Odkar imamo korono, je nehala hoditi. Priklenjena je na posteljo, kjer ji verjetno servirajo tudi vse obroke. Je v plenicah. Ko sem stopila v sobico, mi je postalo jasno, kako kruto se služi na račun ostarelih. Majhna soba, ki je bila verjetno mišljena le za eno osebo. Dve postelji, nočna omarica, omara za oblačila, miza in dva stola. Stene pri sobivajoči gospe do stropa poškropljene, ostanki hrane, madeži vsepovsod. Pri moji tašči stena pomazana z blatom, roke je imela tudi namazane, ni me takoj prepoznala.  

Odšla sem do direktorice, ji vse popisala, a se je delala nevedno. Kot direktorica mora vedeti, kaj se dogaja. 

Donat, ki sem ji ga dostavila teden prej, šest plastenk po liter, načeta je bila le ena. Stala je na tleh, nedosegljiva za gospo. Njena soseda se hrani po sondi in ker gre kaj postrani, kot mi je negovalka na moje vprašanje pojasnila, je stena popackana in strop tudi. S kakšno silo se ljudem tlači umetna ali pasirana hrana v želodec, se ni treba vprašati. Kam smo prišli? 


Najbolj občutljivi starostniki so le neusahljiv vir dohodka, če eden umre, pride drug. Ljudje nepremično gledajo v popacane stene in za to ogromno plačajo. Polno oskrbo 38 evrov in še od zavarovalnice se dnevno obračuna 16,49 evra. In to od vsakega nege potrebnega stanovalca. Se pravi več kot sto evrov na zanemarjeno sobico z dvema stanovalcema. Če pomislim, kako nizke so plače in kako malo je osebja za res minimalno oskrbo, ki jo nudijo stanovalcem, se zgrozim. Zaslužek dobi cerkev, kar je posebej sramota. Zakaj se taki domovi ne vodijo s pokrivanjem stroškov? Zakaj ni osebje bolje plačano, da bi ga bilo dovolj? Zmeraj sem si predstavljala, da bom šla tudi sama v ta dom. A sedaj, ko poznam ozadje, ne želim nikomur, da za takšno obravnavo še ogromno plača. In zavarovalnice tudi. Odšla sem do direktorice, ji vse popisala, a se je delala nevedno. Kot direktorica mora vedeti, kaj se dogaja. Groza, kam se razvija naša družba, grozno, nimam besed.

Nekaj se je potem pleskalo po domu. Seveda si je tudi direktorica polepšala pisarno. Če bi imela alternativo, bi taščo takoj vzela iz tako obupnega okolja.

Zakaj država ne ukrepa? Saj gremo vsi po isti poti. A le z razliko, da si politiki in bogati lahko omogočijo brezskrbno starost.

Sram me je, da sem Slovenka in živim v državi, ki tako prezira svoje ostarele, ki so postavili temelje.