroženost podcenimo. 

Žrtev potrebuje oporo, zaupno osebo, nekoga, ki ji bo stal ob strani in jo bodril, da bo zmogla korake naprej. Morda ste ta oseba ravno vi. Morda boste rešili življenje. Nasilje se samo od sebe namreč ne prekine. 

Na božični dan je Slovenijo pretresel trojni umor. Ob tej in drugih družinskih tragedijah se vsakič postavlja vprašanje, ali je ni bilo mogoče preprečiti. Povejte nam, kako naj ukrepamo kot sorodniki, sosedje, prijatelji, znanci, sodelavci, če zaznamo problematično dogajanje. 

Izoliranost, ki jo povzročajo ukrepi za preprečevanje širjenja okužbe s covidom-19, v dodatno nevarnost spravlja ljudi, ki doživljajo nasilje bližnjih. Nasilje, ki nam ga povzroči bližnja oseba, težko prijavimo. Počutimo se krive, soodgovorne, sram nas je, strah, kaj bo po prijavi. Se lahko zanesemo, da se nasilje ne bo intenziviralo? Ljudje čez noč ostajajo brez dela, brez socialne in ekonomske varnosti – ženske je v tem trenutku še bolj strah zapustiti nasilne partnerje. »Kako bom zmogla, kdo mi bo pomagal, kako bom sama z otrokom, bom našla službo, ali mi bodo na centru za socialno delo stali ob strani, mi bodo verjeli, ko bom povedala za nasilje, ali bodo rekli, da pretiravam in naj malo potrpim?« 

Ko opazimo, da nekdo v naši bližini doživlja nasilje, je pomembno, da skušamo ponuditi informacijo o obstoječih oblikah pomoči, predvsem pa sporočiti, da ima oseba pravico živeti v miru in varno. Vedno se vprašajmo, kaj če bi nasilje doživljali sami ali nekdo od naših bližnjih, pa bi se vsi obrnili stran? Predvsem velja pravilo: ne obrnimo se stran. Ponudimo pomoč, ponudimo informacijo, če slišimo, da se nekje dogaja nasilje, pokličimo policijo, obvestimo center za socialno delo, sploh če so žrtve tudi otroci, pokličimo nevladno organizacijo. 

Na SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja večkrat pokličejo sosedje, sorodniki, ki zaznavajo stiske pri nekom. Skupaj z njimi iščemo najučinkovitejše poti, kako pomagati. Žrtev potrebuje oporo, zaupno osebo, nekoga, ki ji bo stal ob strani in jo bodril, da bo zmogla korake naprej. Morda ste ta oseba ravno vi. Morda boste rešili življenje. Nasilje se samo od sebe namreč ne prekine. Potrebna je intervencija tako države, sistema kot tudi mikrookolja, ki da jasno sporočilo žrtvi, da jo podpira, povzročitelju pa, da zavrača njegovo ravnanje, ki je kaznivo.