Vas za ljudi z demenco

Za demenco zboleva čedalje več ljudi, do leta 2040 naj bi jih bilo samo v Evropi že 20 milijonov, zdravila za to zapleteno bolezen, ki ima veliko različnih odtenkov, pa še vedno niso odkrili. Prizadene večinoma starejše, po 65. letu kar vsako peto osebo. Možgansko motnjo, pri kateri med drugim opešata spomin in sposobnost mišljenja, ima v Sloveniji že več kot 33.000 ljudi. Dokler zmorejo, se s takšnimi posamezniki ukvarjajo njihovi svojci, ko pa preraste v tako hudo obliko, da bolniki potrebujejo 24-urno oskrbo, jih zaupajo domovom za starejše občane. A tam osebje ni specializirano izključno za dementne osebe, te so nemalokrat zmedene, njihovo vedenje se spremeni, postanejo pa lahko tudi agresivne. Mirijo jih z antipsihotiki, ki obolele prisilijo v sedeče ali ležeče življenje. Dobesedno se pogreznejo vase, izgubijo stik z ljudmi okrog sebe, potihnejo in postanejo socialno izolirani, kar je pravzaprav eden izmed dejavnikov tveganja za pojav in napredovanje demence.

Vas, kjer se ljudje z demenco prosto gibljejo 

Kako lepo bi torej bilo, da bi z osebami, ki jih je doletela takšna usoda, ravnali drugače. Se z njimi pogovarjali, ko jih zbega pozaba, jim omogočili aktivno življenje v okolju, ki ga ne omejujejo le štiri bele stene in bolniška postelja. Takšna utopija zares obstaja. V enem izmed okrožij Amsterdama že 25 let deluje vas, v kateri v harmoniji in sožitju živijo ljudje z najhujšimi oblikami demence. De Hogeweyk je pravzaprav kompleks, edini te vrste na Nizozemskem in v svetu, ki v naselju združuje opečnate hiše z vrtovi, park, trgovino, frizerski salon, kavarno in bar, celo gledališče. Njegovi prebivalci se lahko po mili volji sprehajajo naokrog, s posebnim denarjem nakupujejo v trgovini, se družijo z vrstniki pa tudi zaposlenimi v kompleksu, to so tako zdravstveni in socialni delavci, psihologi ter negovalci kot frizerji, prodajalci in natakarji, vsi izobraženi in dobro podkovani v delu z osebami z demenco.

Interesi narekujejo življenjsko okolje

Nizozemska demenci prijazna vas je tako nekakšna oaza za bolnike, ki bi jih v drugačnih okoliščinah bolezen oropala življenja, ki so ga bili vajeni, in ne nazadnje človeškega dostojanstva. Kompleks, v katerem živijo, je razdeljen že na sedem življenjskih slogov, ki so z notranjo opremo, dnevnimi obroki, aktivnostmi in celo glasbo, ki jo vrtijo v prostorih, prilagojeni navadam posameznika. Navdušenci nad umetnostjo uživajo v kulturnem slogu, ki jim omogoča pogost obisk gledališča, koncertov, muzejev in kina. Veri zapriseženi stanovalci domujejo v hišah, opremljenih v krščanskem slogu, kjer molijo, poslušajo versko glasbo in pogosto obiskujejo cerkev. Za tiste, ki uživajo v gospodinjskih opravilih, so razvili domači slog: pogosto kuhajo in zlagajo perilo ter igrajo družabne igre. Na voljo sta tudi indonezijski stil, ki nagovarja stanovalce z okusom za eksotična potovanja in kulinariko, pa obrtniški del, kjer živijo vsi, ki so si nekoč kruh služili z ročnimi spretnostmi. Za stanovalce iz višjih družbenih razredov je na voljo aristokratski slog, v njem vlada strožji bonton, pogrinjki za obroke sledijo pravilom visoke družbe, pogosto pa prisluhnejo tudi koncertom klasične glasbe. Zadnji, urbani stil pa prebivalcem omogoča, da uživajo v sodobnejših aktivnostih, kot so obiski zabaviščnih in živalskih parkov ter plavanje v bazenu.

Bivanje krije država

Kritiki nizozemskega koncepta trdijo, da stanovalce s tako prilagojenimi življenjskimi prostori in osebjem zavijajo v vato ter jim prodajajo idejo fantazijskega sveta, ki zunaj meja naselja Hogeweyk ne obstaja. Zaposleni in varovanci pa lahko potrdijo, da je to bolj prijazna alternativa nemalokrat kruti stvarnosti, ki ljudem, ki jim ni preostalo več veliko let življenja, nariše nasmeh na obraz in omogoči, da vse do zadnjega trenutka živijo srečni. To vpliva tudi na količino zdravil, ki jih potrebujejo. Antipsihotike je na začetku delovanja leta 1993 jemalo kar 50 odstotkov njihovih bolnikov, zdaj pa jih potrebuje le še osem odstotkov obolelih. Nedavno so 23 hišam, v katerih domuje po šest do osem varovancev, dodali še štiri in tako svoje zmogljivosti povečali s 152 prebivalcev na 180. Za bivanje v vasi je treba na mesec odšteti kar 6000 evrov, a ta denar ne gre iz žepa stanovalcev ali svojcev. Na Nizozemskem namreč bivanje v negovalnih domovih financira vlada. Državljani plačujejo visoke davke, zato se ta vrsta dolgoročne nege plačuje iz denarja davkoplačevalcev. Tudi gradnjo unikatnega kompleksa na obrobju Amsterdama je podprla država; projekt, vreden kar 19,3 milijona evrov, je s 17,8 milijona financirala vlada, preostali milijon in pol pa so zbrali z donacijami podjetij in organizacij.

Srečno slovo od življenja 

V De Hogeweyk pridejo živet predvsem osebe z najhujšimi oblikami demence, zato je smrt tukaj del vsakdana. V vasi vsako leto umre 50 ljudi, povprečna doba bivanja njihovih varovancev pa je od dveh let do dveh let in pol. A to so trenutki, ki jih preživijo pomirjeni, srečni, celo veseli. Edina vrata, ki vodijo v kompleks in iz njega, so namreč njihovim svojcem in prijateljem odprta vsak dan.

Nizozemska vas tako tudi 25 let od ustanovitve vodi štafeto skrbi za človeka. Po njihovem zgledu se trudijo tak model oskrbe v svoj zdravstveni sistem vključiti denimo Nemčija, Francija in ZDA, a za zdaj uspeva le Avstraliji. Pa pri nas? Si upamo sanjati dan, ko bo strošek tako celovite in dostojne oskrbe pokrila država?