Zdomsko življenje obvezno prinese nove uvide, naj bodo to presenetljiva odkritja o lastni identiteti, kraju, ki si ga zapustil, ali pa novi kulturi, v katero se proaktivno skušaš vživeti. Spoznanja o tem, kako podobni smo si, a hkrati različni, težko pojasnijo kulturne specifike mest in držav, te se včasih zdijo bolj povezane s kraji samimi, kot domačini, ki prebivajo tam. Kaj je tisto, kar en narod ločuje od drugih? Kam spadajo posamezniki, ki so sestavljeni iz različnih koščkov sveta? Je vse to sploh pomembno, če smo na koncu vsi enako ranljivi? In, kot kaže, tudi naivni?
Karantene se držijo tisti, ki si to lahko privoščijo, a tudi tu motivacija očitno jenja. Svobode, kljub čednim statistikam, ni na vidiku. Ljudje pasivno čakajo, da jih bodo »avtoritete« usmerile na pravo pot, v tem me Združeno kraljestvo spomni na ljubo domovino.
Odločitev za študij v tujini v času pandemije se zdi nerazumen podvig, a ga opravičuje cinična drža, da težav, ki jih izkušamo v zadnjem letu, ne bo tako hitro konec. Življenje pa, saj veste – ne čaka.
Wales, pregovorno najbolj deževen in vetroven del Združenega kraljestva, je v pretekli zimi uresničil svoj sloves. Divjemu vremenu, ki biča zahodni del otoka, in najhujši zimi po letu 1995 se je pridružila (vsaj na papirju) popolna karantena. Če je v jeseni še kazalo, da valižanska vlada bolj obvlada komunikacijo z državljani, kot trenutna slovenska, in karantene napoveduje vnaprej, so se stvari hitro zasukale. Okrog božiča je vrag vzel šalo in nas, dobesedno čez noč, zaprl med štiri stene stanovanj. Pravila, kaj se sme in kaj ne, so se zreducirala na »nujne izhode,« šolarji so pridno čakali doma, redki prebliski življenja v mestu, kot so ga poznali pred pandemijo, so dokočno ugasnili.
Razdruženo kraljestvo
Panika pred boleznijo, ki bi po pričakovanjih kvečjemu morala nastopiti marca 2020, je šele konec leta dosegla tudi trmaste bregove parlamentarne palače v Westminstru. Valižanska vlada, v nehvaležnem položaju podrejene neodvisnosti, nima veliko manevrskega prostora za lastne odločitve. Čeprav so jeseni uradno zaprli državo in prepovedali vstop vsem, tudi tistim, ki prihajajo iz drugih delov Združenega kraljestva, je politični vrh v Londonu odločil drugače – enakih omejitev za Angleže ni bilo. Čeprav britansko otočje ni tako prostrano, je vseeno preveliko, da bi lahko doseglo kakršenkoli konsenz. Različna območja, različne omejitve, nadzora je bolj malo, policija je na določeni točki zavrnila sodelovanje pri implementaciji novih pandemičnih pravil, z argumentom, da imajo drugega dela dovolj (drži, nasilja in kriminala ne manjka). Čeprav pridevnik združeno obljublja nekakšen konsenz, se zdi, da so edini, ki so resnično združeni, tisti na položajih moči. Med trdim delom obvladovanja pandemije, kar jim gre roko na srce obupno slabo, vedno najdejo čas tudi za zasebne užitke, naj bodo to poleti na lepše, večerje v družbi prijateljev ali pobegi v naravo. Taisto naravo, ki je po novem za navadne smrtnike predmet prepovedi.
Kaj pa ljudje? Razlike v žrtvah pandemije, dobesednih in simbolnih, so očitne, najbolj opazne so tiste, ki temeljijo na socialnem položaju. Največ smrti v Walesu so v času pandemije zabeležili v valižanskih dolinah, kjer ljudje zaslužijo najmanj, ter živijo na najbolj industrijsko onesnaženih območjih. Mnenje javnosti se nagiba na to ali ono stran, večina za vse hudo krivi druge oziroma eno ali drugo politično opcijo, v slepi veri, da je njihova preferenca boljša. O tem, da so valižanske bolnišnice praviloma vsako zimo obremenjene do točke, ko odpovedujejo nenujne operacije, ne govori nihče. Karantene se držijo tisti, ki si to lahko privoščijo, a tudi tu motivacija očitno jenja. Svobode, kljub čednim statistikam, ni na vidiku. Ljudje pasivno čakajo, da jih bodo »avtoritete« usmerile na pravo pot, v tem me Združeno kraljestvo spomni na ljubo domovino.
Zbogom, Evropa
Pandemična kriza se je seveda, Murphyju na čast, v popolnosti ujela z Brexit blamažo. Blamaža je v očesu javnosti po razvpitosti rahlo zaostala za dnevno dozo covid statistik, dimna zavesa je očitno delovala, zato so posledice, ki so nastopile kmalu po novem letu, udarile kot presenečenje. Nad pošto je marsikdo za zdaj obupal, cariniki se spravljajo na vse, tudi na rabljene predmete (!). Bančne usluge med računi z evri in funti dosegajo vrtoglave zneske, telekomunikacijske storitve prav tako; samo internetu smo lahko hvaležni, da še komuniciramo s celino. Škotskim kmetom ostaja krompir, severnoirska situacija spominja na Penrosov trikotnik: geometrijsko nemogočo obliko, katerih deli se ne bodo ujeli nikoli. Zadovoljstvo britanskih ribičev, ponosnih na ekskluzivo v svojih vodah, hitro usiha. Razlog? Obljubljene višje kvote so se izkazale za manjše, kot so jih opevali podporniki izstopa, cene rib so nižje, kriva je, kot vedno, Evropa.
Novice, ki jih beremo na Otoku, so večkrat popolno nasprotje informacij, ki jih pišejo na celini. Čeprav večina držav govori o angleškem oziroma britanskem sevu, ga tu niso zaznali, imajo pa več težav z brazilsko in celo nigerijsko varianto. Evropska unija predstavlja grožnjo, saj vsak manever izpelje z jasnim ciljem, da uniči kraljestvo. Znova mislim na Slovenijo in njen politični vrh, ki se mu, enako kot Britancem, tako rada dogaja krivica. Odgovornost je pojem, ki v družbi ne obstaja, razen v primerih, ko ljudje drug drugemu očitajo, da so prav oni s svojim grdim obnašanjem krivi za to, da pandemija še vedno ne jenja. Tudi tukaj je lažje sovražiti bližnjega, kot se soočiti s propagando in uzreti še kaj drugega kot opevane hitre rešitve.
Nauk zgodbe? Čeprav sta si Združeno kraljestvo, ena izmed prvih demokracij na svetu, in Slovenija na prvi pogled precej različna, so ljudje popolnoma enako vodljivi. Eni in drugi verjamemo v iluzije, ki nam jih servirajo ljudje, ki jim je za človeštvo prav malo mar. Eni in drugi se izogibamo osebni odgovornosti, ki zahteva dejanja, ne le prepire. Radodarno razdajamo lastno moč, ki jo imamo, v dobri veri, da smo tokrat izbrali prav. Beremo le tiste novice, ki potrjujejo naša prepričanja in egoistično verjamemo, da smo nezmotljivi. Se nikoli, ampak res nikoli, ničesar ne naučimo iz zgodovine.
Mogoče pa budistična ideja o enosti, kjer so vsa živa bitja ena celota, vseeno drži. Trenutno namreč kaže, da nam človečnost vsem enako spodletava.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: